Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rad (1.604-1.628)


  1.      godrnjáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
  2.      godrnjàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) godrnja: godrnjav človek; bil je siten in godrnjav; stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki godrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal ♪
  3.      godrnjávec  -vca m (ȃ) kdor (rad) godrnja: bil je pravi sitnež in godrnjavec ♪
  4.      godrnjávka  -e ž (ȃ) ženska, ki (rada) godrnja: čemerna, stara godrnjavka; sitna godrnjavka ♪
  5.      goethejevski  -a -o [géte-] prid. (ẹ̑) tak kot pri Goetheju: goethejevski stil / goethejevska tradicija ♪
  6.      gojílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) gojitelj: gojilci semenskih rastlin / gojilec kulturne tradicije ♪
  7.      gojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado ♪
  8.      gòl  gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje // ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav. ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo // na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel ● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja ◊ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega ♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo ♪
  9.      golénji  -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na golen: golenja kost; golenja mišica ♦ med. golenja razjeda razpadanje tkiva na goleni zaradi prehranitvenih motenj pri krčnih žilah ♪
  10.      goljufíja  -e ž (ȋ) okoriščanje z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto: obsojen je bil zaradi goljufije; dobiti kaj z goljufijo; bankrot, poneverba in goljufija / ekspr. to je navadna goljufija ♪
  11.      goljufív  -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) goljufa: goljufiv je in sleparski / goljufive besede ♪
  12.      goljufívec  -vca m (ȋ) kdor (rad) goljufa: zvijačni goljufivci ♪
  13.      goljufívka  -e ž (ȋ) ženska, ki (rada) goljufa: niso se marale družiti z njo, ker je bila goljufivka ♪
  14.      goljufívost  -i ž (í) lastnost goljufivega človeka: zagovarjal se je zaradi goljufivosti ♪
  15.      goljúfnost  -i ž (ū) lastnost goljufivega človeka: težko je z njim zaradi njegove goljufnosti ♪
  16.      golo...  prvi del zloženk nanašajoč se na gol prid.: golobrad, gologlav, golosemenka ♪
  17.      golobíčka  -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od golobica: lepa bela golobička // ekspr. mlada, ljubka ženska: rad je govoril o tisti golobički / kot nagovor nič se ne boj, golobička moja ♪
  18.      golobúčen  -čna -o prid. (ȗ) ekspr. plešast: bil je kosmat po bradi, sicer pa golobučen; popolnoma golobučen je že ♪
  19.      gomazéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi 2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu gomazèč -éča -e: gomazeče mravlje; stal je sredi gomazeče množice ♪
  20.      gomíliti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. kopičiti, množiti: vse življenje je gomilil kapital; dokazno gradivo se mu gomili v predalu / gomiliti les / otroci so se gomilili v svojem kotu stiskali, gnetli ♪
  21.      Gomóra  -e ž (ọ̑) po bibliji mesto, ki je bilo uničeno zaradi velike moralne, zlasti spolne pokvarjenosti: tam je bila prava Gomora; živeli so kot v Sodomi in Gomori ♪
  22.      goniométer  -tra m (ẹ̄) teh. priprava za merjenje kotov; kotomer: položaj ladje so ugotovili z goniometrom; goniometer za kristale / radijski goniometer ♪
  23.      gôra  -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo / Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; redko živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu 2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora 3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode 4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav / na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup ● ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu ♪
  24.      górca  -e ž (ọ̑) nar. srednještajersko vinograd (v gričevnatem svetu): kupil je gorco ♪
  25.      gorénjec  -jca m (ẹ́) 1. prebivalec zgornjega, gornjega konca vasi: gorenjci in dolenjci so se večkrat sprli zaradi vode 2. pog. vlak, ki vozi na Gorenjsko: pripeljal se je z gorenjcem 3. pog. gorenjski nagelj: sadike gorenjcev ♪

   1.479 1.504 1.529 1.554 1.579 1.604 1.629 1.654 1.679 1.704  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA