Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ras (4.051-4.075)


  1.      obróčkast  -a -o prid. (ọ̑) sestavljen iz obročkov: obročkasto telo žuželk // ki ima obliko obročka: obročkast obesek ♦ agr. obročkasta bakterijska gniloba bolezen krompirja, ki povzroča na gomoljih rumene nagnite obročke; vet. obročkasta kost kost z bolezenskimi izrastki v obliki obroča okoli sklepa ♪
  2.      obróčnica  -e ž (ọ̑) knjiž., redko krinolina: ženska v obročnici ◊ bot. (navadna) obročnica rastlina z jajčastimi listi in svetlo vijoličastimi dišečimi cveti v grozdastem socvetju, Adenophora liliifolia; les. obročnica palica, veja za obročne vitre ♪
  3.      obrónek  -nka m (ọ̑) 1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov; obronek mesta, vasi; obronki Gorjancev; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti 2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa: skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje 3. knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu ♪
  4.      obŕsniti  -em dov. (ŕ ȓ) nar. oplaziti, oprasniti: krogla ga je le obrsnila; veje so ga obrsnile po obrazu; obrsniti z nohtom / avtomobil je obrsnil ob ograjo ∙ ekspr. obrsnila ga je z očitajočim pogledom očitajoče ga je pogledala ♪
  5.      obŕzdanost  -i ž (r̄) knjiž. obvladanost, zadržanost: vsi občudujejo njegovo obrzdanost; bil je človek izredne vljudnosti in obrzdanosti / obrzdanost čustev, strasti ♪
  6.      obŕzdati  -am dov. (r̄) 1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja 2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival // knjiž. obvladati, zadržati: obrzdati čustva, strasti; komaj je obrzdal jezo; skušal se je obrzdati ∙ ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati obŕzdan -a -o: obrzdan konj; biti obrzdan v kretnjah ♪
  7.      obsadíti  -ím dov., obsádil (ȋ í) 1. s sajenjem obdati kaj s čim: obsaditi uto z bršljanom 2. s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: svet obsaditi s sadnim drevjem, trto obsajèn -êna -o: park, obsajen z lipami; s topoli obsajena cesta ♪
  8.      obsèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega 2. s prilastkom razsežnost, velikost a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole ● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil ◊ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije ♪
  9.      obségati  -am nedov. (ẹ̄) publ. izraža, da kaj ima sestavine, dele, kot jih nakazuje samostalnik: ta krajevna skupnost obsega šest vasi; roman obsega tristo strani ima / pogovori so obsegali zelo veliko vprašanj obsegajóč -a -e: petnajst strani obsegajoča razprava ♪
  10.      obsejáti  -séjem dov., obséj in obsèj; obsejál (á ẹ̑) s sejanjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: njivo obsejati z ovsom, pšenico; slabo poraščeno površino znova obsejati obseján -a -o: s pšenico obsejana njiva ♪
  11.      obsènčen  -čna -o [sǝn] prid. (ǝ̏) ki je, se nahaja ob sencih: lasje obsenčnega dela glave ♦ arheol. obsenčni obroček okrasni obroček, ki se nosi ob sencih ♪
  12.      obsénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: čebelnjak so obsenčili z vejami; plevel je obsenčil mlade rastline; z roko je obsenčila oči zasenčila 2. obiti, prevzeti: obsenčila jih je velika groza; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil 3. redko, v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke; osenčiti: obsenčila si je oči z modro barvo ● knjiž. puh mu je obsenčil lica potemnil; knjiž. skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz sta bili opazni, vidni obsénčen -a -o: obsenčena stran zemlje; z drevjem obsenčeno dvorišče; temno obsenčene oči ♪
  13.      obséžen  -žna -o prid., obséžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno področje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen // redko velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh 2. ki ima veliko razsežnost a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres obséžno prisl.: obsežno razložiti problem ♪
  14.      obsípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: mladoporočenca so obsipali z rižem / predsednika so obsipali s cvetjem / letala obsipajo cesto z bombami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipal jo je s prijaznimi besedami, pogledi; obsipati s poljubi; učenci so ga obsipali z vprašanji; obsipala sta se z grožnjami 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroci ga obsipajo z ljubeznijo, pozornostjo / obsipati s častmi / ženo je obsipal z darili 4. redko osipati: obsipati koruzo, krompir 5. ekspr. obdajati, obkrožati: lasje so ji obsipali obraz obsípan -a -o: knjiž. z ljubeznijo obsipan otrok ♪
  15.      obsójati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, imeti koga za krivega česa: obsojali so ga, da je kradel / po krivem obsojati 2. izražati, imeti odklonilno stališče: ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti; obsojati rasistično politiko obsojajóč -a -e: obsojajoč tako ravnanje, se je zelo razjezil; obsojajoče besede; prisl.: obsojajoče jo je pogledal obsójan -a -o: krivično obsojan človek ♪
  16.      obstánek  -nka m (ȃ) 1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek; društvo se bori za svoj obstanek; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja / nadaljnji obstanek ♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo 2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka ∙ ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv 3. redko obstoj, obstajanje: po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve / skrbeti za svoj obstanek ♪
  17.      obstáti  -stánem dov. (á ȃ) 1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum; prestrašen obstane pred neznancem 2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu; z očmi je obstal na očetovi sliki // prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala; mlinsko kolo obstane; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati 3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo // redko živeti, shajati: kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane 4. star. biti, vzdržati: nihče ne obstane pri njem; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati 5. nar., v zvezi s pri vztrajati: kljub težavam je obstal pri svojih nazorih; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo 6. zastar. priznati: obstati tatvino; ne obstane, da je to storil ● marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni; sredi besede je obstal je prenehal govoriti; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega ♪
  18.      obstáti 2 -stojím nedov. (á í) v sedanjem času in deležniku na -č 1. biti, obstajati: v nekaterih deželah še obstoji rasno razlikovanje; obstoji veliko zvezd, ki jih ne moremo videti s prostim očesom; knjiž. resnica obstoji neodvisno od človeka / publ.: obstoji nevarnost, da prevlada tako mnenje nevarno je; obstoji sum, da je to storil njegov sin sumijo; obstoji vprašanje, kako rešiti ta problem vprašanje je; lepota tega jezika obstoji v blagoglasnosti ta jezik je lep zaradi blagoglasnosti 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot; obstajati: plen obstoji iz dveh zajcev; priprava obstoji iz več delov obstojèč -éča -e: družina, obstoječa iz treh članov; prim. obstoječ ♪
  19.      obstojèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki je, obstaja: zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo; boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju / poiskati podatke v obstoječi literaturi / publ.: v obstoječih pogojih ne more delati takih razmerah; zagovarjati obstoječi red sedanji; tak, kot je; takrat obstoječe razmere takratne; za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva vsa sredstva, ki so jih imeli; upoštevati je treba obstoječe stanje dejansko / publ., z oslabljenim pomenom ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo ♦ jur. obstoječi predpisi, zakoni veljavni predpisi, zakoni; sam.: kritizirati vse obstoječe; prim. obstati ♪
  20.      obstójen  in obstôjen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄; ó) knjiž. nanašajoč se na obstoj: obstojni pogoji / obstojna vprašanja človeka ♪
  21.      obstreljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. streljati na kaj, navadno z več strani: lovska letala so obstreljevala mesto; obstreljevati sovražnikove položaje; obstreljevati z granatami, topovi; pren., ekspr. kar obstreljevali so ga z vprašanji 2. fiz. usmeriti curek atomov, atomskih jeder, elektronov proti tarči: obstreljevati z nevtroni, protoni, žarki obstreljeván -a -o: obstreljevan prostor; z več strani so bili obstreljevani ♪
  22.      obsúti  -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila ● star. rdečica ga je obsula zardel je obsút -a -o: s cvetjem obsuti zmagovalci ♪
  23.      obšíren  -rna -o prid., obšírnejši (ȋ) 1. ki ima veliko ploskovno razsežnost: obširen gozd; prišla sta na obširen travnik; prostor je precej obširen / poslopje je lepo in obširno veliko // evfem., redko debel: bil je precej obširen čez trebuh 2. navadno z glagolskim samostalnikom ki ima veliko razsežnost a) glede na problematiko, vsebino: delegacija je imela obširne pogovore; drugo vprašanje je bilo še obširnejše / njegovo delo je zelo obširno / napisati obširno razpravo b) glede na število udeležencev: začeti z obširno akcijo; anketa je precej obširna c) glede na število sestavin, delov: obširna zbirka pesmi / knjiga je precej obširna obsežna // podroben, natančen: za delo je dobil obširna navodila; poslušal je njegovo obširno razlaganje obšírno prisl.: o problemu je govoril zelo obširno; obširno pisati ♪
  24.      obšívek  -vka m (ȋ) redko obšiv, obšitek: obleka, okrašena z rožastimi obšivki ♪
  25.      obtŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem odstraniti plodove z rastline: obtrgati fižol, koruzo // s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste: obtrgati liste 2. s trganjem načeti, poškodovati: obtrgati papir ♪

   3.926 3.951 3.976 4.001 4.026 4.051 4.076 4.101 4.126 4.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA