Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rad (7.826-7.850)


  1.      uméven  -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki se da razumeti, dojeti: umevna razlaga; navodila morajo biti vsem umevna; glede na razmere je tako ravnanje umevno / težko umeven jezik razumljiv / to je samo po sebi umevno umévno prisl.: umevno razlagati zapletene reči / v povedni rabi umevno je, da smo bili nagrade vsi veseli ♪
  2.      umíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom // s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci 2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda 3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci // delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete 4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo ● ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči umíkati se 1. premikati se, odhajati z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: ves čas se je umikal mimoidočim; umikati se k steni, v kot b) da lahko kdo pride nanj: umikati se s stola na stol; umikati se starejšim v avtobusu / priklonil se je in se začel umikati skozi vrata; skupina se umika proti severu c) da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: sin se je umikal očetu; umikala se je družbi vrstnikov; umikal se mu je s poti // odhajati z določenim namenom sploh: najraje se umika v svojo sobo / ekspr. rad se umika v svoj svet 2. s spreminjanjem mesta, položaja dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umikati se kroglam; spretno se umikati udarcem / umikati se vsem odgovornostim 3. prenehavati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: drug za drugim so se umikali s položajev // prenehavati biti dejaven na kakem področju: začel se je umikati iz javnega življenja / umikati se v privatnost 4. prenehavati biti, nahajati se na kaki površini: ledenik se umika; s tega področja se morje počasi umika; voda se je začela umikati // prenehavati pojavljati se, da se pojavi, nastopi kaj drugega: žalost se umika veselju / beseda se umika iz splošne rabe se rabi vse manj pogosto / ekspr. zima se hitro umika umikajóč -a -e: umikajoč pohištvo, je razbil šipo; umikajoča se vojska; sam.: umikajoči se so bili tarča sovražnika ♪
  3.      umírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo // ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje / sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali // ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati 2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo: umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha umiráje: umiraje jim je še govoril umirajóč -a -e: umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega ♪
  4.      umiróviti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. upokojiti: umiroviti delavce s polno delovno dobo umiróvljen -a -o: umirovljen uradnik ♪
  5.      umólkniti  -em [u̯k] dov., tudi umolkníte; tudi umolkníla (ọ́ ọ̑) prenehati govoriti: otroci so umolknili; dal ji je znamenje, naj umolkne; za trenutek umolkniti // ekspr. prenehati oddajati glasove, šume: ptice so umolknile; radio, telefon je nenadoma umolknil / koraki so umolknili // ekspr. prenehati objavljati literarna dela: pesnik je umolknil ● evfem. za vedno je umolknil umrl je ♪
  6.      umòr  -ôra m (ȍ ó) glagolnik od umoriti 1: umor se je zgodil v gozdu; storiti, zagrešiti umor; obsoditi zaradi umora; zahrbten umor; poročilo o umoru / ritualni umor v nekaterih religijah za pridobitev skrivnostnih božanskih moči ♦ jur. (naklepni) umor naklepna povzročitev smrti človeka; justični ali sodni umor zmotna sodba, s katero se izreče smrtna kazen in je ta tudi izvršena; politični umor; roparski umor iz koristoljubja ♪
  7.      umréti  umrèm tudi umŕjem stil. umrjèm dov., umŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati živeti: bolnik je umrl kmalu po operaciji; umrl je mlad; starši so mu umrli pred enim letom; umreti na potovanju, v prometni nesreči; umreti pod ruševinami; umreti doma, v bolnici; umreti v hudih bolečinah; umreti od lakote, mraza, starosti, strahu; umreti za kapjo, tuberkulozo; umreti zaradi pljučnice, raka; lahko, mirno umreti / umreti v bedi, samoti; v vojni je umrlo veliko ljudi / umreti junaške, naravne smrti / umreti za domovino / zaradi mraza so vse čebele umrle // ekspr. prenehati obstajati: ljubezen med njima je umrla; njuno prijateljstvo je umrlo / vsako upanje mi je umrlo prenehal sem upati; spomini v njej še niso umrli še se spominja / pesem je umrla nekje v daljavi zamrla ● oče je umrl brez oporoke ne da bi naredil oporoko; ekspr. zaradi onesnaženosti je reka umrla je prenehalo življenje v njej; ekspr. skoraj umrla je od smeha zelo se je smejala; če hujšega ne bo, še umreti ne bo treba umŕl -a -o: poklonili so se umrlemu prijatelju; umrli spomini; umrla ljubezen ♪
  8.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  9.      unifórma  -e ž (ọ̑) oblačilo, po blagu, kroju in barvi enotno za vse pripadnike določene vojske, člane določenega društva, delavce določenega poklica: vsak član dobi novo uniformo; nositi, obleči uniformo; modra, siva, zelena uniforma; ponošena, zlikana uniforma; uniforma z zlatimi našitki / gasilska, lovska, miličniška, vojaška, železničarska uniforma; sprejeli so jih v paradnih uniformah ∙ ekspr. srečeval je same uniforme vojake v uniformah; ekspr. sleči uniformo nehati biti vojak; publ. možje v uniformah so jo obvestili o nesreči miličniki, policisti ♪
  10.      uniformírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. obleči v uniformo: uniformirati čuvaje, šoferje 2. narediti kaj enolično, poenoteno: uniformirati stanovanjske soseske / uniformirati mišljenje; na silo uniformirati način življenja uniformíran -a -o: uniformiran uradnik; uniformirane gledališke predstave; uniformirano oblačenje ♪
  11.      unitarízem  -zma m (ȋ) težnja po uveljavljanju centralistične oblasti in omejevanju samostojnosti sestavnih delov države: uvajati unitarizem; obsoditi koga zaradi unitarizma; centralizem, federalizem, unitarizem ♪
  12.      uokvírjati  -am nedov. (í) 1. dajati, vstavljati v okvir: uokvirjati slike / uokvirjati mreže z lesenimi okviri 2. knjiž. obdajati, obkrožati: skupine dreves uokvirjajo grad / obraz so ji uokvirjali kodri svetlih las 3. knjiž. omejevati, določati: njihovi pogoji so uokvirjali naše obveznosti; pren. pesnikovo doživetje uokvirjajo morski pejsaži ♪
  13.      úp  -a m (ȗ) 1. kar se upa: njegov up je bil beg; upi so se izpolnili, uresničili; ekspr. up se izjalovi, podre, razblini; mladostni upi so bili uničeni, ekspr. pokopani; zavreči nekdanje, vse upe; ekspr. slepiti se s praznimi upi; varljivi upi; upi za prihodnost / knjiž.: gojiti upe upati; vdajala se je upom, da je ne bodo zaprli 2. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja; upanje: poznati up in strah; vzbujati potrtim ljudem up; poln upa je čakal zdravnika / ekspr. up se jim sveti v očeh // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: ta zmaga je narode navdala z upom, da se bliža konec vojne; boriti se brez upa na zmago, star. zmage / zaspal je v upu, da bo naslednji dan boljše 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa; upanje: malo upa je, da bo ozdravel; ni (več) upa, da jih kdo reši 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: njegov up so najnovejša zdravila; razvoj kmetijstva je up stradajočega človeštva / zadnji up so mu bili stari prijatelji // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: igralec je bil največji up na prvenstvu; bil je up gledališča 5. v prislovni rabi, v zvezi na up na upanje: dajati, kupovati, prodajati na up ● ni si delal upov, da bodo popustili ni mislil, da je mogoče; nima nobenega upa več, da bi ga našli živega ne upa več; publ. nimajo resnejših upov za napredek, dokler ne odpravijo napak možnosti; ekspr. izgubil je vsak, zadnji up, da ga bodo rešili ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; star. vse svoje upe staviti na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; mladi igralec vzbuja veliko upov o njem se meni, da bo glede na sposobnosti uspešen ♪
  14.      upádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. dobivati nižjo gladino: jezero upada / voda je začela upadati // zaradi izgube zraka, vode postajati nižji, gostejši: sneg že upada; kopice trave so počasi upadale / videl je, kako balon upada 2. postajati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica mu upadajo; trebuh mu je začel upadati / opazoval je, kako je zadnja leta upadala hujšala, propadala 3. prehajati na nižjo stopnjo a) glede na intenzivnost, jakost: glasnost upada; njeno zdihovanje je naraščalo in upadalo / delovna disciplina upada; pogum mu je začel upadati / telesne moči mu hitro upadajo b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: industrija upada; trgovina z živim srebrom je začela upadati / umetnost je v tem času upadala c) glede na količino: izvoz, proizvodnja upada; naročila upadajo / število prebivalcev je začelo upadati / zanimanje za film upada č) glede na možni razpon: avtoriteta, moč, morala upada upadajóč -a -e: upadajoča voda; upadajoče zanimanje ♪
  15.      úpanje  -a s (ȗ) 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje ● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo ◊ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen ♪
  16.      upásti  upádem dov., stil. upàl upála (á ā) 1. dobiti nižjo gladino: reka je upadla / po nevihti je voda kmalu upadla // zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši: sneg je čez dan upadel; pazi, da testo ne upade se sesede; oteklina mu je nekoliko upadla uplahnila / pri kuhanju jagodičje upade 2. postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica so mu upadla; trebuh mu je upadel / oči so jim upadle od lakote so se jim udrle 3. priti na nižjo stopnjo a) glede na intenzivnost, jakost: glas mu je upadel / fantu je upadel pogum; sla po jedi jim je upadla; začetna vnema je kmalu upadla b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: trgovina je v takih razmerah upadla / umetnost v tem času upade c) glede na količino: izvoz je upadel / število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo / povpraševanje po leposlovju je upadlo č) glede na možni razpon: moč orkana je upadla ● ekspr. ob njegovem pogledu mu je beseda upadla ni imel več poguma govoriti; ekspr. srce vam ne sme upasti ostati morate pogumni upádel -dla -o: bledi in upadli obrazi jetnikov; upadla reka; upadla lica upáden -a -o zastar. upadel: bled in upaden mladenič ♪
  17.      upêči se  upêčem se dov., tudi upekó se; upêci se upecíte se; upékel se upêkla se (é) zmanjšati svojo prostornino zaradi pečenja: jabolka se upečejo ♪
  18.      upéhati  -am dov. (ẹ̑) s priganjanjem k teku, hitri hoji povzročiti pri kom težko dihanje, občutek utrujenosti: upehati konja / pot ga je upehala upéhati se zaradi teka, hitre hoje težko dihati, občutiti utrujenost: tekel je za njim, dokler se ni upehal; upehati se po stopnicah / ekspr. duševno se upehati ∙ ekspr. boben se je upehal bobnanje je postalo počasnejše, tišje upéhan -a -o: ves upehan se je zgrudil na stol; upehan od hitrega plesa, teka; upehana žival; sam.: pomagati upehanim ♪
  19.      upéniti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) spremeniti se v peno: umetna snov se zaradi kemijske reakcije upeni ● redko konj se je upenil spenil ♪
  20.      upijániti  -im dov. (á ȃ) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: upijanil je sopotnika in ga oropal; upijaniti z vinom, žganjem; močno, popolnoma upijaniti koga // povzročiti pijanost, omotico: vino ga je upijanilo / vonj šmarnic ga je upijanil 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna več razsodno, preudarno: upijanila ga je s pogledom / čustvo svobode ga je upijanilo upijániti se s pitjem alkoholne pijače postati pijan: pil je malo, da se ne bi upijanil / zaprl se je v zidanico in se upijanil opil / ekspr. vse mesto se je upijanilo in plesalo po cestah ● ekspr. upijaniti se od lepote in barv postati popolnoma prevzet upijánjen -a -o: upijanjeni stražarji; upijanjena množica ♪
  21.      upijánjati  -am nedov. (á) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: upijanjati goste; upijanjati z vinom // povzročati pijanost, omotico: žgane pijače upijanjajo / močne dišave so jih upijanjale 2. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna več razsodno, preudarno: navdušeno vzklikanje ga je upijanjalo upijánjati se s pitjem alkoholne pijače postajati pijan: niso mu dali več vina, ker se je hitro upijanjal upijanjajóč -a -e: upijanjajoč zrak ♪
  22.      upogíbati  -am in -ljem nedov. (ȋ) delati, povzročati, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogibati in razpirati veje; veter upogiba vrhove dreves; plamen zaradi prepiha migota in se upogiba / upogibati pločevino / jeklena palica se upogiba se da upogibati / upogibati in vzravnavati telo; hrbet se mu je zmeraj bolj upogibal krivil / upogibali so hrbte k tlom pripogibali so se ∙ ekspr. upogibati hrbet, koleno pred kom uklanjati se, podrejati se // spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: po operaciji ni mogel upogibati kolena; upogibati in iztegovati prst; upogibati roko v zapestju upogibajóč -a -e: plazil se je skozi grmovje, upogibajoč šibje; pod težo let se upogibajoči ljudje ♪
  23.      upogníti  upógnem tudi upôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti / upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil / upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti ∙ ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti upogníti se zastar. pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva ♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo ♪
  24.      upòr  -ôra m (ȍ ó) 1. glagolnik od upreti se, upirati se: zlomiti otrokov upor / ekspr. v njem se je porodil upor 2. dejavnost, s katero se kdo upre, upira: upor izbruhne, se izjalovi, zajame vso deželo; organizirati, streti, voditi upor; knjiž. netiti upor; ekspr. potlačiti, zadušiti, zasejati upor; pozivati, ekspr. zapeljevati k uporu; sodelovati v uporu; krajevni upori; vojaški upor; upor proti okupatorju; upor na ladji; žarišče upora / dvigniti se v upor ♦ zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva 3. kar mora premagovati telo pri premikanju v tekočini, plinu ali tekočina, plin pri premikanju v ceveh: upor se poveča, zmanjša; izračunati upor; premagovati vodni, zračni upor; upor plina 4. fiz., teh., navadno v zvezi električni upor lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električni upor tuljave; žica z velikim uporom; enota električnega upora / ohmski upor zaradi katerega električna priprava, naprava oddaja toploto 5. elektr. predmet, pri katerem se izkorišča predvsem njegova električna upornost: izdelovati upore; vstaviti upor; vezava uporov; upori in tuljave / drsni upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grelni upor ki pri prehodu električnega toka oddaja toploto za gretje; odvodni upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike; plastni upor katerega upornost tvori tanka plast prevodne snovi na izolirnem materialu; spremenljivi upor ♪
  25.      upóren  -rna -o prid., upórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se (rad) upira: pokoriti uporne meščane / uporen otrok / uporen konj; uporna čreda / uporen značaj // ki izraža, kaže upornost: uporne misli, pesmi / uporen pogled / uporen izraz obraza 2. ekspr. ki se težko oblikuje: uporni lasje; uporna snov 3. publ. nepopustljiv, vztrajen: uporna vera v lepoto; uporno zanikanje resničnosti ♪

   7.701 7.726 7.751 7.776 7.801 7.826 7.851 7.876 7.901 7.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA