Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ram (3.076-3.100)


  1.      začrtováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s črto, črtami delati: začrtovati kroge 2. s črto, črtami označevati: začrtovati, kje naj se hlodi razžagajo 3. publ. določati, oblikovati: program društva že dolgo začrtujejo začrtováti se ekspr. kazati se v obrisih: na obzorju se začrtujejo gore ♪
  2.      zadétek  -tka m (ẹ̑) 1. kar se zadene pri igrah na srečo: zadetek ni bil velik / zadetek na loteriji, tomboli 2. šport. dejstvo, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: zadnji zadetek je odločil o izidu tekme; doseči veliko zadetkov 3. glagolnik od zadeti: točen zadetek; zadetek v nogo; s te razdalje je možnost zadetka manjša; zamudil je priložnost za zadetek / dobil sem zadetek v ramo zadet sem bil ● ekspr. moj obisk je bil zadetek v črno je povsem ustrezal zahtevam, pričakovanju ◊ voj. polni zadetek ki ima velik rušilni, uničevalni učinek ♪
  3.      zadéti  -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo // ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje // ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico // prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo / podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel // narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel ● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano zadét -a -o: zadet ptič; starec je na portretu dobro zadet; biti zadet od kapi; obstal je kot zadet ♪
  4.      zadétost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost zadetega: psihološka zadetost oseb v drami ♪
  5.      zádnji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige // ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo // ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec // za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala // ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto // ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto / premisliti do zadnje podrobnosti ● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ◊ avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo zádnji -a -e sam.: nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli zadnji; diplomirala je med zadnjimi; zadnji iz tega rodu; ni še rekel zadnje zadnje besede; pog., ekspr. brcniti koga v (ta) zadnjo zadnjico; nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama; ekspr. boriti se do zadnjega do konca življenja, do smrti; do zadnjega je upala, da pride do zadnjega trenutka; ekspr. vzeli so jim vse do zadnjega popolnoma vse; ekspr. končali so vsi — od prvega do zadnjega; komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu); star. k zadnjemu še nekaj besed o pesniku nazadnje; bibl. prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi ♪
  6.      zádnjica  -e ž (ȃ) 1. spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma: postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene; potegniti pulover čez zadnjico; sesti na celo zadnjico; suniti koga v zadnjico; udariti koga po zadnjici / spustiti se vzdolž drče po zadnjici; z zadnjico odriniti stol 2. zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami: bič je oplazil konja po zadnjici 3. ekspr. zadnji del česa: iz zadnjice avtomobila se je pokadilo ● šalj. izprašiti komu zadnjico natepsti ga; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš to spričevalo je brez vrednosti, pomena; ekspr. lesti komu v zadnjico izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; ekspr. dati, naložiti jih komu po zadnjici natepsti ga; ekspr. dobiti jih po zadnjici biti tepen; ekspr. tresti se za svojo zadnjico bati se zase, za svoj položaj ♪
  7.      zadolžíti se  -ím se [u̯ž] dov., zadólži se; zadólžil se (ȋ í) postati komu dolžen določeno vsoto denarja: vzel bo predujem na plačo ali pa se bo zadolžil; zadolžiti se za veliko vsoto; zadolžiti se pri prijatelju; država se je zelo zadolžila / ekspr. do vratu, čez glavo se zadolžiti zelo ● zastar. s svojim ravnanjem se je zadolžil v njihovih očeh pregrešil zadolžíti 1. publ. narediti, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj: odbor ga je zadolžil, da pripravi sklepe za prihodnjo sejo / zadolžiti koga za članke z zgodovinsko tematiko naložiti mu skrb; zadolžiti koga za izvršitev naloge naložiti komu nalogo // imenovati, zaposliti za opravljanje česa: na novo so zadolžili dve medicinski sestri; zadolžili so ga za organizatorja gibanja 2. knjiž. s pozitivnim dejanjem narediti, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj: s svojo smrtjo je zadolžil soborce 3. zastar. zakriviti, zagrešiti: obžaloval je vse, kar je zadolžil 4. adm. narediti, da je kdo odgovoren za kaj: zadolžiti prejemnika za prevzeto blago ● zastar. zadolžiti posestvo zastaviti zadolžèn -êna -o: zadolžen gospodar; zadolžen je za izdelavo načrta; zadolženo posestvo ∙ publ. uradno je zadolžen za ministrovo varnost odgovoren; publ. zadolžen je za obrambna vprašanja pristojen za obravnavo obrambnih vprašanj ♪
  8.      zadrževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz 2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet 3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze 4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago 5. delati, da se kaj ne širi a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto 6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini 7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj 8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države 9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo; veselje je težje zadrževati kakor žalost // z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak 10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki // povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal 11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati zadrževáti se 1. s prislovnim določilom ostajati daljši čas kje: v mestu se je zadrževal tri dni / v dolini se je cel dan zadrževala megla / poleti se zadržujejo na deželi stanujejo, živijo 2. ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: izrečene besede so ga jezile, toda zadrževal se je; ob tolikšni nesramnosti se ni mogel več zadrževati ● publ. na seji so se dlje zadrževali pri tem vprašanju so ga dalj časa obravnavali zadrževáje: zadrževaje jezo je zapustil sobo zadržujóč -a -e: prisluškoval je, zadržujoč dihanje; prisl.: ravnati zadržujoče ♦ muz. zadržujoče označba za spremembo hitrosti izvajanja ritardando zadrževán -a -o: zadrževan jok ♪
  9.      zagáta  -e ž (ȃ) star. ozek prostor, kraj: zagata med hišama / mestne ulice in zagate ozke ulice; zagata brez izhoda ozka slepa ulica ◊ geogr. na koncu zaprta ozka dolina med gorami ♪
  10.      zagoréti  -ím dov., zagôrel (ẹ́ í) 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor // pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju // v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki ♪
  11.      zagrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) z nameščanjem česa omejevati kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagrajevati vhode / zagrajevati vrata z omarami / redko zagrajevati travnike ograjevati // v zvezi zagrajevati pot onemogočati komu prehod: zagrajeval je sosedom pot čez travnik; pren., ekspr. nihče mu ni zagrajeval poti do uspeha zagrajeváti se knjiž. delati se nedostopnega za kaj: zagrajeval se je pred sorodniki ♪
  12.      zagrísti  -grízem dov. (í) zasaditi zobe v kaj: pes je zagrizel v rokav / zagristi v ustnice / kadarkoli je zagrizel v kruh, ga je zabolel zob ugriznil // ekspr. začeti jesti: na gostiteljevo povabilo je zagrizel v sendvič ● ekspr. zagristi v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega zagrísti se 1. grizoč prodreti v kaj: zagristi se v kos mesa; volk se je zagrizel srnjaku v vrat / klop se zagrize v telo / zobje so se ji zagrizli v spodnjo ustnico 2. ekspr. prodreti v kaj trdega: sveder se zagrize v beton; žaga se je zagrizla v les / motor se je zagrizel v strmino s težavo šel, zapeljal ∙ ekspr. jermeni so se mu zagrizli v ramena močno zajedli 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zagristi se v delo, učenje / spet se je zagrizel v svoje misli 4. nar. sesiriti se: mleko se zagrize zagrízen -a -o 1. deležnik od zagristi: molčal je, zagrizen v svoje misli; ris, zagrizen v jelenov tilnik 2. ekspr. ki je strastno, nestrpno zavzet za kaj, zlasti za kako idejo, nazor: zagrizen pristaš stranke; biti zagrizen samec / zagrizen boj; zagrizeno sovraštvo; prisl.: zagrizeno se bojevati za kaj ♪
  13.      zahreščáti  -ím dov. (á í) 1. dati kratke, rezke glasove: drevo je zahreščalo in padlo na tla; brezoseb. v gozdu je zahreščalo / ekspr. vrata so zahreščala, ko jih je odprl zelo zaškripala / pesek, sneg je zahreščal pod njegovimi koraki // dati nečist, s šumi pomešan glas: gramofon je zahreščal; brezoseb. v telefonu je zahreščalo 2. oglasiti se s kratkimi, rezkimi glasovi: splašene kavke so zahreščale / ekspr. tega ne dovolim, je jezno zahreščala hrešče rekla, zavpila ♪
  14.      zahtévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. izražati odločno hotenje a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno / to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti / nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti ♪
  15.      zahvalíti se  in zahváliti se -im se dov. (ȋ á) 1. izraziti hvaležnost: zahvaliti se darovalcu, rešitelju; zahvaliti se za denar, pomoč; pismeno se zahvaliti; star. zahvaliti komu, koga / zelo ste mi ustregli, se je zahvalil / ekspr. lepo se zahvalim za sporočilo se zahvaljujem 2. z dajalnikom in tožilnikom priznati koga ali kaj kot vzrok za kaj: za neljubo presenečenje se lahko zahvališ njim; samo vozniku se moramo zahvaliti, da smo ostali živi; star. njo imam zahvaliti za srečo 3. vljudno odkloniti, zavrniti kaj: zahvalil se je za ponujeno hrano, češ da ni lačen / ne, za takšno povabilo se lepo zahvalim se lepo zahvaljujem zahvalíti in zahváliti v medmetni rabi izraža a) hvaležnost, zadovoljstvo: boga zahvali, da se je vse srečno končalo / star. zelo ste bili prijazni, zahvalim hvala b) star. vljudno odklonitev, zavrnitev; hvala: ne bom pil, zahvalim ● otr. zahvaliti bogca v krščanskem okolju skleniti roke v zahvalo zahvalívši se star.: poslovil se je, zahvalivši se gostiteljem za lep sprejem zahváljen -a -o: zahvaljeni, da ste prišli; v krščanskem okolju Bog bodi zahvaljen, da si se vrnil živ in zdrav ♪
  16.      zaigráti  -ám dov. (á ȃ) 1. poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: otroci so zaigrali lutkovno igrico / odlično je zaigral ljubimca; zaigrati glavno vlogo / v nadaljevanki so zaigrali skoraj vsi znani igralci b) glasbeno delo: zaigrati koračnico, skladbo 2. z igranjem uresničiti: zadnjo tekmo so zaigrali brez napake / igralec je zaigral dobro in se visoko uvrstil / zaigrati na prvenstvu, turnirju; že desetič je zaigral v državni reprezentanci nastopil 3. začeti igrati: ravno ko so zaigrali zadnje dejanje, je izbruhnil ogenj / opolnoči naj zaigra godba / proti koncu tekme so zaigrali še bolj borbeno 4. povzročiti glasbo z glasbilom: zaigrati (na) harmoniko, klavir / zaigrati po notah; zaigrati štiriročno 5. z igranjem, igro zapraviti: zaigrati denar, posestvo / zaigrati v igralnici, na stavah // ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapraviti: zaigrati možnost za uspeh; zaigrati ugled, zaupanje; zaigrati svojo prihodnost, srečo 6. ekspr. s svojim vedenjem, govorjenjem namerno ustvariti videz koga ali česa: zaigrati damo, zmagovalca; nataknil si je očala in zaigral slepca / zaigrati slabost, zadrego 7. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: oni bi ti utegnili marsikatero zaigrati / pog. pazite, nekega dne vam jo bo pošteno zaigral 8. ekspr., z dajalnikom narediti nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji zaigrale; od napora so mu zaigrale žile na sencih b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: ob novici je ostala mirna, le obraz ji je zaigral / srce mu zaigra, ko to sliši 9. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč se postati viden, opazen: na licih mu je zaigral čuden nasmeh; v očeh ji je zaigrala jeza / pred menoj so zaigrale žive barve zaigráti se z igranjem, igro se zadržati kje predolgo: otroci so se zaigrali in zamudili kosilo / pri šahu sta se zaigrala pozno v noč zaigrán -a -o: zaigran denar; zaigrana skladba; njen smeh je narejen, solze zaigrane; prisl.: zaigrano veder; sam.: v njenem življenju ni bilo nič zaigranega ♪
  17.      zajezikáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. predrzno reči, povedati: zajezikal je nekaj grdega; nesramno zajezikati / lažeš, mu je zajezikala ♪
  18.      zakleníti  -klénem dov. (ȋ ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan // s takim dejanjem narediti a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil ♪
  19.      zákon  -óna m (á ọ́) poljud. z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske, strok. zakonska zveza: obljubiti, ponuditi dekletu zakon; v zakonu je srečna; harmoničen, ekspr. ploden zakon; zakon iz koristoljubja, ljubezni; po dveh letih zakona sta se ločila / skleniti zakon poročiti se; dati komu hčer v zakon; stopiti v zakon poročiti se; star. vzel jo je v zakon poročil se je z njo / cerkveni, civilni zakon / prinesti v zakon lepo doto; v zakonu z drugim možem ni imela otrok; otroci iz prvega zakona; zunaj zakona je imel hčer ∙ divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze ♦ jur. dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; rel. zakrament svetega zakona; soc. parni zakon med enim moškim in eno žensko; skupinski zakon v katerem hkrati živi več moških in žensk ♪
  20.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  21.      zakúhati  -am dov. (ú ȗ) 1. dati kako živilo v vrelo tekočino, da se v njej skuha in nastane jed: zakuhati rezance, zdrob; zakuhati v juho, krop, mleko / zakuhati na juho, mleko / zakuhati juho z rezanci 2. žarg., avt. zaradi nepravilnega delovanja, okvare segreti se do vrenja: voda v hladilniku je zakuhala / avtomobil, hladilnik pri hudem vzponu lahko zakuha 3. ekspr. postati razgret, rdeč zaradi a) napora, popitega alkohola: od hoje, vina je zakuhal b) vznemirjenja, razburjenja: ob teh očitkih zakuha, da ne more prikriti rdečice 4. ekspr. zelo se vznemiriti, se razburiti: zbil mu je klobuk z glave, pa ni zakuhal // zaradi vznemirjenja, razburjenja pojaviti se v visoki stopnji: v srcu zakuha jeza / brezoseb. v njem je zakuhalo 5. ekspr. povzročiti komu kaj neprijetnega, nezaželenega: pazi, da nam kaj ne zakuhaš / zakuhati komu neprijetnosti, sramoto, težave / pog. zakuhati jo komu // povzročiti kaj neprijetnega, nezaželenega: zakuhati pretep, zaroto zakúhati se ekspr. nastati, razviti se: utegnejo se zakuhati neprijetne zadeve / kadar se zberejo črni oblaki okrog te gore, se rado kaj zakuha / v državi, vojski se bo kaj zakuhalo zakúhan -a -o: zakuhani rezanci ♪
  22.      zakváčiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. 1. s kavljem zapeti, se povezati: gusarji so zasledovano ladjo zakvačili in jo potegnili k sebi 2. zapeti, zatakniti: zakvačiti prste za naramnice / prosti konec vrvi zakvačiti v kavelj vlečnega vozila zakváčiti se zapeti se, zatakniti se: srajca se mu zakvači za vejo ♪
  23.      zalágati  -am nedov. (ȃ) 1. s polaganjem česa zakrivati, obdajati kaj: zalagati krompir, zaboje; zalagati z deskami 2. z dajanjem, pošiljanjem delati, da kdo lahko razpolaga s čim: zalagati koga z denarjem, s hrano, z orožjem / tovarna zalaga trg s steklom / zalagati koga z novicami, s podatki 3. dajati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve: zalagati denar za tovariše; zalagati za šolanje koga / zalagati stroške bivanja 4. dajati denar za izhajanje in prodajanje česa: zalagati knjige, gramofonske plošče 5. star. prigrizovati, jesti: zalagati kruh, pečenko; posedli so in začeli zalagati ● neprav. zalagati svoja življenja izpostavljati, tvegati ◊ igr. zalagati (karte) dajati nezaželene nadštevilne karte v talon zalágati se ekspr. nasičevati se, jesti: zalagati se s pečenko; slastno se zalagati ♪
  24.      zaletávati se  -am se nedov. (ȃ) 1. hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim: iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče; v temi so se zaletavali v stole, zaboje; vešče se zaletavajo v svetilko // udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj: opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo; zaletavati se z avtomobili 2. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj: ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov / zaletavati se iz neumnosti v neumnost 3. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem: javno se zaletavati v program / članek se zaletava v odločitev oblasti / ta fant se zaletava v vsako dekle jo nadleguje zaletavajóč se -a -e: zaletavajoče se kroglice; prisl.: zaletavajoče se česa lotevati ∙ zaletavajoče govoriti, hoditi neenakomerno hitro, sunkovito ♪
  25.      zaletéti se  -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel ● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa ♪

   2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA