Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ras (4.776-4.800)


  1.      pogozdíti  -ím dov., pogózdil (ȋ í) s sejanjem ali sajenjem gozdnega drevja narediti, da na določeni površini začne rasti gozd: pogozditi poseko; pogozditi z macesni pogozdèn -êna -o: pogozdene površine ♪
  2.      pogozdovánje  -a s (ȃ) glagolnik od pogozdovati: sekanju gozda sledi pogozdovanje; pogozdovanje kraških tal ♪
  3.      pogozdováti  -újem nedov. (á ȗ) s sejanjem ali sajenjem gozdnega drevja delati, da na določeni površini začne rasti gozd: pogozdovati goličave; pogozdovati z iglavci ♪
  4.      pogréti  -gréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti kaj (spet) toplo: pogreti krompir; jed je treba še pogreti / pogreti kosilo // narediti kaj nekoliko toplo: še kozarce mora pogreti / pogreti posteljo, spalnico 2. povzročiti občutek toplote; ogreti: sonce jih je pogrelo in odšli so naprej / žganje ga je pogrelo 3. ekspr. narediti kaj spet pomembno, aktualno: skušal je pogreti staro laž; pogrel je že večkrat obravnavano vprašanje 4. ekspr. vznemiriti, razburiti: njene besede so ga pogrele; novica jo je pogrela; pismo ga je hudo pogrelo / zelo jo je pogrelo, ko je to rekel pogréti se nekoliko se ogreti: hoteli so se samo pogreti; nikjer se ne morejo pogreti; pogreti se ob ognju / odšel bom, ko se malo pogrejem pogrét -a -o: pogrete jedi; večkrat pogreta zgodba; juho je dala na mizo pogreto ♪
  5.      pogrévati  -am nedov. (ẹ́) večkrat greti: pogrevati juho / vsak dan mora pogrevati kosilo // ekspr. delati kaj spet pomembno, aktualno: ne pogrevaj prepira; vsega tega ni hotel več pogrevati; pogrevati že obravnavana vprašanja ♪
  6.      pogròm  -ôma m (ȍ ó) knjiž. 1. silovit napad, naskok: bežati pred pogromom; uničevati v pogromih; okupatorjev pogrom; ekspr. krvav pogrom; pogrom sovražnikovih čet // množično preganjanje, uničevanje: nacistični pogrom; ustaški pogromi proti Srbom; pren. vzdignili so pogrom proti tujim besedam 2. ekspr. lov, pogon: priredili so pogrom na medvede 3. redko hrušč, trušč: mačka je prestrašil nenaden pogrom v hiši ♪
  7.      pogúben  -bna -o prid., pogúbnejši (ú ū) ki ima neugoden, negativen vpliv na kaj: poguben nasvet; pogubne besede, ideje / poguben vpliv / to je bilo zanj pogubno // ki ima zelo hude posledice: naredil je pogubno napako; pogubna zmota / pogubna bolezen bolezen, ki se konča s smrtjo ♦ med. pogubna bula bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula ♪
  8.      pogúm  -a m (ȗ) pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: za tako dejanje je potreben velik pogum; občudovala je pogum, s katerim se je lotil tega / pogum mu je upadel, zrasel; to mu je dalo, ekspr. vlilo novega poguma; ni imel dovolj poguma, da bi to storil; to mu ni vzelo poguma / dobiti pogum opogumiti se; zbral je ves svoj pogum in spregovoril; ekspr. pokazal je levji pogum / lotiti se česa z velikim pogumom / elipt. le pogum / kar s pogumom, ga je spodbujal kar pogumno // ekspr. predrznost, nesramnost: v obraz mi je lagal, kakšen pogum ● ekspr. pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen ♪
  9.      pogúmnež  -a m (ȗ) ekspr. pogumen človek: ta pogumnež se ničesar ne ustraši ♪
  10.      pohíštvo  -a s (ȋ) 1. predmeti, navadno leseni, namenjeni za stanovanjske, delovne prostore: izdelovati, oblikovati pohištvo; kupiti, postaviti, razvrstiti pohištvo; svetlo, temno pohištvo; pohištvo iz hrastovega lesa; pohištvo za jedilnico; razstava pohištva / furnirano, masivno, oblazinjeno pohištvo; kosovno, kuhinjsko pohištvo / pohištvo v spalnici je že staro ♦ obrt. kovinsko pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; ležalno, omarasto, sedežno pohištvo 2. zastar. posestvo, domačija: pohištvo je prepisal na sina // hiša z gospodarskimi poslopji: pohištva so postavljali v breg, da so obvarovali rodovitno zemljo ♪
  11.      pohlèp  -épa m (ȅ ẹ́) strastna želja prisvajati si dobrine: njegov pohlep je zelo velik; ekspr. nepotešljiv pohlep / pohlep po dobičku, slavi, zemlji; to ozemlje vzbuja pohlep sosedov / vzbudil mu je pohlep po znanju ♪
  12.      pohlépen  -pna -o prid., pohlépnejši (ẹ́ ẹ̄) ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine: pohlepen človek; bil je pohlepen in gospodovalen / pohlepen po bogastvu, denarju / bil je pohlepen novih vtisov // ki izraža tako željo: pohlepne oči / napravil je pohlepen požirek pohlépno prisl.: pohlepno jesti; pohlepno je strmel vanjo ♪
  13.      pohléven  -vna -o prid., pohlévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v odnosu do ljudi nezahteven, poslušen, skromen: pohleven človek; pohleven kot jagnje / doma je zelo pohleven // ki vsebuje, izraža nezahtevnost, poslušnost, skromnost: govorila je s pohlevnim glasom; pohleven pogled 2. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav; krotek: pohleven konj, pes / pohlevna čreda ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padati je začel pohleven dež; pohleven ogenj 4. ekspr. majhen, skromen: pohlevne hiše na koncu vasi / bil je pohlevne postave majhne, drobne pohlévno prisl.: pohlevno ga gleda; pohlevno vprašati ♪
  14.      pohôpati  -am dov. (ȏ) pog., ekspr. 1. vzeti, ukrasti: hotel mu je pohopati motor 2. aretirati, zapreti: zaradi ovadbe so ga pohopali ♪
  15.      pohôpsati  -am in pohópsati -am dov. (ȏ; ọ̑) pog., ekspr. 1. vzeti, ukrasti: neznanec mu je pohopsal denarnico 2. aretirati, zapreti: nocoj so pohopsali dva osumljenca ♪
  16.      pohrbtína  -e ž (í) meso s hrbta živali, zlasti goveda in prašiča: kupiti kilogram pohrbtine ♪
  17.      pohŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) nekoliko hrkniti: če je otrok le pohrkal, je bila že v skrbeh; pohrkal je in začel govoriti ∙ ekspr. na vprašanje je samo nekaj pohrkala nerazumljivo rekla ♪
  18.      poimenovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od poimenovati: poimenovanje krajev, mest; rabiti isto besedo za poimenovanje več predmetov ♦ biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto 2. izraz, ime: uporabljati nova, ustaljena poimenovanja / večbesedno poimenovanje ♪
  19.      poiskáti  -íščem dov., poíščite in poiščíte (á í) 1. hote, načrtno priti do česa skritega, izgubljenega, odsotnega: skrijem se, ti me pa poišči; poišči knjigo in mi jo vrni; poiskati otroka / poiskal je ključ v žepu in odklenil vzel ga je iz žepa; v jerbasu je poiskala tri debela jabolka in mu jih dala izbrala 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju doseči kaj, priti do česa, če a) osebek tega nima: poiskati prenočišče, stanovanje komu; poiskati si delo / poiskati si družbo / poiskati (si) dekle b) osebku to še ni znano: poiskati nove metode dela / poiskati boljši izraz / treba bo poiskati drugo rešitev 3. ugotoviti, kje kdo, kaj je a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ mu je pomagal poiskati sina; ekspr. poiščem te, pa če se v zemljo udereš / poiskati pisateljevo rojstno hišo b) z gledanjem: poiskati kraj na zemljevidu; poiskati letalo z daljnogledom; poiskati napako 4. priti h komu (zaradi srečanja): poiskal te bom pozneje doma; jutri te poiščem, da malo poklepetava ● ekspr. varuj se, da te ne poišče krogla zadene; ekspr. malo še poišči, pa boš našel krajši čas išči ♪
  20.      poizvédeti  -vém tudi pozvédeti -vém dov. (ẹ́) 1. z večkratnim vpraševanjem ugotoviti, odkriti: poizvedela bosta, kaj si slavljenec želi; poizvedeti moraš, kam je izginil 2. star. izvedeti: pazi, da on tega ne bo poizvedel ♪
  21.      poizvedováti  -újem tudi pozvedováti -újem nedov. (á ȗ) z večkratnim vpraševanjem ugotavljati, odkrivati: poizvedoval je med znanci, če so ga videli; pri njem so poizvedovali po vremenu / že spet poizvedujejo za njim ga iščejo poizvedujóč tudi pozvedujóč -a -e: prišli so v vas, poizvedujoč za partizani; prisl.: poizvedujoče ga je pogledala ♪
  22.      pojálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) bot. rastlina zajedavka z raznobarvnimi cveti v socvetju, Orobanche: kaduljin, mali pojalnik ♪
  23.      pojásniti  -im in pojasníti -ím dov., pojásnil (ā ȃ; ȋ í) 1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: če vprašanja ne razumete, vam ga bom pojasnil // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: z govorjenjem, mimiko pojasniti / na kratko mu je pojasnil, kako je bilo 2. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: ta dejstva bodo najbolje pojasnila našo odločitev / ni si znal pojasniti tesnobnega občutka / pojasniti svoje stališče do svetovnih problemov pojásnjen -a -o: problem še ni zadovoljivo pojasnjen ♪
  24.      pojasnjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od pojasnjevati: pojasnjevanje nejasnih vprašanj / pojasnjevanje odločitve / njegovo pojasnjevanje je neverjetno ♪
  25.      pojíti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž. napajati: pojiti konje / pojili so ga z vinom / pojiti dušo z lepotami narave / dež poji rastlinje / kri borcev je pojila našo zemljo ● knjiž., ekspr. hrepenenje poji njegovo poezijo se izraža, kaže v njegovi poeziji pojíti se ekspr. zajemati, dobivati iz česa: slovenska sodobna poezija se poji iz nekaj osrednjih vrelcev // naslajati se, uživati: pojiti se ob glasovih mandoline ♪

   4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 4.826 4.851 4.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA