Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
rad (1.329-1.353) 
- dvókolésnik -a m (ọ̑-ẹ̑) odprt, lahek voz na dveh kolesih: rada se je vozila v dvokolesniku ♪
- dvolíčništvo -a s (ȋ) dvolíčnost: bil je nepriljubljen zaradi svojega dvoličništva ♪
- dvomíseln -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. dvoumen, dvosmiseln: rad je uporabljal dvomiselne izraze // dvopomenski: dvomiselne besede ♪
- dvómóštvo -a s (ọ̑-ọ̑) zakon žene z dvema možema hkrati: bila je kaznovana zaradi dvomoštva ♪
- dvór -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih ◊ jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju ♪
- dvoránski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na dvorano: gradnja dvoranskega objekta; dvoransko stopnišče 2. um. ki je iz več enako visokih prostorov, ločenih s stebri: dvoranski prostor; cerkvena ladja dvoranskega tipa / dvoranska cerkev ♪
- dvórec -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji ♪
- dvóren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki; dvorna palača; dvorna straža / dvorni ceremonial; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče ∙ dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo ♪
- dvorljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede 2. knjiž. vljuden, prijazen: vedno je dvorljiv in ustrežljiv dvorljívo prisl.: dvorljivo govoriti; predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat ♪
- dvorljívec -vca m (ȋ) kdor (rad) dvori: povsod jo je obkrožala množica častilcev in dvorljivcev ♪
- dvorljívost -i ž (í) lastnost dvorljivega človeka: med ženskim svetom je priljubljen zaradi svoje dvorljivosti / o kaki dvorljivosti pri njem ni bilo sledu ♪
- dvórôgeljnik in dvórógeljnik -a [gǝl] m (ọ̑-ȏ; ọ̑-ọ̑) nekdaj dvorogljato pokrivalo uradnikov ali vojaških oseb, zlasti višjih: uradniki v uniformah in dvorogeljnikih; Napoleon s svojim dvorogeljnikom / karabinjerski dvorogeljniki ♪
- dvótíren -rna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. ki ima dva tira: dvotirna proga; dvotirna železnica / dvotirni železniški promet 2. ki obravnava, rešuje kaj na dva različna načina: dvotirni sistem nagrajevanja / ekspr. bil je nepriljubljen zaradi svoje dvotirne politike dvojne, dvolične ◊ šol. dvotirni šolski sistem šolski sistem z dvema različnima učnima programoma ♪
- dvoúmen -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega ♪
- dvoúmiti -im nedov. (ū ȗ) redko dvoumno govoriti: v družbi zelo rad dvoumi ♪
- dvoúmje -a s (ȗ) dvoumno, dvosmiselno izražanje: zaradi dvoumja je nastal nesporazum; v pogovoru se je vedno izogibal dvoumju // dvoumnost: dvoumje pogodbe ♪
- dvóvišínski -a -o prid. (ọ̑-ȋ) šport., navadno v zvezi dvovišinska bradlja bradlja, ki ima eno bradeljnico višje od druge: vaje na dvovišinski bradlji ♪
- dvózvézdje -a s (ọ̑-ẹ̑) astr. skupina dveh zvezd: dvozvezdja in večzvezdja / fizikalno dvozvezdje dve zvezdi, ki krožita okrog skupnega težišča zaradi medsebojnega težnostnega vpliva; optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva ♪
- edém -a m (ẹ̑) med. nabreklina kože ali organa zaradi nabiranja tekočine: bolniki z edemi in flegmonami; edem pljuč ♪
- éden -a m (ẹ̄) knjiž., redko raj, paradiž: izgnan iz edena ♪
- edíkt -a m (ȋ) 1. zgod., nekdaj predpis, ki ga izda vladar ali kak drug pomemben predstavnik oblasti: edikt proti reformaciji 2. jur. uradni razglas, uradni oklic ♪
- edíl -a m (ȋ) zgod. nadzornik javnega reda, tržne organizacije, javnih zgradb ter organizator javnih prireditev v starem Rimu ♪
- edínstven -a -o prid. (ȋ) 1. nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate edinstvena prilika; edinstvena skulptura; edinstveno doživetje / sprejem je bil nadvse veličasten, edinstven; edinstvena lepota jezera / on je edinstven človek izreden, čudovit 2. knjiž. edino pravi, edino mogoč: užitek mu pomeni edinstveni smisel življenja edínstveno prisl.: edinstveno oblikovan obraz; sam.: rad bi doživel nekaj velikega, edinstvenega ♪
- èh medm. (ȅ) 1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem: eh, z njim je križ, je zagodrnjala; eh, bo že kako 2. izraža zavrnitev, nevoljo: eh, kaj bo ta! eh, rad bi že končno imel mir ♪
- einsteinij -a [ájnštaj-] m (ȃ) kem. umetno pridobljen redek radioaktivni element, Ei ♪
1.204 1.229 1.254 1.279 1.304 1.329 1.354 1.379 1.404 1.429 
