Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ram (3.251-3.275)


  1.      zvalíti  -ím dov., zválil (ȋ í) 1. z valjanjem spraviti a) kam: zvaliti hlode na kup; zvaliti sode v klet; skala se je zvalila po bregu; zvalil se je pod mizo kot vreča b) od kod: zvaliti hlode s tovornjaka; buča se je zvalila z voza 2. ekspr. dati, vsiliti komu kaj težkega, neprijetnega: zvaliti delo drugemu / zvaliti odgovornost s sebe // navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: zvaliti dolžnost, odgovornost na druge; zvaliti krivdo na prijatelja; vse delo se je zvalilo nanj / zvaliti skrb za družino na ženina ramena ● ekspr. težek kamen se mu je zvalil s srca rešil se je velike skrbi, nadloge; zvaliti se na klop, posteljo zavaliti se zvalíti se ekspr. hitro, neurejeno priti v velikem številu: v dvorano se je zvalila množica ljudi; prim. izvaliti ♪
  2.      zvóčen  -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑) 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost ∙ prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka ♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln ♪
  3.      zvóčnik  -a m (ọ̑) 1. naprava, ki spreminja v zvok električne signale, ustvarjene v mikrofonu ali snemane z gramofonske plošče ali magnetnega traku: namestiti, vgraditi zvočnike; iz zvočnika se slišijo koračnice; obvestila so dobivali po zvočniku; lijakast, velik zvočnik; opna zvočnika / radijski zvočnik ♦ elektr. mnogocelični zvočnik 2. lingv. zveneči soglasnik, ki ne zahteva pred seboj po zvenečnosti enakega soglasnika: zvočniki in nezvočniki ♪
  4.      zvodeníti  -ím dov., zvodénil (ȋ í) nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti: zvodeniti omako, vino // narediti, povzročiti, da kaj postane vsebinsko prazno: taki dialogi zvodenijo dramo / zvodeniti zabavo ● knjiž. zvodeniti vodne pare utekočiniti ♪
  5.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪
  6.      zvŕst  -í ž (ȓ) 1. kar v okviru kake celote tvorijo posamezne oblike pojavov ali stvari z določeno skupno lastnostjo: deliti kaj na zvrsti; zvrsti iger 2. navadno s prilastkom pojavna oblika česa glede na to, kar izraža določilo: različne slikarske, umetnostne zvrsti; zvrsti zabavne glasbe; zvrsti in podzvrsti // lingv. pojavna oblika jezika na določenem področju človekovega udejstvovanja: proučevati jezikovne zvrsti; glavne zvrsti jezika / časopisna zvrst; časovne, funkcijske, socialne zvrsti; umetniška zvrst 3. lit., navadno v zvezi književna zvrst najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del: ukvarja se z vsemi književnimi zvrstmi: liriko, epiko in dramatiko; pregovor je ljudska književna zvrst 4. navadno s prilastkom kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste; sorta: križati različne zvrsti; kakovostne zvrsti jabolk, pšenice 5. gozd. najnižja sistematska kategorija pri drevesnih vrstah: zvrst drevesne vrste 6. voj. del armade glede na usposobljenost za vojaške dejavnosti na kopnem, na morju ali v zraku: sodelovale so vse zvrsti vojske ♪
  7.      zvrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati vrteti: zvrteti vse vrtavke // pog. prenehati predvajati: zvrteti film, gramofonsko ploščo 2. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi obdelati kaj: zvrteti lončarsko glino ● ekspr. zna zvrteti vsakega moškega podrediti svoji volji; ekspr. zvrteti komu glavo narediti, povzročiti, da postane nekritičen, nerazsoden zvrtéti se 1. prenehati se vrteti: boben, kolo se zvrti 2. ekspr., z dajalnikom dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: svet se mu je zvrtel pred očmi; brezoseb.: zaradi višine se ji je zvrtelo; zvrtelo se mu je in se je zgrudil / brezoseb. zvrtelo se mu je v glavi ♪
  8.      žalítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od žaliti: biti kaznovan zaradi žalitve uradne osebe; besedna žalitev; huda, nesramna žalitev; pogoste žalitve / žalitev časti, ugleda / to je žalitev Boga // kar koga žali: zavrnitev darila bi bila žalitev; preslišati, ekspr. požreti žalitev; maščevati se za žalitve ♪
  9.      žaromèt  -éta m (ȅ ẹ́) svetilo, pri katerem se z usmerjanjem svetlobe z zrcalom, s sistemom leč povečuje svetilnost: žaromet posveti, ugasne; prižgati žaromet; usmeriti žaromet na oder; razsvetljevati cesto, letališče z žarometi; slepeča svetloba žarometa; zrcalo žarometa; žarnica za žaromet; oči ji sijejo kot žarometi / avtomobilski, gledališki, televizijski žaromet ∙ publ. postaviti problem pod najmočnejše žaromete osvetliti, raziskati ga; publ. odgovarjati na vprašanja v siju žarometov pred (televizijskimi) kamerami; dogodek je kot žaromet osvetlil preteklost vzbudil, oživil spomin na preteklost ♦ avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej // svetloba, ki jo daje ta priprava: žaromet ga slepi; priti v snop žarometa ♪
  10.      žêlo  -a s (é) 1. organ na zadku zlasti nekaterih žuželk, podoben koničasti cevki: škorpijon porine, zabode, zasadi želo v žrtev; čebelje, osje želo; ostro, strupeno želo; bridka misel se mu je kot želo zadrla v srce; pren. strah se je s stoterimi želi zadrl v srca ljudi 2. ekspr. zbadljiva misel, zbadljivost: v odgovoru je začutila ostro želo / skušala je omiliti boleče želo njegovih žalitev ostrino; ti epigrami so brez pravega žela // s prilastkom negativna sila: začutiti pekoče želo ljubosumja, nevoščljivosti, maščevalnosti ♪
  11.      želódček  -čka m (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od želodec: otroški želodček ne prenese mastne hrane; zdraviti si želodček z brinovčkom / kupiti kilogram piščančjih želodčkov / žejni in lačni želodčki so hitro posedli za mizo otroci ◊ zool. medni želodček razširjeni del požiralnika, v katerega čebela začasno spravi nektar, mano ♪
  12.      žénin  -a m (ẹ́) moški ob poroki in nekaj časa pred njo: zapeti pesem ženinu in nevesti; pozdraviti ženina // star. fant, zaročenec: predstaviti domačim svojega ženina; čakati na ženina ∙ ekspr. večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil ♪
  13.      ženírati se  -am se nedov. (ȋ) pog. biti v zadregi, sramovati se: ni se ženiral, govoril je kar naravnost; ni se mu treba ženirati pred njim, saj je domač; ženira se govoriti o teh stvareh / ženira se svojih tovarišev je v zadregi pred njimi ● pog. kar delajte naprej, nič se ne ženirajte naj vas naša prisotnost ne ovira, moti pri delu ženírati motiti, ovirati: oprijeta obleka jo ženira; ogledalo ga ženira / sintetične tkanine ženirajo kožo dražijo ♪
  14.      ženščúra  -e ž (ū) slabš. velika, močna ženska, navadno starejša: škodoželjen smeh debele ženščure // ženska sploh: ta ženščura nesramna spet nekaj napleta ♪
  15.      žerjávica  -e ž (ȃ) 1. tleči, dogorevajoči kosi lesa, premoga: žerjavica tli, ugaša; pogasiti žerjavico; razgrebati, razpihovati žerjavico; speči meso nad žerjavico; drezati z grebljico v žerjavico; žareča žerjavica; žerjavica pod pepelom; lopatica za žerjavico; rana ga peče kot žerjavica; vroč, živ kot žerjavica; prestopa se kot na žerjavici zelo nemirno / prenesti s kleščami nekaj žerjavic kosov žerjavice / ekspr. njegove oči so žerjavica živahne, preiskujoče 2. knjiž., s prilastkom bolečina, trpljenje: čutila je žerjavico hrepenenja, ljubosumnosti ● ekspr. ona je sama žerjavica je zelo živahna, temperamentna; ekspr. roko dam v žerjavico, da se bo to zgodilo trdno sem prepričan; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; zaničevanje ga je žgalo kot žerjavica mu je povzročalo hude duševne bolečine; bil je kot na žerjavici zelo nemiren ♪
  16.      žétven  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žetev: kombajn in drugi žetveni stroji / žetveni dnevi / žetvena in mlatilna opravila / zapisovati žetvene pesmi ♦ etn. žetveni venec venec iz klasja in poljskega cvetja, ki ga izroči žanjica gospodinji v hrambo do naslednje žetve, znan zlasti v Prekmurju in Beli krajini ♪
  17.      žgálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) delavec, ki kaj žge: žgalec apna / oblikovalec in žgalec keramike ♪
  18.      žgáti  žgèm nedov., žgál (á ȅ) 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati žgáti se 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal žgóč -a -e 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka ∙ žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje ♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega ♪
  19.      žíca  -e ž (í) dolg, tanek kovinski izdelek, navadno okroglega prereza: žica se pretrga, stali; napeti, preščipniti žico; povezati, preplesti z žico; bakrena, jeklena žica; drobna, tanka žica; izolirana, pocinkana žica; debelina, prerez žice; svitek žice; ogrodje, mreža iz žice / bodeča žica; brzojavne, telefonske žice; parketna žica za čiščenje, drgnjenje parketa ∙ ekspr. glas onkraj žice je utihnil sogovornik pri telefonskem pogovoru ♦ elektr. dovodna žica ki dovaja električno energijo; pramenasta žica iz zelo tankih sukanih žic; fiz., teh. uporovna žica z veliko ohmsko upornostjo za izdelovanje uporov; metal. valjana, vlečena žica; teh. varilna žica dodajni material pri varjenju v obliki žice ♪
  20.      žíčnica  -e ž (ȋ) 1. naprava za prevoz oseb ali tovora, pri kateri se breme pomika po vrvi, napeti med podporami: zgraditi žičnico; peljati se z žičnico; obratovanje žičnice; zgornja postaja žičnice / enosedežna žičnica osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji po en sedež; kabinska žičnica; krožna žičnica osebna žičnica, pri kateri se kabine ali sedeži gibljejo med postajama v isti krožni smeri; nihalna žičnica pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej, pri drugi nazaj ♦ mont. jamska žičnica za prevoz premoga, rude v rudniku; teh. težnostna žičnica po kateri se premika tovor zaradi lastne teže 2. navadno v zvezi hmeljna ali hmeljska žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam: postaviti hmeljno žičnico ♪
  21.      žíg  -a m (ȋ) 1. uradni znak z imenom organa, organizacije, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti žig; pritisniti, ekspr. udariti žig v potni list; preklicati, spremeniti žig; opremiti kupon z žigom / nerazločen poštni žig // v izdelek vtisnjen, odtisnjen znak, s katerim se potrjuje kvaliteta, izdelovalec: vtisniti žig; prstan z žigom na notranji strani 2. priprava zlasti s kovinskim negativom določenega znaka, navadno okrogle oblike: hraniti, izdelovati žige; barva, stojalo za žige 3. ed., knjiž., navadno s prilastkom značilnosti, posebnosti: vojna leta so mu dala žig za vse življenje; s tem dejanjem si je pritisnil sramotni žig / z oslabljenim pomenom tega človeka označuje žig izdajstva ● vžgati sramotni žig nekdaj vžgati znamenje kot kazen za kako dejanje ◊ adm. mokri žig pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; filat. enokrožni žig ki ima eno krožnico, ob kateri je označba pošte; metal. čistinski žig ki na kovini potrjuje stopnjo čistine; ptt priložnostni žig poštni žig, uporabljan na določeni pošti, poštah v počastitev določenega dogodka; vet. žig z žigom narejeno, vžgano znamenje na telesu zlasti goveda, konja ♪
  22.      žív  -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven / živo oglje še tleče / živa rana ki se še ne celi / pazi, če je ogenj kje še živ 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne / živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica ● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ◊ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju ∙ ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko ♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno ♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre ♪
  23.      živál  -i [au̯] ž (ȃ) 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo / divje, domače živali; jamska, morska žival; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev / v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in židovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali / človek je žival, ki misli in govori ♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival // ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo // bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali / moški so pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj ♪
  24.      žívec  -vca m (ȋ) 1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec // nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih 2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame 3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec 4. knjiž., redko živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki ● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo ◊ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec ♪
  25.      živéti  -ím nedov., žível (ẹ́ í) 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode // s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi; raki živijo v potokih; na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti; Eskimi živijo daleč na severu 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded; živeti na deželi, v hribih, v mestu; ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju / v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti; asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / kako živiš // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost 8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem; z njimi se da živeti; ne more živeti skupaj z njo // ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze 9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami // navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate 10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti; z invalidnino bo težko živeti; koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega // v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja / ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke; živi se s tem, kar zasluži; s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno // biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel; pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali / z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik; naj živi svoboda ● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo živèč -éča -e: še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del; na velikih ozemljih živeči narodi; svobodno živeča ženska; sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor živét -a -o: predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta; izrečene in živete resnice; prim. živel ♪

   3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA