Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ral (5.300-5.324)


  1.      upodobítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od upodobiti: upodobitev otroških glavic v marmorju; prepričljiva upodobitev naravnih lepot; upodobitev žalosti na obrazu / leposlovna upodobitev vstaje / igralska upodobitev dramskih likov predstavitev; upodobitev človeških usod v romanu prikaz 2. kar je upodobljeno: reliefne upodobitve na vazi; upodobitve bitk na steni / uspela filmska upodobitev novele ♪
  2.      upodóbiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. predstaviti, izraziti kaj z likovnimi, grafičnimi sredstvi: z nekaj črtami upodobiti zamisel / upodobiti žalosten izraz oči; upodobiti jezdeca, sončni zahod; upodobiti na platno, v kamen ♦ geom. upodobiti geometrijsko tvorbo predstaviti jo z grafičnimi sredstvi po načelih opisne geometrije 2. predstaviti, izraziti kaj z besedami ali drugimi izraznimi sredstvi sploh: v romanu je upodobil posebno vrsto žensk; filmsko upodobiti koga / knjiž. glavno junakinjo je igralka upodobila s pravo mero čustva odigrala, zaigrala upodóbljen -a -o: na slikah so upodobljeni dogodki iz vojne; upodobljena figura; realistično upodobljen človek ♪
  3.      upogníti  upógnem tudi upôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti / upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil / upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti ∙ ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti upogníti se zastar. pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva ♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo ♪
  4.      upráti  upêrem dov., uprál (á é) s pranjem, pri pranju poškodovati: uprati zavese; blago se je upralo in skrčilo ♪
  5.      upráva  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: modernizirati upravo; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo; zaposliti se v upravi; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava // organi, ki opravljajo to dejavnost: organizirati upravo; državna, občinska, zvezna uprava; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava upravni delavci // s prilastkom osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena: carinska, davčna uprava; geodetska uprava; pravosodna uprava 2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti: poslati dopis upravi podjetja; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava; pritožiti se na upravo pristanišča; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo upravno stavbo, upravnimi prostori 3. upravljanje: prevzeti upravo nad določenim ozemljem; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb ● pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen ◊ jur. javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; notranja uprava dejavnost organov za notranje zadeve; obča uprava dejavnost, ki na splošno skrbi za redno delovanje zlasti državne uprave; prisilna uprava do 1977 začasna uprava v gospodarski organizaciji, ki bi lahko prišla zaradi velikih nepravilnosti v stečaj; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; vojaška uprava začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju; uprava državne varnosti do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; uprava za notranje zadeve posebni in območni upravni organi v sestavu republiškega sekretariata za notranje zadeve; zgod. mandatna uprava med obema vojnama upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija ♪
  6.      upravíčenost  -i ž (ȋ) značilnost upravičenega: upravičenost boja proti okupatorju; moralna upravičenost dejanja; upravičenost kritike / upravičenost društva, šole / dokazati upravičenost do otroškega dodatka pravico ♪
  7.      uprávljati  -am nedov. (á) 1. urejati, usmerjati življenje v kaki družbeni skupnosti: upravljati državo, občino; centralistično upravljati; občani neposredno upravljajo / upravljati zasedeno ozemlje / deželo je upravljal vladarjev namestnik je vladal v njej // odločati o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: delavci sami upravljajo; upravljati podjetje, rudnik, šolo 2. odločati o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa: upravljati gozdove; upravljati hišo / upravljati premoženje, zapuščino; upravljati sklad, neprav. s skladom 3. s širokim pomenskim obsegom s posebnimi pripravami uravnavati delovanje česa: upravljati kotle in turbine z enega mesta; upravljati stroj; upravljati televizijsko kamero voditi, usmerjati / avtomatično, daljinsko, ročno upravljati / upravljati krmilo usmerjati; upravljati zavoro z nogo pritiskati nanjo; publ. uči se upravljati z orožjem ravnati // publ. usmerjati, uravnavati premikanje česa: upravljati motorno kolo; upravljati ladjo krmariti; upravljati letalo pilotirati; upravljati tovornjak voziti // publ. usmerjati, uravnavati sploh: upravljati polet rakete; upravljati proces v plavžu / upravljati lokalne zadeve urejati upravljajóč -a -e: upravljajoči signali; upravljajoče osebe uprávljan -a -o: iz daljave upravljan stroj; federativno upravljana država; moderno upravljano podjetje; sam.: upravljavci in upravljani ♪
  8.      upropáščanje  -a s (á) knjiž. uničevanje: moralno upropaščanje mladine ♪
  9.      úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro) // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h/ ekspr. uživati ure mladosti 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi ◊ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja ♪
  10.      uravnáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto: uravnati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnati, poravnati: voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnati papir v pisalnem stroju / z roko uravnati ruto; uravnati si razmršene lase / z vijakom uravnati lego, nagib priprave // narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost 3. redko urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnati hudournik / uravnati strugo 4. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: uravnati radijski aparat, uro / uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto 5. narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: uravnati dotok vode; uravnati temperaturo / pravilno uravnati prehrano 6. knjiž. naravnati, usmeriti: uravnati vse nitke v isto smer / uravnati topove na mesto / uravnati misli na kaj drugega 7. star. napotiti, usmeriti: uravnati begunce proti mestu; uravnati koga na glavno cesto 8. v zvezi s po narediti, da se kaj ravna po čem: uravnati svoj korak po njegovem / uravnati smer ladje po zvezdah 9. star. uskladiti: uravnati delo posameznikov / uravnati cene 10. zastar. urediti: uravnati komu dom / pred odhodom je še uravnal, kar je moral ● star. uravnati komu glavo, možgane narediti, da misli pametno, prav; zastar. vstal je in uravnal otrple ude naravnal, pretegnil uravnáti se knjiž., v zvezi s po začeti se ravnati po čem: uravnati se po kakšnem načelu / ni se mogel uravnati po novih časih se jim prilagoditi ● zastar. uravnaj se in hitro pojdi obleci se, opravi se; zastar. uravnati se z nosačem za plačilo pogoditi se, sporazumeti se; zastar. ko so se udobno uravnali, je ugasnil luč namestili; zastar. uravnati se s sosedom zaradi meje pomiriti se uravnán -a -o: uravnan potok; s tem je stvar uravnana; natančno, pravilno uravnan ♪
  11.      urédba  -e ž (ẹ̑) 1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju / objaviti, podpisati uredbo; tako piše v uredbi / kršiti uredbo / izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti 2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe 3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba ♪
  12.      uredíti  -ím dov., urédil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv ♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu // v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek 2. narediti, da pride kaj v stanje a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname 3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti 4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti 5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose // z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis 6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom 7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil 8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti / glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal / urediti formalnosti opraviti // narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko uredíti se priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili // priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo ● vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila urejèn -êna -o 1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj ∙ vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti ♦ mat. urejena množica 2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati ♪
  13.      uresničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami // izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo // uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve // knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo 2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe uresničujóč -a -e: uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek uresničeván -a -o: predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel ♪
  14.      úrnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost urnega: urnost delavca, igralca / ročna, telesna urnost / urnost veverice / delati, premikati se z urnostjo hitro ♪
  15.      usahníti  in usáhniti -em dov. (ȋ á) 1. postati suh, brez vode: jezero vsako leto enkrat usahne; mlake so usahnile / ta studenec nikoli ne usahne; pren., ekspr. naravni dotok prebivalcev je usahnil; vir dohodkov mu je usahnil // izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku je usahnila 2. zaradi suše prenehati rasti, odmreti: drevo je usahnilo; od vročine je trava usahnila 3. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikoli usahnila; njegovo znanje je hitro usahnilo / glas je usahnil v bučanju vetra; beseda mu je usahnila v grlu nenadoma je umolknil // miniti, prenehati: njena ljubezen je usahnila; prijateljstvo do smrti ni usahnilo / bolečina je usahnila / družabno življenje v kraju je usahnilo ● ekspr. dekle je od žalosti usahnilo oslabelo, shiralo; ekspr. mleko ji je usahnilo nima več mleka; ekspr. z njegovo smrtjo je njihov rod usahnil izumrl; ekspr. solze so ji usahnile prenehala je jokati; prim. usahel ♪
  16.      usékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati // ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem 2. s sekanjem narediti: usekati prehod 3. star. odsekati: usekati vejo 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil / zobje so usekali v prazno 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno ● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila usékati se ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka // spopasti se: študenti so se usekali s policijo ● pog. usekati se pri štetju zmotiti se usékan -a -o 1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada ♪
  17.      usésti se  usédem se dov., stil. usèl se uséla se; nam. usést se in usèst se (ẹ́ ẹ̑) 1. zaradi lastne teže a) postati nižji, gostejši: sneg se je usedel; prekopana zemlja se je hitro usedla b) premakniti se v smeri navzdol: gošča se hitro usede / na pohištvo in stene se je usedel prah / pusti kavo, da se usede 2. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: usedi se in se odpočij; usesti se na stol, pod drevo; s težavo se usede // namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela se je usedla na cvet 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: usesti se h klavirju, k večerji / usedel se je na prvi vlak odpeljal se je s prvim vlakom 4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: os prečke se mora usesti v ležaj; vijak se je dobro usedel ● žarg. besedilo se je igralcu že usedlo ga že dobro obvlada, zna; ekspr. usesti se na mehko pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; slabš. usesti se na posestvo prilastiti si ga, polastiti se ga; ekspr. usesti se komu na vrat, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. to doživetje se ji je usedlo v spomin si ga je zapomnila; ekspr. fant se ji je usedel v srce vzljubila ga je uséden -a -o: dvigniti usedeni prah; usedena zemlja ♪
  18.      usídrati  -am dov. (ȋ) 1. pritrditi, privezati s sidrom: usidrati ladjo; usidrati se blizu obale, na sidrišču 2. grad. pritrditi, povezati s sidrom: usidrati oblogo usídrati se ekspr. trdno se namestiti kje: plezalec se je usidral na vrhu stene; usidral se je na drugem koncu mize / sovražne čete so se usidrale ob meji / ta načela so se hitro usidrala // ustvariti si trden položaj v kaki organizaciji, skupnosti: usidral se je na fakulteti, v odboru ● ekspr. slikar se je motivno usidral v domači zemlji izbira, uporablja domače motive usídran -a -o: ob bregu usidrana ladja; globoko usidrano sovraštvo ♪
  19.      usíhati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. postajati suh, brez vode: jezero usiha; v vročini so mlake začele usihati / zaradi suše studenci usihajo; pren., ekspr. energetski viri, zaloge usihajo // izginjati, zlasti zaradi suše: voda usiha 2. zaradi suše prenehavati rasti, odmirati: drevje, trava usiha 3. ekspr. izginjati, izgubljati se: z oddaljevanjem od potoka šum vode hitro usiha / njen ugled, vpliv usiha / obrt je v tistem času usihala // minevati, prenehavati: njena ljubezen usiha; samozavest ji vse bolj usiha / bolečina že usiha / družabno življenje v mestu je začelo usihati ● ekspr. počasi je usihal slabel, hiral; ekspr. število članov usiha se zmanjšuje ◊ med. koža, mišičje usiha se manjša zaradi manjšanja celic usihajóč -a -e: usihajoča voda; usihajoče upanje ♪
  20.      usklajênost  in usklájenost -i ž (é; ȃ) lastnost, značilnost usklajenega: usklajenost ponudbe in povpraševanja / usklajenost programov; medsebojna usklajenost igralskih vlog / usklajenost telesnih oblik skladnost ♪
  21.      usóda  -e ž (ọ̑) 1. kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati: tako je odločila usoda; ekspr. usoda ji ni dala, namenila sreče; ekspr. usoda ga preganja, tepe; upirati se usodi; dobra, neprizanesljiva, neusmiljena, zla usoda / ekspr.: igra usode; biti orodje usode; nedoumljiva pota usode / v nekaterih mitologijah boginja usode 2. potek človekovega življenja, na katerega se ne da vplivati: objokovati, preklinjati usodo; vdati se v usodo; sprijazniti se z usodo; nesrečna, tragična, žalostna usoda / ekspr. usodi ne ubežiš / brati, napovedovati, prerokovati usodo iz kart, kave, zvezd, z dlani / ekspr. morda bo novi film doletela boljša usoda kot njegove predhodnike // ekspr. življenje sploh: odločati o usodi koga; bil je odgovoren za njihovo usodo / krojiti komu usodo ● ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; ekspr. usoda se je poigrala z njim doživel je nenavadne, nepričakovane stvari; ekspr. izzivati usodo ravnati predrzno, nepremišljeno; ekspr. prepustiti koga usodi ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu; ekspr. vzeti usodo v svoje roke sam odločati o svojem življenju ♪
  22.      usopíti  -ím dov., usópil (ȋ í) star. upehati, zasopsti: usopiti konja s hitrim tekom / strma pot ga je usopila / tako se je usopil, da se je moral prijeti za ograjo usopljèn -êna -o: pritekel je ves usopljen in poten ♪
  23.      usráti se  usérjem se dov., usêrji se userjíte se (á ẹ́) vulg. iztrebiti se: otrok se je usral; usrati se v hlače; usrati se od strahu ● vulg. userjem se na njegove nasvete ne cenim jih, ne upoštevam jih; vulg. usrati se pred kom zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati usrán -a -o 1. deležnik od usrati se: otrok je bil po nogah ves usran; usrane hlače 2. umazan, nečist: kaj si delala, da imaš tako usrano obleko; ne jej z usranimi rokami / ne hodi po sobi z usranimi čevlji blatnimi; do kolen usran / to je usrano delo 3. nepomemben, ničvreden: to je naredil za nekaj usranih fickov; zaradi te usrane kupčije se pa res ne bomo prepirali / kot psovka molči, reva usrana ● vulg. pa prideš v takle usran hotel neugleden, slab; vulg. tebe bodo hvalili, jaz bom pa usrana brez ugleda, osramočena; vulg. danes je pa res usrano vreme deževno, oblačno ♪
  24.      ústa  úst s mn. (ú ū) 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih / usta podzemne železnice vhod, izhod / okrogla usta kitare zvočnica ● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno ◊ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak ♪
  25.      ustanovíti  -ím dov., ustanóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino ♦ jur. ustanoviti pravno osebo // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu ● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili ustanovíti se star. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955 ∙ zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno ♪

   5.175 5.200 5.225 5.250 5.275 5.300 5.325 5.350 5.375 5.400  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA