Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
rak (551-575)
- dvóglàv in dvógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj; pren. dvoglava gora ∙ dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ♦ anat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka ♪
- dvójen -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli
za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma;
šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
- dvoklópnik -a m (ọ̑) nav. mn., zool. majhni raki, katerih telo je v celoti pokrito z dvema bočnima lupinama, Ostracoda ♪
- dvókoráčen -čna -o prid. (ọ̑-ȃ) kor., v zvezi dvokoračna polka polka, pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat ♪
- dvóósen -sna -o prid. (ọ̑-ọ̑) teh. ki ima štiri kolesa na dveh oseh: dvoosni vagon / dvoosni traktor ♦ min. optično dvoosna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak ♪
- dvórámen -mna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dva kraka, roglja: dvoramni svečnik ♦ arhit. dvoramne stopnice stopnice s podestom, ki vežejo dve etaži ali nadstropji, navadno v neravni črti ♪
- dvóréd -a m (ọ̑-ẹ̑) dvostop: prvi dvored zavije desno; vojaki so se postavili v dvored; korakali smo v dvoredih ♪
- dvóstòp -ópa m (ọ̑-ȍ ọ̑-ọ̄) vrsta iz dveh vštric stoječih ali korakajočih oseb: dvostop zavija v desno; postaviti, razvrstiti se v dvostop; korakati v dvostopu ♪
- dvóstôpenjski -a -o [pǝn] prid. (ọ̑-ō) ki ima dve stopnji: dvostopenjski razvoj ◊ jur. dvostopenjske volitve posredne volitve; dvostopenjsko sojenje sojenje na dveh instancah; strojn. dvostopenjski kompresor kompresor, ki deluje v dveh stopnjah z vmesno ohladitvijo plina; dvostopenjski menjalnik menjalnik, ki omogoča prehod na dve različni vrtilni hitrosti; šol. dvostopenjski študij zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, v dveh stopnjah; teh. dvostopenjska raketa raketa, ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim ♪
- dvótráčen -čna -o prid. (ọ̑-ȃ) um., navadno v zvezi dvotračna pletenina okrasni motiv, sestavljen iz dveh vzporedno potekajočih trakov ♪
- efektívnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost efektivnega: efektivnost dela / strokovnjak doseže popolno efektivnost šele po praksi ♪
- ekonómičen -čna -o prid., ekonómičnejši (ọ́) 1. ki ustreza varčnosti, smotrnosti, gospodaren: doseči najekonomičnejšo izrabo toplote; doseči ekonomično proizvodnjo; ekonomična ureditev dela / ekonomična razporeditev gradiva v knjigi zgoščena, premišljena // ki ob majhni porabi česa daje dober učinek: zelo ekonomičen tip avtomobila; špiritni gorilnik je praktičen in ekonomičen ♦ teh. ekonomična hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši 2. zastar. ekonomski: ekonomični in politični liberalizem ekonómično prisl.: ekonomično izkoriščati zemljo ♪
- eksercírati -am nedov. (ȋ) uriti se v strumnem korakanju, drži in vajah z orožjem: vojaki so morali ves dan eksercirati; preh. eksercirati novince ♪
- ekshávstor -ja m (ā) strojn. naprava za odsesavanje prašnega zraka, plinov ali za prenos sipkega materiala: ekshavstor za škodljive pline; ekshavstor za seno, žito; instalacija ekshavstorjev ♪
- ekspánder -dra m (á) šport. priprava iz raztegljivih vzmeti ali gumenih trakov, vpetih med dvema ročajema, za krepitev mišic zlasti na rokah ♪
- ekspandírati -am nedov. in dov. (ȋ) fiz., navadno v zvezi s plin večati svojo prostornino zaradi zmanjševanja tlaka, raztezati se: močno ekspandirati ekspandíran -a -o: ekspandirani zrak ♦ teh. ekspandirana glina glina, kateri se pri žganju zaradi zgorevanja gorljivih primesi poveča prostornina ♪
- ekspedítorica -e ž (ȋ) v stari Avstriji uradnica, ki samostojno opravlja službo na pošti: prakticirala je za ekspeditorico ♪
- ekspirácija -e ž (á) med. iztiskavanje zraka iz pljuč pri dihanju; izdihavanje: ekspiracija in inspiracija ♪
- eksplodírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. silovito s pokom se vžgati in razleteti: granata je eksplodirala že v zraku / smodnik rad eksplodira; pren., ekspr. pazi, da ne eksplodiraš od jeze ∙ brezoseb., ekspr. bojimo se, da bo tudi na tem koncu sveta eksplodiralo prišlo do spopada 2. ekspr. nezadržano, silovito izraziti kaj, zlasti jezo: za vsak prazen nič eksplodira ♪
- eksplozíven -vna -o prid. (ȋ) 1. ki (rad) eksplodira: eksplozivni plini; bencinski hlapi so zelo eksplozivni; eksplozivne snovi / eksplozivni naboj eksploziv, ki se pri rušenju polaga v minske vrtine ali komore; pren. bil je hrupen in eksploziven; publ. položaj v tej državi je zelo eksploziven ♦ avt. eksplozivni vžig pojav, da zmes goriva in zraka v bencinskem motorju prehitro zgori 2. nav. ekspr. močen, silovit: eksplozivni vulkanski izbruhi; eksploziven udarec / eksploziven izbruh epidemije; eksploziven tehnični razvoj ♪
- ekspresionízem -zma m (ȋ) umetnostna smer v začetku 20. stoletja, ki objektivnost popolnoma podreja subjektivnemu doživljanju in posebno poudarja izrazno plat: impresionizem in ekspresionizem / abstraktni ekspresionizem ♪
- ekstirpátor -ja m (ȃ) agr. priprava za ruvanje plevela ali za plitvo rahljanje zemlje, ki se priključi traktorju ♪
- ekstremístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na ekstremiste ali ekstremizem: ekstremistične tendence / ekstremistična frakcija / ekstremističen človek ♪
- elástičen -čna -o prid., elástičnejši (á) 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko; prožen: elastičen les; elastične stene balona; tla v telovadnici morajo biti elastična ♦ strojn. elastična pritrditev pritrditev, ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago // ki se razteguje podobno kot gumi, raztegljiv: elastično blago / elastične smučarske hlače; elastične nogavice 2. lahkoten, gibčen: pri vajah je elastičen in uren; elastični koraki; elastična postava 3. sposoben prilagajati se času, razmeram: elastičen sistem izobraževanja; elastična politika; elastično stališče / elastičen človek ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi; tudi naša trgovina je premalo elastična se ne prilagaja potrebam trga ● ekspr. on ima elastično hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami elástično prisl.: elastično hoditi; elastično uporabljati odredbe
♪
- elástik -a m (á) 1. zgod. pristaš Šukljetove, zmerne frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja: elastiki in radikali 2. nav. ekspr. elastičen politik ♪
426 451 476 501 526 551 576 601 626 651