Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rak (2.676-2.700)


  1.      vítičast  -a -o prid. (ȋ) 1. ki ima vitice: vitičast bršljan, grah; vitičaste rastline 2. podoben vitici: vitičaste noge pri raku; vitičasto okrasje ♪
  2.      vitičnják  -a m (á) nav. mn., zool. majhni morski raki z vitičastimi nogami, ki živijo prirasli na podlago ali kot zajedavci, Cirripedia: ceponožci in vitičnjaki ♪
  3.      vítra  -e ž (ȋ) 1. tanek trak lesa: cepiti, delati vitre; plesti košare, koše iz viter; klati palico v vitre; povezati z vitro; leskove, vrbove vitre; šop viter // knjiž. plast: med ilovico so bile vitre gline / glavne vitre duševnosti 2. nar. prekmursko pramen: dolge vitre las ♪
  4.      vitraj  tudi vitrail -a [vitráj] m (ȃ) um. v okensko odprtino vstavljena slika iz kosov raznobarvnega stekla, povezanih s svinčenimi trakovi, slikano okno: vitraji gotskih katedral ♪
  5.      vklépati  -am nedov. (ẹ̑) 1. dajati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: jetnike so vklepali / vklepati v lisice // tesno obdajati in s tem onemogočati neovirano premikanje: led vklepa ladjo / množica ga je vklepala z vseh strani 2. ekspr. delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesnjevati: ozke razmere ga vklepajo / tekoči trak delavce vklepa / vklepa ga pomanjkanje, strah 3. ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da je kdo čemu podrejen: vklepati ljudi v organizacije / vklepati svoje ravnanje v družbene norme // spravljati v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vklepati koga v odvisnost, pokorščino // glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izražati: pisatelji so vklepali čustva v stroge forme; vklepati misli v pripovedne klišeje vklepajóč -a -e: rešiti se vklepajočih spon ♪
  6.      vkopáti  vkópljem tudi -ám dov., vkôplji vkopljíte tudi vkôpaj vkopájte; vkôpal (á ọ́, ȃ) dati, položiti kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasuti: vkopati cevi, električne vode // dati, položiti spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in zasuti, zlasti zaradi trdnejše namestitve: vkopati mejnike; vkopati drog dva metra globoko / sadike za nekaj časa vkopljemo ● ekspr. skrbi so mu vkopale v čelo globoke gube naredile; ekspr. vkopala je svoj obraz v dlani skrila vkopáti se 1. zaradi padca, teže prodreti v tla in se delno zakriti: sidro se je z enim krakom vkopalo v dno 2. voj. narediti, skopati strelske jarke in se namestiti vanje: vojaki so se vkopali; vkopati se do pasu / vkopati se v jarke, okope ◊ alp. narediti si zavetišče v snegu vkopán -a -o: močen veter je izruval vkopane drogove; vojaki, vkopani do pasu; obstati kakor vkopan negibno, togo ♪
  7.      vlačíti  in vláčiti -im nedov. (ȋ á) 1. večkrat vleči: vlačil je vrvico gor in dol / vlačiti ladje v pristanišče / ekspr. za seboj vlači dolgo ogrinjalo vleče 2. spravljati les v gozdu do poti tako, da drsi po tleh: vlačiti s konji / vlačiti hlode 3. ekspr., s prislovnim določilom spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vlačiti pohištvo iz ene sobe v drugo / ni hotel vlačiti košare s police nad njegovo glavo jemati; vlačil je žemljo po rokah jo preprijemal, prestavljal 4. ekspr. nositi, zlasti kaj težkega: težko vlači s seboj vso opremo / zmeraj vlači s seboj ves denar ima, nosi 5. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: dolgo so jih vlačili po zaporih / vlači jo na različne prireditve, čeprav je ne zanimajo vodi 6. nar. branati: orati in vlačiti ● ekspr. spet vlači na dan nekdanje doživljaje se jih spominja, pripoveduje o njih; star. vlačiti koga po zobeh opravljati, obrekovati vlačíti se in vláčiti se 1. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: krilo se vlači za njo po tleh 2. ekspr. s težavo hoditi: z opotekavimi koraki se vlači za plugom; vlačiti se kot megla, senca 3. ekspr. potepati se, pohajkovati: doma je toliko dela, ti pa se vlačiš kdo ve kod / štiri leta se je vlačil po frontah je bil 4. ekspr. pojavljati se na večji površini: megle, oblaki se vlačijo po dolini 5. ekspr. opravljati spolne odnose za plačilo: preživlja se tako, da se vlači 6. slabš. imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: vlači se z ničvrednimi ženskami ♪
  8.      vlága  -e ž (á) manjša količina tekočine, zlasti vode, na površini česa, v čem: vlaga prodira, pronica skozi steno; vlaga se širi v parket; navzeti se vlage; izločati, sprejemati, vpijati vlago; prepereti od vlage; biti občutljiv za vlago; zaščititi stavbo pred talno vlago / ekspr. v očeh je začutil vlago solze // vodna para v zraku: zrak je nasičen z vlago / zračna vlaga ◊ fiz. higroskopska vlaga ki jo vpije snov iz zraka; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; relativna vlaga razmerje med absolutno vlažnostjo in največjo mogočo absolutno vlažnostjo pri določeni temperaturi ♪
  9.      vlágati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati kaj v notranjost česa: vlagati film v kaseto; vlagati listke v škatlo / vlagati stekla v okvire / vlagati snope v kozolec ♦ elektr. vlagati disketo v disketno enoto 2. dajati, spravljati živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vlagati gobe, hruške; vlagati v kis; vlagati za zimo 3. dajati kam vloge, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: hitro reševati zahtevke, ki jih vlagajo zavarovanci; vlagati v vložišču 4. dajati denar kam, da se poveča njegova količina: vlagati prihranke v banko / vlagati denar na hranilno knjižico 5. uporabljati denar za povečanje premoženja: veliko vlagati / vlagati denar v nepremičnine 6. ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: vlagati v kmetijstvo, rudarstvo 7. rib. spuščati ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vlagati ribe v zunanje bazene ● publ. vlagati vse sile v kaj zelo se za kaj truditi, si prizadevati; publ. v delo vlagajo veliko truda pri delu se zelo trudijo, si zelo prizadevajo vlágan -a -o: v razvoj industrije vlagana sredstva ♪
  10.      vlagomér  -a m (ẹ̑) meteor. priprava za merjenje relativne vlage v zraku; higrometer: vlagomer in toplomer ♪
  11.      vlážen  -žna -o prid., vlážnejši (á ā) 1. ki je (delno) pokrit z manjšo količino tekočine, zlasti vode: vlažen asfalt, tlak; vlažen od potu, rose // ki je prepojen z manjšo količino tekočine, zlasti vode: vlažen robec; vlažna mivka; vlažna stena; perilo je še vlažno // ekspr. znojen: obrisati si vlažno čelo; od strahu vlažne dlani // ekspr. solzen: od ganjenosti vlažne oči / odgovarjati z vlažnim glasom 2. ki ima precej vlage: vlažen gozd, travnik; zemlja je še vlažna; vlažna tla / vlažen mraz, veter, zrak / noči so bile precej vlažne / vlažen prostor // pri katerem padavine presegajo izhlapevanje: vlažen letni čas, mesec; vlažno podnebje 3. med. pri katerem se pojavlja izcedek: vlažni ekcem; vlažna gangrena ◊ alp. vlažni plaz plaz vlažnega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino vlážno prisl.: oči se mu vlažno svetijo; vlažno topel prostor / v povedni rabi zunaj je bilo vlažno; sam.: ta rastlina dobro uspeva na vlažnem ♪
  12.      vláženje  tudi vlažênje -a s (á; é) glagolnik od vlažiti: naprava za vlaženje zraka ♪
  13.      vlažílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) 1. priprava za vlaženje: uporabljati vlažilec pri likanju; vlažilec zraka 2. delavec, ki skrbi za vlaženje: vlažilec tobaka ♪
  14.      vlážiti  -im tudi vlažíti -ím nedov., vlážil (á ȃ; ȋ í) delati kaj vlažno: vlažiti perilo / izhlapevajoča voda vlaži zrak vlážiti se, tudi vlažíti se postajati vlažen: stene so se začele vlažiti / ekspr. oči so se mu vlažile solzile ♪
  15.      vlážnost  -i ž (á) 1. lastnost vlažnega: vlažnost rok je lahko znak bolezni 2. vlaga: vlažnost se širi po ometu; opeka vpija vlažnost iz zemlje / te rastline uspevajo v krajih z zadostno zračno vlažnostjo ◊ meteor. absolutna vlažnost množina vodne pare na 1 m3 zraka; relativna vlažnost razmerje med absolutno vlažnostjo in največjo mogočo absolutno vlažnostjo pri določeni temperaturi ♪
  16.      vléči  vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ́) 1. s silo, usmerjeno proti sebi a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca 2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo 3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t 4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike 5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal 6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti / kot opozorilo na vratih vleci 7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo 8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo // z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca 9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati 10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo 11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče 12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog 13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči 14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali 15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi 16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel 17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče 18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček 19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo 20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo 21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo ● ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; žarg. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo ◊ etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine vléči se 1. zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikovati se v nitasto, trakasto plast: med, sirup se vleče; stopljen sir se vleče; vleči se kot testo 2. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: obleka se je vlekla za njo; vajeti so se vlekle po tleh 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se premikati, navadno v daljši vrsti: po cesti so se vlekli vozovi / od juga se vlečejo oblaki 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom s težavo hoditi: konj se je klecaje vlekel čez potok / počasi se je vlekel v svojo sobo 5. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki črte: razpoka se vleče čez vso steno; pot se vleče navkreber 6. ekspr. po dolgem se razprostirati: vas se vleče ob vznožju gorovja 7. ekspr. trajati, potekati, navadno dalj časa: bolezen se je vlekla; priprave za izdajo časopisa so se vlekle pol leta / dan se je zelo vlekel je počasi mineval 8. ekspr. zavzemati se, posredovati: na sestankih se vedno vleče za delavce / vleče se za denar, kot da mu gre za življenje ● kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš; ta misel se kot rdeča nit vleče skozi vse pesnikovo delo se pojavlja kot bistveni sestavni del vlekóč -a -e: otrok uhaja naprej, vlekoč mamo za roko vléčen -a -o: vlečeno vozilo / vlečena žica; vlečeno jeklo; vlečeno testo ♪
  17.      vlečljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikuje v nitasto, trakasto plast: vlečljiva sluz; testo mora biti vlečljivo ♦ agr. vlečljivo vino vino, ki je zaradi bolezni gosto tekoče in navadno vsebuje malo kisline ♪
  18.      vlèk  vléka m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od vleči: vlek mreže po rečnem dnu 2. gibanje, premikanje zraka po kanalih, vodih zaradi razlik v temperaturi, tlaku: uravnavati vlek; dober, slab vlek; vlek v dimniku, jašku / zračni vlek 3. navt. manjši ladji ali splavu podobno vozilo brez lastnega pogona za prevoz tovora po reki: vlačilec vleče dva vleka / rečni vlek ◊ teh. naravni vlek pokončni vlek zaradi razlik v temperaturi; umetni vlek povzročen s kako pripravo, ventilatorjem ♪
  19.      vlóga 1 -e ž (ọ̑) 1. upodobitev osebe v dramskem delu: vloga je zelo težka; igralec se je dobro vživel v vlogo; igrati glavno, stransko vlogo; naslovna vloga po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov; tenorska vloga; plesala je vlogo kraljične / filmska, gledališka vloga // besedilo take upodobitve: prepisati vlogo; znati vlogo na pamet 2. navadno s prilastkom kar kaj opravlja glede na svoj namen: vloga šole se spreminja; gledališče dobro izpolnjuje svojo vlogo; vloga umetnosti v družbi // publ., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost, kot jo določa prilastek: igrati napredno vlogo v boju za socialno osvoboditev; imeti pomembno vlogo pri odločanju zelo vplivati na odločitev / lastiti si vlogo svetovalca položaj ● pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; ekspr. zmeraj hoče igrati glavno vlogo biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; knjiž. rad igra vlogo človekoljuba se dela človekoljubnega ◊ gled. zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo; karakterna vloga ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; psih., soc. vloga posameznikovo ravnanje, ki se pričakuje glede na njegov položaj v določeni družbeni skupini ♪
  20.      vlóžek  -žka m (ọ̑) navadno s prilastkom 1. kar je v kaj vloženo: prstan s smaragdnim vložkom; zapolniti špranjo z vložkom iz penaste gume / grafitni vložek za svinčnik; higienski vložek vpojna blazinica, ki jo uporabljajo ženske v času (mesečnega) perila; lasni vložek na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se vpnejo med naravne lase; posteljni vložek podloga za ležanje, ki se vloži v posteljno ogrodje; (zidni) vložek element, ki se vloži v vijačno izvrtino zaradi trdne namestitve vijaka; vložek za električno žepno svetilko 2. nav. mn. priprava iz usnja, blaga, lepenke v obliki stopala, ki se vloži v obuvalo: vložki zmanjšujejo prostornost čevljev; nositi vložke / ortopedski vložki / vložki za čevlje 3. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo: dogajanje v komediji prekinjajo pevski in baletni vložki / pesemski vložek pesem, del pesmi, ki se vstavi v kako dramsko, operno delo 4. obl. v osnovno tkanino za okras vložen kos druge tkanine: čipkast vložek za blazino; tančičen vložek pri obleki 5. igr. znesek, ki se vloži pri igri na srečo: podvojiti vložek; igrati za velike vložke / hazardni vložek 6. jur. skupina listov v vpisniku z glavnimi podatki o vpisanem subjektu: vložki sestavljajo register / zemljiškoknjižni vložek 7. geol. tanjša plast druge kamnine v kamninski plasti: vložki apnenca v flišu ● redko ima precejšen vložek v banki precejšnjo vlogo ◊ elektr. varovalni vložek vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke z izolirnim plaščem; gastr. jušni vložek kar se že pripravljeno da v juho; metal. vložek količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; rib. vložek v tekočo ali stoječo vodo spuščene ribe, raki, zlasti mladi, za povečanje količine teh živali v njej ♪
  21.      vložíti  -ím dov., vlóžil (ȋ í) 1. dati kaj v notranjost česa: vložiti film v fotografski aparat; vložiti listine v mapo; vložiti papir v pisalni stroj; vložiti pismo v ovojnico / vložiti kamen v prstan; vložiti steklo v okvir ♦ elektr. vložiti podatke, program v računalnik 2. dati, spraviti živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vložiti češnje, kumarice; vložiti v kozarce; vložiti ribe v sode; vložiti za zimo 3. dati kam vlogo, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: vložiti pritožbo, prošnjo, tožbo, zahtevo / vložiti v vložišču 4. dati denar kam, da se poveča njegova količina: vložiti denar v banko / vložiti na hranilno knjižico 5. uporabiti denar za povečanje premoženja: veliko vložiti v trgovanje / vložiti kapital v podjetje; vložiti prihranke v nepremičnine 6. ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog: vložiti v razširjeno reprodukcijo; v kmetijstvo so vložili veliko sredstev 7. rib. spustiti ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vložiti postrvi v potok ● publ. vložiti vse sile v kaj zelo se za kaj potruditi, si prizadevati; publ. gledališčniki so vložili v uprizoritev mnogo truda so se za uprizoritev zelo potrudili, si zelo prizadevali; publ. v to delo so vložili tisoč ur za delo so porabili vložèn -êna -o: uspeh ni zmeraj enak vloženemu trudu; v kis vložene gobe; pravočasno vložena prošnja; palica je vložena v kovinsko cev; v tej industriji se vložena sredstva hitreje obrestujejo ♦ lit. vložena pripoved pripoved, ki je osrednji del okvirne pripovedi; sam.: kozarec vloženega ♪
  22.      vnánji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje; zunanji: vnanji listi popka se odpirajo; vnanji zidovi; na vnanji strani kosmat kožuh // ki je na površini česa: vnanji žepi; vnanje poškodbe / vnanji organi 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: vnanji kolobar svetlobe // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: vnanji gleženj / nogi sta ukrivljeni na vnanjo stran 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: urediti vnanji prostor za hišo; hladen vnanji zrak // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: sprejemanje vnanjih vtisov; vpliv vnanjih razmer na človeka 4. ki je zunaj mej določene države, ozemlja: domači in vnanji sovražniki; državi preti vnanja nevarnost // ki je v zvezi z drugimi državami: vnanja trgovina 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: vnanjim obiskovalcem vstop ni dovoljen // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: vnanji sodelavci 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: vnanji izraz pomiritve; vnanji znak bolezni / njegova pobožnost je le vnanja navidezna, nepristna 7. ki ne zajema človekove duševnosti: vnanje lastnosti človeka; prikazuje junakovo vnanje življenje / vnanji svet materialni, tvarni; ne meni se za vnanje reči // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: kratek vnanji obseg zgodbe 8. nanašajoč se na zunanjost: mladosten vnanji videz; sprememba vnanje podobe kmečkih hiš 9. nar. dolenjsko tuj, nedomač: bal se je vnanjih ljudi / prodaja vnanje vino ● vnanji konj pri vpreženi živini desni konj vnánje prisl.: le vnanje posnema tuje modele; star. sramuje se čustva vnanje pokazati nazunaj, navzven ♪
  23.      vódenje  -a s (ọ́) glagolnik od voditi, iti: vodenje bolnika na sprehod / vodenje izstrelkov, raket; daljinsko vodenje modelov / plansko vodenje gospodarstva / uspešno vodenje podjetja; kolektivno vodenje ustanove / vodenje mladega človeka / vodenje poslovnih knjig / vodenje žoge ♪
  24.      vodíti  vódim nedov. (ȋ ọ́) 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo // omogočati, da kdo a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati ● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine ◊ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami vodèč -éča -e 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo ♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju ♪
  25.      vodoráven  -vna -o prid. (á) 1. vzporeden z gladino mirujoče vode: vodoraven rov; vodoravna lega, smer; vodoravna ploskev / hitrost letala v vodoravnem letu // vzporeden z zgornjim robom: vodoravne črte v zvezku / poudariti vodoravne šive pri obleki 2. nanašajoč se na enote iste stopnje, vrednosti: vodoravno povezovanje organizacij ● ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat ◊ fiz. vodoravni met gibanje, pri katerem odleti telo v vodoravni smeri; geom. vodoravna ravnina; meteor. vodoravno gibanje zraka gibanje zraka, približno vzporedno z zemljinim površjem vodorávno prislov od vodoraven: police ležijo vodoravno // izraža gibanje ali smer vzporedno z gladino mirujoče vode: helikopter leti vodoravno; sam.: pod vodoravno vpišite naslednje besede ♪

   2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751 2.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA