Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
rak (129-153)
- karakterístičen -čna -o prid., karakterístičnejši (í) ki osebo, stvar, pojav pomembno opredeljuje, določa; značilen, tipičen: ugotoviti karakteristične znake bolezni / karakteristične lastnosti pisatelja / za to fazo kapitalizma je karakteristično vmešavanje države v gospodarstvo ♦ ptt karakteristična številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem, značilna številka // nenavaden, poseben, svojevrsten: obraz s karakterističnim nosom / karakteristična pisava karakterístično prisl.: karakteristično izgovarjati / v povedni rabi zanj je karakteristično, da se hitro razjezi ♪
- karakterístičnost -i ž (í) lastnost, značilnost karakterističnega: karakterističnost njegovih potez / karakterističnost razmer / navesti, poudariti karakterističnosti ♪
- karakterístika -e ž (í) 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije // publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa
2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja,
ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti ◊ mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma ♪
- karakterístikon -a m (ȋ) knjiž., redko značilnost, posebnost: ugotoviti karakteristikon pisca ♪
- karakterizácija -e ž (á) glagolnik od karakterizirati: karakterizacija stanja v delovni organizaciji; karakterizacija in ovrednotenje pisatelja / neuspela, ostra karakterizacija oseb / pretirana karakterizacija igralcev z maskiranjem ♪
- karakterizíranje -a s (ȋ) glagolnik od karakterizirati 1: karakteriziranje oseb ♪
- karakterizírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti; označevati, opredeljevati: karakterizirati dobo, pisatelja; dobro karakterizirati značaje; kratko karakterizirati razmere / karakterizirati z nekaj besedami / karakteriziral ga je kot fanatika // dajati osebam izrazite lastnosti, zlasti značajske: ne zna karakterizirati svojih junakov 2. publ. biti značilen, prevladujoč: karakterizira jih medlost in neodločnost; strank ne karakterizirajo njihovi programi ♪
- karakterologíja -e ž (ȋ) 1. proučevanje značajev (ljudi): karakterologija in tipologija 2. knjiž. značajske lastnosti, značaj: prispevki o karakterologiji Štajercev ♪
- karakterolóški -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na karakterologijo: sodobne karakterološke šole / karakterološka kritika 2. publ. značajski, karakteren: karakterološka prepričljivost glavnih oseb / karakterološke značilnosti ♪
- karakúl neskl. pril. (ȗ) v zvezah: agr. karakul ovca ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; usnj. karakul krzno dragoceno krzno karakul ovce ♪
- katarákt -a m (ȃ) geogr. brzica, zlasti večja: nilski katarakti ♪
- katarákta -e ž (ȃ) med. očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; siva mrena: imeti katarakto; ozdraviti katarakto z operacijo ♪
- kontrákcija -e ž (á) knjiž. skrčenje, krčenje: ekspanzija in kontrakcija ◊ fin. kontrakcija denarnega obtoka; grad. prečna kontrakcija vode prečno zoženje pretoka vode; lingv. kontrakcija nastanek samoglasnika iz dveh ali treh samoglasnikov, skrčenje; med. kontrakcija mišic, žil ♪
- kontrákt -a m (ȃ) knjiž. pogodba, dogovor: podpisati kontrakt / skleniti kontrakt ♦ jur. brezimenski kontrakt ki ni v zakonu posebej imenovan, pač pa mu je dala praksa naziv, brezimenska pogodba ♪
- kontraktuálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. pogodben, dogovoren: kontraktualni uslužbenec / kontraktualno delo ♪
- korák -a m (ȃ) 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje // dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov 2. nav. ekspr. premikanje s
korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki // noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak // zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki 3. ekspr., v prislovni rabi izraža a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od
sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo / ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade ● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu
prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno ◊ elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge ♪
- korákanje -a s (ȃ) glagolnik od korakati: slišalo se je korakanje po sobi / strumno korakanje ♪
- korákati -am nedov. (ȃ) 1. hoditi v enakomernem ritmu z nekoliko napetimi nogami: korakal je na čelu sprevoda; korakati po dva in dva, v parih; korakajo drug za drugim / korakati po taktu ♦ šport. strumno korakati korakati z napetimi nogami in udarjanjem ob tla 2. ekspr. iti, stopati: ob njegovi strani je korakala hčerka; trdo je korakal po mostovžu / mirno koraka svoji prihodnosti naproti ● ekspr. korakati s časom prilagajati se razmeram; biti napreden korakajóč -a -e: nervozno korakajoč po sobi; korakajoči polki; prisl.: muz. korakajoče označba
za hitrost izvajanja andante ♪
- korákec -kca m (ȃ) nav. ekspr. manjšalnica od korak: zaslišali so se drobni, hitri korakci / prvi korakci otroka ♪
- korákniti -em dov. (á ȃ) knjiž. narediti korak, stopiti: negotovo je koraknil naprej / trdo korakne proti vratom ♪
- korákoma prisl. (ȃ) premikajoč se s hitrostjo hoje: konji so nehali teči in so stopali v klanec korakoma / ekspr. cilju se približuje korakoma počasi, postopno // v skladu s korakanjem: vojaki gredo na vaje in pojejo glasno, korakoma ♪
- krák 1 -a m (ȃ) 1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki // slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo 2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov; zgradili so še zadnji krak naftovoda; krak železnice 3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo ◊ geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od
stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa ♪
- krák 2 -a m (ȃ) redko krakanje: daleč se je razlegal krak vrane ♪
- kràk medm. (ȁ) posnema hreščeč glas, pok: krak, se je oglasila puška ♪
- krákanje -a s (ȃ) glagolnik od krakati: krakanje vran je naraščalo / ni mogel poslušati njenega jokajočega krakanja ♪
4 29 54 79 104 129 154 179 204 229