Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ras (1.851-1.875)


  1.      globánja 1 -e ž (á) manjša globel, kotanja: kraška globanja / na dnu globanje je bila voda / izkopali so si v snegu globanjo in v njej prenočili ♪
  2.      globína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzdol: meriti globino; globina jezera je deset metrov; globina in širina prepada / globina oranja ∙ kulturni razvoj v globino in širino glede na intenzivnost in obseg // razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: globina omare / ta slika ima globino daje vtis prostora // oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol: najdišča so bila v globini dveh metrov; globina potresnega žarišča 2. lastnost globokega: reka je zaradi globine in vrtincev nevarna 3. prostor, ki je nižje, globlje od okolja: deževnica odteka v globino; kamen je padel v globino / raziskovati morske globine; pren. nekje v globini se je zavedal svoje krivde 4. srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa: gosto zarasla globina gozda; iz globine gozda so se slišali klici; pren. globina noči // najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri: zaradi mraka globine sobe ni bilo videti; v globini sobe je obešena velika slika; v globini ozke ulice sveti medla luč; pren. globina oči; globine podzavesti 5. ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni / globina umetniškega ustvarjanja / globina pesmi // dobra premišljenost, dognanost: globina ideje, naziranja / etična globina in objektivnost kritike 6. s prilastkom glavni, bistveni del česa: znal je odkriti globino stvari / globina duše / dokopal se je do človeških globin 7. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz globine srca ga je sovražil; v globino duše mu je žal ◊ strojn. globina navoja polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom ♪
  3.      globínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na globino: globinski ribolov; temperatura globinske vode / globinske in površinske kamnine / globinski relief; dati sliki globinsko razsežnost / pesnikova individualnost je bolj predmetno usmerjena, bolj površinska kot globinska; globinsko razčlenjevanje problema do podrobnosti, do bistva ◊ biol. globinsko področje del morskega ali jezerskega dna, kjer avtotrofne rastline ne morejo uspevati; elektr. globinsko zapisovanje zapisovanje zvoka na gramofonske plošče; fot. globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; med. globinsko obsevanje obsevanje globljih plasti telesa; mont. globinsko vrtanje; psih. globinska psihologija psihologija, ki proučuje človekovo podzavest; šport. globinsko potapljanje potapljanje v morsko globino, večjo od 15 m; teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov; tisk. globinski tisk globoki tisk; voj. globinska bomba bomba za uničevanje podmornic ♪
  4.      globokomíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. sposoben globoko, prodorno misliti: globokomiseln človek // ki vsebuje globoke, tehtne misli: globokomiselna razlaga; globokomiselno vprašanje globokomíselno prisl.: globokomiselno govoriti ♪
  5.      glóbus  -a m (ọ̑) krogla, ki v pomanjšanem merilu upodablja zemljo: vrteti globus; profesor je prinesel v razred velik globus / knjiž. veliko težkih vprašanj pretresa današnji globus človeštvo, ljudi ♪
  6.      gloksínija  -e ž (í) vrtn. lončna rastlina z velikimi žametastimi, odprtimi zvončastimi cveti, Sinningia hybrida ♪
  7.      glúp  -a -o prid. (ȗ ú) zastar. neumen, nespameten: bil je glup; glupa ženska / imela ga je za glupega filistra / glup nasmeh; glupe gosposke šege glúpo prisl.: glupo vprašati ♪
  8.      gmájna  -e ž (ȃ) 1. neobdelan, na redko porasel svet, navadno skupna last vaščanov: onkraj potoka se širi prostrana gmajna; ves dan je pasel na gmajni / kraške gmajne / občinska, vaška gmajna 2. zastar. skupnost, skupina: trška gmajna je imela shod / ekspr. uboga gmajna izkoriščano, zatirano ljudstvo ♪
  9.      gnáti  žênem nedov., stil. ženó (á é) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: motor žene črpalko; veter žene jadrnico; voda žene mlinsko kolo; elektrika žene stroj / predica žene kolovrat / ekspr., z oslabljenim pomenom: pridno je gnal koso kosil; ribiči so krepko gnali vesla veslali / ekspr. burja žene oblake, valove // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gnal konja; ekspr. gnal je avto proti morju; nepreh. z vso silo je gnal; ekspr. gnala sta se, da se je kadilo za njima / sivi oblaki so se gnali od juga / ekspr. sovražnika smo gnali noč in dan preganjali, zasledovali 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: gnati živino na pašo, v planino / oče je gnal vola na semenj; gnati kravo k biku / ekspr. videl je, kako so jih gnali na morišče 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš; celo otroke ženejo k težkemu delu; gnal ga je od jutra do večera // delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: glad žene ljudi v obup; ne vem, kaj jih je gnalo v smrt / radovednost, strast, želja jo je gnala naprej; pojdi, kamor te srce žene / brezoseb. zločinca žene na kraj zločina 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: ženske so gnale svoj očenaš / godci ves čas ženejo isto melodijo / zmeraj žene (eno in) isto 5. delati brste; brsteti: drevje že žene; kal žene / veje na stari češnji ne ženejo več // v zvezi z v razvijati se, rasti: ajda žene v cvet; žita ženejo v klas ● ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. gnati vik in krik zelo se razburjati za kaj; star. sosed je gnal vso stvar na pravdo predal sodišču, tožil; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš ◊ agr. drevje žene v les bujno raste, a malo rodi; med. bolnika žene na blato, na vodo prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur gnáti se ekspr. 1. izredno si prizadevati za kaj: gnal se je brez oddiha, da bi preživel družino; gnati se z delom, učenjem; preveč se ženeš; za doto se ne bom gnal 2. s težavo hoditi, se premikati: drug drugega sta podpirala in se gnala proti domu; utrujeno so se gnali naprej ženóč -a -e: mimo so hodili kmetje, ženoč živino na semenj gnán -a -o: sneg, gnan od burje; žival, gnana od nagona samoohranitve ♦ teh. gnano kolo kolo, ki ga kdo ali kaj žene; mehanično, ročno, strojno gnana naprava ♪
  10.      gnéd  -a m (ẹ̑) agr. trta z rdečkastimi grozdi, ki se goji na Primorskem in na Krasu: v plante so sadili slabe, toda rodovitne trte, posebno gned ♪
  11.      gnézdo  -a s (ẹ́) 1. prostor, ki si ga pripravi ptica za nesenje jajc in valjenje: napraviti gnezdo; taščica si je začela spletati, znašati gnezdo; mladiči so že zleteli iz gnezda; lastovičje gnezdo; stanovanje je bilo kakor sračje gnezdo nepospravljeno, razmetano; pren., ekspr. iz istega gnezda sta, pa tako različna po značaju // s prilastkom prostor, kjer imajo nekatere druge živali mladiče: gadje gnezdo; osje, sršenovo gnezdo; gnezdo miši ∙ dregniti v osje, v sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje 2. istočasno skoteni ali izvaljeni mladiči: prodal je celo gnezdo prašičev / psički iz istega gnezda 3. ekspr. dom, stanovanje: napravil si je prijetno, udobno gnezdo; končno sta si le priborila lastno gnezdo / pozabil je na svoje domače gnezdo / slabš. zlezi že iz svojega gnezda postelje, ležišča 4. slabš., s prilastkom majhen, odročen kraj: živel je v pravem gnezdu; malomeščansko, podeželsko, provincialno gnezdo // postojanka, skrivališče: razdreti roparsko, zarotniško gnezdo; utrjeno, sovražnikovo gnezdo ◊ voj. strojniško gnezdo utrjen in maskiran položaj za strojnico in vojake ♪
  12.      gnézdovica  -e ž (ẹ́) bot. rjavkasto rumena gozdna rastlina z gnezdasto prepletenimi koreninami, Neottia nidus-avis ♪
  13.      gnílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) star. vino iz nagnitega grozdja: dali so mu piti samega gnilca ◊ bot. hrast s kratkopecljatimi listi in pecljatimi plodovi; dob ♪
  14.      gniložívka  -e ž (ȋ) bot. rastlina, ki se hrani z organskimi snovmi mrtvih rastlin in živali: gniloživke in zajedavke ♪
  15.      gnjáviti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. vztrajno, vsiljivo nadlegovati: z vsemi mogočimi vprašanji ga je gnjavil; nikdar je ni gnjavil s svojimi skrbmi // pog. mučiti, trpinčiti: gnjaviti jetnike / skrbi so jo gnjavile; gnjavi se z nalogami ♪
  16.      góba  -e ž (ọ́) 1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani ♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae // v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba // navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba // mn., star. gobavost: zboleti za gobami 2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe 3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba 4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana ● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno ♪
  17.      góbavka  -e ž (ọ́) 1. gobava ženska: gobavci in gobavke 2. zool. krastača, ki živi na suhih, peščenih tleh zahodne in srednje Evrope, Bufo calamita ♪
  18.      góbec  -bca m (ọ̑) 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval s široko odprtim gobcem 2. nizko obraz: z veseljem bi mu razbil gobec; kar pljunil bi ti v gobec // usta: zbil ti bom zobe iz gobca / počiti, udariti, usekati koga po gobcu ∙ nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; nizko ta pa ima gobec zna spretno govoriti, prepričevati; nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; nizko zapri gobec! nehaj govoriti, molči; nizko dobili so jih po gobcu bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja; nizko ima dolg, grd gobec opravlja, grdo govori; nizko sam gobec ga je samo govori, ne stori pa ničesar 3. nizko kdor veliko, predrzno govori: to ti je gobec; bil je strašen gobec / kot psovka ne boš še tiho, gobec 4. ekspr. prednji del česa: čevlji so imeli stolčene gobce; gobec avtomobila ♪
  19.      gobelin  -a [-belín tudi -blên] m (ȋ; ȇ) ročno tkana stenska slika z umetniškimi, zlasti figuralnimi upodobitvami: dvorano so krasile freske in gobelini; dragoceni gobelini; gobelini z lovskimi prizori // tkanina z ročno ali strojno vtkanimi slikami ali cvetličnimi vzorci: prevleči naslanjače z gobelinom ♪
  20.      góbica  -e ž (ọ́) manjšalnica od goba: v gozdu je rastlo vse polno gobic / vložene gobice / kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje ◊ med. gobica zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja; ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih ♪
  21.      gobíšče  -a s (í) redko kraj, prostor, kjer rastejo gobe: v gozdu je naletel na gobišče ♪
  22.      gojílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) gojitelj: gojilci semenskih rastlin / gojilec kulturne tradicije ♪
  23.      gojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado ♪
  24.      gòl  gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje // ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav. ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo // na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel ● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja ◊ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega ♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo ♪
  25.      golák  -a m (á) knjiž., redko gol, neporasel hrib; golec: skalnati golaki ♪

   1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA