Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ras (1.933-1.957)


  1.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  2.      gòzd  gôzda tudi gózd -a m, mn. gozdóvi tudi gôzdi tudi gózdi (ȍ ó; ọ̑) 1. z drevjem strnjeno porasel svet: nad hišo se razprostira gozd; iti v gozd po drva; hoditi po gozdu; delati, živeti v gozdu; temni, zeleni gozdovi; gozdovi in travniki; prodal je več arov gozda / bukov, hrastov, smrekov gozd; iglasti, listnati gozd; tropski gozd // drevje, ki raste strnjeno skupaj: gozd zarašča pašnik; vihar je hudo opustošil gozd; pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi / izkoriščati gozd; krčiti, trebiti gozd ♦ gozd. črni gozd z iglastim drevjem; enodobni gozd ki ima drevesa približno enake starosti; mešani gozd v katerem raste več drevesnih vrst; varovalni gozd ki varuje zemljišče pred erozijo 2. ekspr., z rodilnikom velika množina pokonci stoječih predmetov: gozd tovarniških dimnikov; po strehah je cel gozd televizijskih anten ● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; pog. oče je bil dve leti v gozdu pri partizanih ♪
  3.      gozdáriti  -im nedov. (á ȃ) delati v gozdu, zlasti sekati, podirati les: zdaj redi živino in ne gozdari več; vso zimo je gozdaril // oskrbovati gozd: rast drevja je odvisna tudi od tega, kako gospodar gozdari ♪
  4.      gózden  in gôzden -dna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na gozd: gozdni obronek; gozdna jasa, poseka, pot / gozdna cesta cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa / zaščitni gozdni pasovi; velike gozdne površine / gozdni pridelki, sadeži, škodljivci; gozdne jagode; gozdna ptica, rastlina, žival; gozdno drevo / gozdni čuvaj, delavec; gozdni sklad; gozdna uprava; gozdno gospodarstvo / gozdni park gozd, urejen za park / gozdni prirastek; gozdna drevesnica drevesnica za sadike gozdnih dreves; gozdna žaga žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih ◊ bot. divji gozdni koren visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris; gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; čeb. gozdni med med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem; etn. gozdni mož divji mož; geogr. zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozdna stepa področje, kjer se mešata gozd in stepa; zool. gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia; gozdni lazar; gozdna miš ♪
  5.      gozdnár  -ja m (á) zastar. gozdar: bil je gozdnar majhne graščine ♪
  6.      gózdnat  -a -o prid. (ọ̑) porasel z gozdom: gozdnati kraji; gozdnata področja ♪
  7.      gózdnatost  -i ž (ọ̑) poraslost z gozdom: hribovitost in gozdnatost sta ovirali naseljevanje; velika gozdnatost dežele ♪
  8.      gozdóvnica  -e ž (ọ̑) nekdaj članica mladinske organizacije, gibanja, ki goji zlasti taborjenje: število gozdovnic je takrat precej naraslo ♪
  9.      grábljišče  in grabljíšče -a s (á; í) držaj pri grabljah: nasaditi čeljusti na grabljišče; držati za grabljišče ◊ bot. poljsko grabljišče travniška rastlina z vijoličastimi cveti v glavicah, Knautia arvensis ♪
  10.      grád  -ú in -a m, mn. gradóvi (ȃ) 1. v nekaterih deželah veliko utrjeno poslopje, graščakovo bivališče: grad je začel razpadati; okoli gradu je lep vrt; mogočen, utrjen grad; obzidje gradu / ekspr. njegova hiša je pravi grad bogata, razkošna stavba / ljubljanski grad / v ljudskih pesmih, v pravljicah: stoji tam beli grad; stekleni, začarani grad; pren., pesn. takrat so se podrli njihovi sanjski gradovi 2. zastar. mesto: Turki so prisegli porušiti stolni grad ● ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem ♪
  11.      gradéla  -e ž (ẹ̑) rebrasta priprava za pečenje na žaru: ribe, pečene na gradeli ♪
  12.      gráden  -dna m (á) bot. hrast z dolgopecljatimi listi in sedečimi plodovi, Quercus petraea ♪
  13.      grafitírati  -am nedov. in dov. (ȋ) teh. prekrivati, prašiti z grafitom: grafitirati glino; grafitirati vrata pri peči grafitíran -a -o: grafitirana površina; grafitirana mast za mazanje ležajev mast z dodatkom grafita ♪
  14.      gràh  gráha m (ȁ á) kulturna rastlina z belimi cveti in kratkimi stroki ali njeni sadovi: saditi grah; luščiti, obtrgovati grah; suh grah; grah v stročju; juha, riž z grahom; smeje se, kakor bi grah stresal / kot grah debela bradavica ◊ bot. njivski grah kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum arvense; gastr. ocvrt(i) grah jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha ♪
  15.      gráhor  -ja m (á) njivski plevel s plodovi v obliki stroka: grahor se opleta okrog žita ♦ bot. pomladni grahor gozdna rastlina s temno rdečimi cveti, Lathyrus vernus; vrtn. dišeči grahor okrasna rastlina z živobarvnimi cveti, Lathyrus odoratus ♪
  16.      gráhorica  -e ž (á) grašica: med žitom je veliko grahorice ♪
  17.      gráhorka  -e ž (á) 1. redko grahasta kokoš: grahorke so dobre jajčarice 2. grašica: vsejali so tudi grahorko ♪
  18.      gráhov  -a -o prid. (á) nanašajoč se na grah: grahove luščine / zrna grahove velikosti / grahova juha ♦ agr. grahova rja glivična bolezen na grahovih listih in strokih, ki se kaže v obliki rjavih prašnatih kupčkov ♪
  19.      gráhovec  -vca m (á) 1. premog v velikosti od 1 do 1,5 cm: prodajati orehovec in grahovec 2. bot. gozdna in travniška rastlina z metuljastimi cveti raznih barv, Astragalus: kranjski, sladki grahovec 3. min. graševec ♪
  20.      grájati  -am nedov. (ā) raba peša ugotavljati, očitati napake, pomanjkljivosti: kupec je grajal blago; grajali so vsako njegovo delo; raje hvali, kakor graja // opominjati, oštevati: nerad grajam odraslega človeka; učitelj graja učence zaradi nerednosti grájati se nar. gnusiti se: Le jej ga [meso], če se ti ne graja (F. Finžgar) grajajóč -a -e: grajajoče besede grájan -a -o: to je posledica že tolikokrat grajanih pomanjkljivosti ♪
  21.      grájski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na grad: že od daleč so se videli grajski stolpiči; zaprli so ga v grajsko ječo; grajska klet; grajsko obzidje / grajski hlapec, oskrbnik / grajska oblast grájski -a -o sam.: grajski so se pripeljali graščakova družina; zalotili so ga, ko je sekal na grajskem na graščakovi posesti ♪
  22.      grámpa  -e ž (ā) 1. star. hrapava, raskava izboklina: grampe na rokah še niso izginile / blatne grampe na cesti 2. nar. usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinski kamen ♪
  23.      grámpast  -a -o prid. (ā) redko hrapav, raskav: prej gladka koža je postala grampasta; grampasta skorja / zapel je z zamolklim, grampastim glasom ♪
  24.      grámpav  -a -o prid. (á) redko hrapav, raskav: grampava pot; grampava skorja ♪
  25.      granulácija  -e ž (á) grad. sestav sipkega materiala glede na razmerje med velikostjo zrn, zrnavost: granulacija peska za betoniranje ustreza; določiti granulacijo gramoza / granulacija moke ♦ astr. zrnast videz sončne površine; med. nastajanje zrnastega tkiva pri celjenju ran; zrnasto tkivo samo; obrt. krasitev predmetov z drobnimi srebrnimi, zlatimi zrni ♪

   1.808 1.833 1.858 1.883 1.908 1.933 1.958 1.983 2.008 2.033  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA