Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rad (8.979-9.003)


  1.      zlôbnost  -i ž (ó) lastnost zlobnega človeka: bali so se ga zaradi zlobnosti; zlobnost paznikov / izdal jih je iz zlobnosti zlobe ∙ v očeh se mu je zasvetila zlobnost dobil je zloben izraz // zlobno, hudobno dejanje: niso še pozabili njihovih zlobnosti ♪
  2.      zlódej  -a in zlódja m (ọ̑) 1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot kletvica: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti 2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar / v povedno-prislovni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti 5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup / malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili 6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse // sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto 8. v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je ● ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili zlódja in zlódeja ekspr.: zlodja, tak da je; zlodja, kaj pa še čakate; kdo zlodja ga je ovadil / kaj zlodja je treba imeti vedno odprto ni treba / gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo ne bo mu ♪
  3.      zlodéjstvo  -a s (ẹ̑) knjiž. zločin: očitati komu zlodejstva; preiskava zaradi zlodejstva ♪
  4.      zlòg 2 zlóga m (ȍ ọ́) knjiž. zgradba (snovi): zmrzal izboljša zlog prsti; grudičast, zrnat zlog ● nar. potegniti poleno iz zloga skladovnice ◊ min. kristalni zlog kristalna struktura; papir. zlog papir, zložen v obliki kvadra; petr. zlog razmerje med velikostjo zrn v kamnini; struktura; porfirski zlog ♪
  5.      zlòm  zlôma m (ȍ ó) 1. glagolnik od zlomiti: zlom držala zaradi pritiskanja; zlom kosti ob padcu; zlom osi / zlom glavnega junaka ob koncu romana; duševni, moralni zlom koga / zlom idealov, vere v avtoriteto / zlom armade razpad, uničenje; zlom stavke / zlom fašizma; zlom režima odprava / po zlomu stare Jugoslavije 2. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: gospodarski zlom države; zlom banke 3. poškodba, pri kateri je kost prelomljena: ugotoviti zlom; ukrepi pri zlomu kosti / uravnati zlom zlomljenost ● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa ◊ med. komplicirani zlom pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; odprti zlom pri katerem kost predre kožo ♪
  6.      zlomíti  zlómim dov. (ȋ ọ́) 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti ● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan ◊ jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani) zlomíti se 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu ● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena ● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli ♪
  7.      zlómkov  -a -o prid. (ọ̑) 1. evfem. hudičev: ujel se je v zlomkove zanke / kot psovka zlomkovi otroci, boste dali mir 2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: kdo je pasel te zlomkove ovce zlómkovo prisl., ekspr. zelo, hudo: zlomkovo so ga iskali; zlomkovo rad jih ima ♪
  8.      zlomljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se (rad) zlomi: zlomljiva palica / odpornost vsakega človeka je zlomljiva / biti upogljiv, a ne zlomljiv ♪
  9.      zlorábljanje  -a s (á) glagolnik od zlorabljati: zlorabljanje naravnih dobrin; zlorabljanje svobode / zlorabljanje otrok, zapornikov / zlorabljanje uradnega položaja / zlorabljanje naklonjenosti koga ♪
  10.      zlorábljati  -am nedov. (á) 1. uporabljati kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zlorabljati premoženje za lahkoživo življenje; zlorabljati sposobnosti, svobodo, znanje jezikov / zlorabljati računalnik // uporabljati koga za kaj negativnega proti njegovi volji: zlorabljati jetnike za nevarna dela; zlorabljati otroke / spolno zlorabljati koga imeti s kom spolne odnose kljub njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji 2. uporabljati v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: zlorabljati uradni položaj; zlorabljati samoupravljanje, zakone // preračunano uporabljati v svojo korist: zlorabljati gostoljubnost, zaupanje koga / zlorabljati čustva ljudi / zlorabljati delavce izkoriščati // ekspr. neupravičeno uporabljati kaj, se sklicevati na kaj: zlorabljati ime koga; zlorabljati pesnikove misli zlorábljan -a -o: zlorabljani mladoletniki; zlorabljano besedilo ♪
  11.      zlovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki je slabe volje, nerazpoložen: ves večer je bil molčeč in zlovoljen; bolezen ga je delala zlovoljnega; iz mesta se je vrnil zlovoljen / bil je zlovoljen zaradi navzočnosti tujca nejevoljen, jezen / zlovoljen obraz, pogled zlovóljno prisl.: zlovoljno mu je segel v besedo ♪
  12.      zmágati  -am dov. (ȃ) 1. v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: zmagati po hudem boju; zmagati v odločilni bitki; zmagati z velikimi izgubami / zmagati nad sovražnikom premagati ga / vojaško zmagati // v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha: v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi // v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače; zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja / ne dovoli, da otrok zmaga doseže uveljavitev svojih zahtev; star. zmagati v pravdi dobiti tožbo; moralno zmagati / zmagalo je človekoljubje 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši rezultat: zmagal je francoski kolesar; publ. zmagala je Jugoslavija pred Italijo; zmagati s pet proti tri / zmagati na tekmovanju, v drugi igri / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno; zmagati v mnogoboju, slalomu; zmagati s točko prednosti 3. dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagal je dozdaj neznan režiser; z zadnjim filmom je zmagal / zmagala je zadnja popevka, skladba / zmagati na natečaju 4. na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov: zmagal je naš kandidat; zmagati z večino glasov / zmagala je kandidatna lista socialistične stranke / zmagati na volitvah, pri volitvah 5. dobiti delo, službo, razpisano z natečajem: zmagal je mlad arhitekt / podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta 6. ekspr. v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega: njegovo mnenje je zmagalo; ta predlog ne bo zmagal / zmagal je obup / zmagala bo pravica; končno je zmagala resnica izkazalo se je, kaj je res / dobro je zmagalo nad zlim 7. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmagala jih je utrujenost; pijača ga je zmagala, da je zaspal / zmagal jo je spanec zaspala je 8. preh., star. premagati: zmagati sovražnika / zmagati jezo, strah 9. preh., star. zmoči: žena ne zmaga vsega dela; zmagati velik napor / ne zmagamo vseh naročil ne moremo jih izpolniti; zdaj ne zmagam poti v mesto nimam dovolj moči, da bi jo prehodil zmágati se star. premagati se: čutim, da se ne bi mogla zmagati zmágan -a -o star. premagan: zmagani vojaki; strmina je zmagana ♪
  13.      zmagosláven  -vna -o prid., zmagoslávnejši (á) 1. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagoslaven nasmeh, pogled / zmagoslaven sprejem 2. ekspr. zmagovit: zmagoslavna četa / zmagoslaven boj 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagoslavna lepota / zmagoslaven dokaz moči zelo velik, prepričljiv ● knjiž., ekspr. kdo bo dobil zmagoslavno palmo zmagal; publ. igra je opravila zmagoslavno pot po odrih je bila uspešno igrana ◊ rel. zmagoslavna cerkev skupnost svetnikov v nebesih zmagoslávno prisl.: zmagoslavno pokazati avtomobil ♪
  14.      zmagoslávje  -a s (ȃ) 1. veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: prevzelo ga je zmagoslavje; pogled je izdajal zmagoslavje; občutek zmagoslavja / z zmagoslavjem pokazati dovoljenje 2. ekspr. zmaga: praznovati, pričakovati zmagoslavje / zmagoslavje sodobne tehnologije ∙ publ. napredno gibanje je slavilo zmagoslavje zmagalo ♪
  15.      zmagováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati // v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice // v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo; zmagovati na velikih tekmovanjih; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo 3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi; take pesmi pogosto zmagujejo 4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah 5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo 6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša 7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra / konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih / kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo 8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan / brezoseb. zmagovalo ga je 9. preh., star. premagovati: zmagovati ovire, težave zmagujóč -a -e: zmagujoča vojska ∙ publ. zmagujoči podvigi naših alpinistov zmagoviti, veliki ♪
  16.      zmagovít  -a -o prid. (ȋ) 1. ki zmaga, zmaguje: zmagovita vojska / zmagoviti košarkarji; zmagovito moštvo / zmagovita popevka / publ. v tem trenutku so zmagoviti nasprotniki zmagujejo; zmagovit se vrniti 2. s katerim se zmaga, zmaguje: zmagovita karta; zmagovita kombinacija / njegovi nastopi so zmagoviti uspešni ♦ šport. zmagoviti gol, koš 3. v katerem se zmaga, zmaguje: zmagovit boj; zmagovita vojna / ekspr. bojevati se do zmagovitega konca zmage 4. ekspr. na katerem se doseže, dosega velike uspehe: zmagovito potovanje gledališča po evropskih mestih 5. ekspr. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagovit krik / doživeti zmagovit sprejem 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagovita lepota / zmagovit uspeh predstave zelo velik ● publ. avtomobilizem je na zmagovitem pohodu se vedno bolj širi zmagovíto prisl.: zmagovito se bojevati ♪
  17.      zmáj  in zmàj zmája m (ā; ȁ á) 1. v pravljicah hudobna krilata žival z eno ali več glavami, levjimi kremplji in kačjim repom, ki navadno bruha ogenj: zmaj čuva grad; odsekati zmaju glavo; pastir je premagal zmaja; strašen, velik zmaj; rjove kot zmaj / dvoglavi zmaj 2. kip ali podoba, ki predstavlja tako žival: na mostni ograji so zmaji; slika svetega Jurija z zmajem 3. igrača iz lesenega okvira, na katerega je napet papir, za spuščanje po zraku: zmaj dobro leti; delati, spuščati zmaje; igrati se z zmajem; pisan, velik zmaj / papirnati zmaj 4. ekspr. človek, zlasti ženska, ki silovito napada, navadno z besedami: njegova žena je zmaj; kako si se mogel poročiti s tem zmajem / kdaj bo stari zmaj sklical sestanek šef 5. ekspr. neugnan, zelo živahen otrok: naš mali zmaj je šel spat; kdo bo krotil tega zmaja 6. šport. naprava s krili za letenje, spuščanje po zraku, navadno s hriba v dolino: nad mestom kroži zmaj; leteti z zmajem / letalni zmaj ● ekspr. stanovanjska stiska je stoglavi zmaj zelo huda, neprijetna stvar; publ. njihova vojska je papirnat zmaj nestvarna, navidezna nevarnost; knjiž. peklenski zmaj hudič ◊ obl. ljubljanski zmaj najvišje priznanje na jugoslovanskem sejmu mode v Ljubljani; zool. leteči zmaj kuščar, ki živi v jugovzhodni Aziji, Indiji in Avstraliji in ima med sprednjimi in zadnjimi nogami kožno gubo za letenje, Draco volans; morski zmaji majhne morske ribe s strupenimi žlezami ob bodicah prve hrbtne plavuti, Trachinidae ♪
  18.      zmajáti  zmájem tudi zmájati -em tudi -am dov., zmájaj zmájajte tudi zmajájte; zmajál tudi zmájal (á á; á; ā) 1. navadno v zvezi zmajati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izraziti osuplost, presenečenje, ogorčenje: na vprašanje je zmajal z glavo; sočutno, zamišljeno zmajati z glavo / star. zmajal je z rameni in utihnil skomignil / nič ni rekel, samo zmajal je 2. star. zamajati: lahen veter je zmajal veje / potres je zmajal tla 3. star. razmajati: eksplozije so zmajale stari mlin / čas je zmajal temelje starih vrednot 4. star. omajati: zmajala sta ga jok in vpitje; radi bi ga zmajali, pa ga ne morejo ● star. nihče ni upal zmajati jezika spregovoriti, oglasiti se zmajáti se, tudi zmájati se ekspr., s prislovnim določilom opotekajoč se, okorno iti, oditi: zmajejo se v šotore in zaspijo; počasi se zmaje v hlev / zmajejo se na vozove nerodno, počasi zlezejo zmajávši star.: zmajavši z glavo, napiše recept zmaján tudi zmájan -a -o: po zmajanih stopnicah sta šla v klet ♪
  19.      zmájski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na zmaje: zmajski grad / pregrinjalo z zmajskimi glavami / zmajska hudobnost / Zmajski most ♪
  20.      zmánjkati  -am dov. (ȃ) 1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehati biti na razpolago: zmanjkalo mu je denarja; vode večkrat zmanjka; potapljaču je zmanjkalo zraka / poguma, potrpežljivosti ji ne zmanjka / zmanjkalo mu je besed, vprašanj / sredi gozda zmanjka poti 2. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: spet mu je zmanjkala ena knjiga; z mize je zmanjkal rokopis; naštel je, kaj vse mu je že zmanjkalo ● ekspr. dali so mu injekcijo, da ga ne bi spet zmanjkalo da ne bi spet omedlel; ekspr. čez noč jih je zmanjkalo so izginili, pobegnili; ekspr. od utrujenosti jo je takoj zmanjkalo je takoj zaspala; ekspr. pred težavami ga bo zmanjkalo težav ne bo mogel premagati; se jim bo izognil; ekspr. hitro ji zmanjka sape postane zadihana, izčrpana zmánjkati se ekspr., s smiselnim osebkom v rodilniku, z nikalnico izraža obstajanje česa v veliki količini: lepih deklet se ne zmanjka; poleti se rib ne zmanjka ♪
  21.      zmanjkováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehavati biti na razpolago: zmanjkuje jim hrane, kurjave; v trgovini že zmanjkuje olja; ekspr. pridelali so vina, da jim je posode zmanjkovalo / zmanjkuje ji moči, poguma / govorcu je zmanjkovalo besed; zmanjkuje jim snovi za pogovor 2. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da je na oddelku začel zmanjkovati material ● ekspr. zmanjkuje je, kot bi jo sesale pijavke zelo hujša; ekspr. proti vrhu jim je zmanjkovalo sape so težko dihali; ekspr. zmanjkuje jim tal pod nogami imajo ogrožen (družbeni) položaj; niso več prepričani o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. začelo ga je zmanjkovati začel je izgubljati zavest; začenjal je spati ♪
  22.      zmečkanína  -e [mǝč tudi meč] ž (í) 1. nav. ekspr. kar je zmečkano: razlikati zmečkanine / po trčenju je od avtomobila ostala le zmečkanina 2. med. poškodba podkožnega tkiva zaradi udarca, stisnjenja: dobiti zmečkanine; odrgnina in zmečkanina ♪
  23.      zmedléti  -ím [med in mǝd] dov., tudi zmedlì (ẹ́ í) knjiž. 1. izgubiti moč, oslabeti: v enem tednu je zmedlel; zmedleti od bolezni, zaradi slabe hrane / živina je čez zimo zmedlela / obraz mu je zmedlel postal bled, upadel 2. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zmedlele / proti jutru je luč zmedlela 3. ekspr. postati malo slišen: glasovi so počasi zmedleli zmedlèl in zmedlél -éla -o: zmedlel obraz; postati shujšan in zmedlel ♪
  24.      zmeglíti  -ím [mǝg] dov., zmeglì in zmègli; zmèglil (ȋ í) narediti kaj nejasno, motno: dim je zmeglil ozračje / solze so ji zmeglile oči; pren., knjiž. strah mu je zmeglil smisel življenja zmeglíti se postati meglen: nebo se je zmeglilo ● ekspr. pred očmi se mu je zmeglilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zazdelo, da vidi pred očmi meglo ♪
  25.      zmehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj (bolj) mehko: milnica zmehča kožo, nohte; sonce je zmehčalo sneg / zmehčati vosek s segrevanjem / zmehčati meso; zmehčati zelenjavo v sopari / sadje v kleti se je že zmehčalo / zmehčati usnje 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: z grožnjami, pretepanjem so ga zmehčali; ni se dal zmehčati 3. ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj prijazen, naklonjen: njegova bližina jo je zmehčala; ob tem dogodku so se tudi starši zmehčali / glas se mu je zmehčal ● ekspr. pijača, strah zmehča človeku kolena zaradi vinjenosti, strahu postane človek negotov v hoji ◊ kem. zmehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli zmehčán -a -o: zmehčan sneg; ob slovesu je bil čisto zmehčan; zmehčana voda ♪

   8.854 8.879 8.904 8.929 8.954 8.979 9.004 9.029 9.054 9.079  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA