Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

race (261-285)


  1.      vetrolóvka  -e ž (ọ̑) navt. lijakasto razširjena naprava, pritrjena na prezračevalno cevje: obrniti vetrolovko v smer vožnje ladje ♪
  2.      vôden  -dna -o prid. (ó) nanašajoč se na vodo: vodna kapljica; vodna para / vodni izvleček izvleček, dobljen z vodo; vodna raztopina / vodni objekt; vodni števec; vodni zbiralnik; vodna črpalka / vodna pipa v orientalskem okolju pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo / vodni izvir, tok; vodna gladina / vodne ptice, rastline / vodni promet; vodno gospodarstvo / vodno letalo letalo, ki vzleta in pristaja na vodi; hidroplan; vodno smučanje drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln / vodna energija energija določene količine površinskih vodnih tokov; vodna moč moč, ki jo ima vodni tok pri padcu ◊ bot. vodna kreša vodna rastlina z razraslim steblom in cveti v socvetju, Nasturtium; vodna kuga vodna rastlina z listi, nameščenimi v vretencih, in dolgopecljatimi cveti, Elodea canadensis; vodna leča vodna rastlina z zelo majhnimi, listom podobnimi stebelci, Lemna; elektr. vodna elektrarna hidroelektrarna; fiz. vodni kalorimeter; friz. vodna ondulacija ondulacija, pri kateri se mokri lasje oblikujejo v določeno pričesko; gastr. vodni žličnik žličnik iz moke, jajc in vode; geogr. vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; vodno stanje višina gladine reke, jezera v določenem času glede na povprečje; grad. vodni padec višinska razlika med gladino vode pred vodno napravo in za njo; jur. vodno pravo predpisi o uporabi in zaščiti vod; kem. vodni plin plinasta zmes ogljikovega monoksida in vodika, ki se uporablja kot sintezni in kurilni plin; vodno steklo topno steklo; lov. vodna perjad race, gosi; navt. (vodna) brazda sled za ladjo; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; tovorna vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok polno natovorjene ladje; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; strojn. vodni ris znak za najnižjo varno višino vodne gladine v parnem kotlu; vodni stroji vodne turbine, vodne črpalke; vodna turbina turbina, ki spreminja pogonsko energijo vode v mehansko delo; šport. vodne smuči; teh. vodni plašč prostor med dvema stenama, napolnjen s paro, vodo, za gretje, hlajenje; vodni stolp zaprta betonska ali kovinska posoda na betonskem stebru, stebrih za zbiranje, hranjenje vode; vodna tehtnica kratka letev z vdelano cevko, delno napolnjeno s tekočino, za določanje vodoravne lege; vodno kolo priprava v obliki kolesa z lopatami ali s korci, ki izkorišča vodno energijo za pogon stroja, naprave; um. vodna barva barva, pri kateri se za vezivo uporablja vodna raztopina lepil; zool. vodni pajek pajek, ki živi v zvonasti mreži pod vodo, Argyroneta aquatica; vodni pljučarji; vodna kokoška srednje velika vodna ptica sive barve s črno glavo in črnim vratom; črna liska; sam.: žarg. napravite mi vodno vodno ondulacijo ♪
  3.      vráčarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vrače ali vračarstvo: vračarski zagovori / dobro je opravljal svoje vračarsko delo ♪
  4.      vriščáti  -ím nedov. (á í) star. vreščati: hijene so grdo vriščale / vriščala je in se otepala vsiljivca vriščé: otroci so vrišče skakali po vodi vriščèč -éča -e: divje race so se vriščeč spreletavale ♪
  5.      vzdúšen  -šna -o prid. (ȗ) zastar. 1. zračen: vzdušne plasti 2. zadušen, dušljiv: vzdušen prostor; proti večeru je postalo vzdušno / vzdušen zrak soparen, težek ◊ zool. vzdušni mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi ♪
  6.      vzgónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzgon: vzgonska sila / vzgonsko ogrevanje, prezračevanje ogrevanje, prezračevanje na osnovi dviganja toplejšega zraka ♦ aer., fiz. vzgonski količnik letalskega krila; navt. vzgonski tanki doka tanki, s katerimi se uravnava višina doka ♪
  7.      vzletéti  -ím dov., vzlêtel (ẹ́ í) ločiti se od tal, podlage in začeti leteti: iz trsja vzletijo divje race / raketa vzleti proti vesolju; vzleteti in pristati / vzleteti nad meglo, pod nebo; vzleteti s helikopterjem / letalo vzleti ob šestih ima odhod; odleti ♪
  8.      zádruga  tudi zadrúga -e ž (á; ȗ) 1. združenje za opravljanje ali organiziranje kake dejavnosti, navadno gospodarske: ustanoviti zadrugo; vstopiti, združiti se v zadrugo; člani, predsednik zadruge / kmetijska, nabavno-prodajna, obrtna zadruga; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje; stanovanjska zadruga združenje oseb, ki si gradijo stanovanja, hiše // trgovina takega združenja: prodajalec v zadrugi / zadruga je že zaprta 2. zastar. druščina, družba: rokovnjaška zadruga; zadruga beračev ◊ soc. (rodbinska) zadruga patriarhalno organizirana skupnost družin s skupno posestjo, proizvodnjo in porabo, značilna za nekatera južnoslovanska območja zlasti do začetka kapitalizma ♪
  9.      zamólkel  -kla -o [u̯kǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje 2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega; zamolkla rdečica na obrazu // temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba 3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu 4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi ● zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč zamólklo prisl.: zamolklo govoriti, peti; zamolklo se odražati; zamolklo modre zavese; zamolklo siva svetloba ♪
  10.      zamračíti  -ím dov., zamráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz; ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja 2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha; spomin se mu je zamračil 3. redko narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo; soba se je zamračila ● knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolan zamračíti se brezoseb. zmračiti se: vrnil se je, ko se je zamračilo zamračèn -êna -o 1. deležnik od zamračiti: od jeze zamračen obraz; pokrajina je bila zamračena 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi ♪
  11.      zaplíniti  -im dov. (í ȋ) s plinom razkužiti: zapliniti bolniško sobo; zapliniti garjavo žival ● njegovo družino so v taborišču zaplinili usmrtili s plinom zaplíniti se postati poln plina, plinov: rov se je zaradi pomanjkljivega zračenja zaplinil zaplínjen -a -o: zaplinjena jama; zaplinjeno stanovanje ♪
  12.      zaščítiti  -im dov. (í ȋ) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa neprijetnega, nezaželenega: zaščititi obraz, telo; zaščititi površino s premazom; zaščititi se s kremo, rokavicami / zaščititi rastline, roke pred mrazom ♦ avt. zaščititi avtomobil premazati, pokriti spodnji del avtomobila s snovjo, ki preprečuje rjavenje // nav. 3. os. z obstajanjem na določenem mestu narediti, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: stena jih je zaščitila pred dežjem 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti, da kdo ne bi bil deležen česa neprijetnega, nezaželenega: v preiskavi je skušal zaščititi ostale osumljence / zaščititi predsednika s policisti ∙ po porodu se je zaščitila z uporabo kontracepcijskih sredstev je naredila, da ne bi zanosila, spočela 3. z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa slabega, nezaželenega: zaščititi domačo industrijo, narodno manjšino; zaščititi redke rastline, živali / zaščititi ime izdelka; zaščititi izum s patentom / zaščititi kmetijske površine pred zazidavo / zaščititi z zakonom // z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da se kaj ne sme zmanjšati, odvzeti: zaščititi koristi, pravice koga zaščíten -a -o: z oblogo zaščitena mizna plošča; z zakonom zaščitene pravice; zaščitene rastline, živali ♦ jur. zaščitena kmetija kmetija, ki jo sme dedovati le en dedič; lov. zaščitena divjad divjad, ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti ♪
  13.      zašuméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi; listje jim je zašumelo pod nogami; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež; papirji so zašumeli po zraku // povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom; zašumeti s papirji // s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo 2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela; brezoseb. po razredu je zašumelo 3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla // ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko ♪
  14.      zatóhel  -tôhla in -tóhla -o [ǝu̯] prid. (ọ́ ó, ọ́) 1. ki zaradi neprezračenosti, tople vlažnosti neprijetno učinkuje: zatohel hlev; zatohla soba / zatohel vonj po plesni; pren. zatohli predvojni dnevi 2. redko zadahel: zatohla moka; zatohlo vino zatôhlo in zatóhlo prisl.: zatohlo vroče / v povedni rabi v prostoru je precej zatohlo; sam.: vonj po zatohlem ♪
  15.      zatôhlost  in zatóhlost -i ž (ó; ọ́) lastnost, značilnost zatohlega: zatohlost neprezračenih prostorov / zatohlost razmer / od zatohlosti ji je postalo slabo zatohlega zraka ♪
  16.      zavréči  -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ) 1. narediti, da preneha biti pri osebku to a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila // zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen // ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati zavréči se ekspr. prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči zavŕžen -a -o 1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje ● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi ♪
  17.      zberáčiti  -im dov. (á ȃ) z beračenjem priti do česa: zberačiti denar, živež; prim. izberačiti ♪
  18.      zmájev  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na zmaja: zmajev gobec, rep / zmajevo ogrodje ◊ bot. zmajevo drevo na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih; dracena; šah. zmajeva varianta varianta sicilijanske otvoritve, pri kateri črni premakne lovca na kraljevi strani z osnovnega polja na sosednje polje velike diagonale ♪
  19.      zmájevec  -vca m (ā) 1. bot. na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih; dracena: posekati zmajevec 2. vrtn. lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali suličastimi zelenimi ali pisanimi listi, Dracaena ♪
  20.      zmračíti  -ím dov., zmráčil (ȋ í) 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih ∙ knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan zmračíti se 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila ● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo ♪
  21.      zračílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zračenje: zračilne naprave ♦ mont. zračilna vrata vrata za usmerjanje zračnega toka v rudniku; teh. zračilni jašek jašek za dovajanje svežega zraka ♪
  22.      zráčnik  -a m (ȃ) odprtina, luknja za zračenje: narediti, zapreti zračnik; zračniki v strehi; odvod sopare v zračnik ♪
  23.      zrcálo  -a s (á) 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: na steni visi veliko zrcalo; pogledati se v zrcalo; zrcalo s starinskim okvirom; morje je bilo mirno kot zrcalo / beneško zrcalo z robom, brušenim v obliki majhnih zrcal; brušeno, kristalno zrcalo / grlno, zobozdravniško zrcalo za posredni pregled grla, zob, ustne votline / čarovno zrcalo po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč 2. ekspr., s prilastkom zrcalu podobna površina: čoln je drsel po morskem zrcalu; zeleno modro zrcalo jezera 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: časopisi so zrcalo svojega časa; narodna pesem kot zrcalo narodove duše / poskušali so stvar prikazati v popačenem zrcalu ● knjiž. držati zrcalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže zrcalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na njene napake ◊ agr. jajčje zrcalo priprava za presvetljevanje jajc; avt. cestno zrcalo parabolično zrcalo, ki omogoča boljšo vidljivost v nepreglednem križišču, ovinku; vzvratno zrcalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; fiz. krogelno ali sferno zrcalo v obliki dela krogelne površine; parabolično, ravno zrcalo; lov. zrcalo modrikasto svetleče se perje v peruti race; navt. (krmno) zrcalo prisekana oblika krme; tisk. zrcalo velikost in lega potiskane površine na strani ♪
  24.      zvedríti  -ím dov., zvédril (ȋ í) razvedriti: prijeten pogovor ga je zvedril; jeza ga je minila, počasi se je zvedril ∙ ekspr. obraz se mu je zvedril na njem se je pojavil veder, vesel izraz zvedríti se nav. 3. os. prenehati deževati: zvedrilo se je tako hitro, kot je začelo deževati // postati veder, brezoblačen: nebo se zvedri; brezoseb. zvedrilo se je in posijalo je sonce ● ekspr. omračeni um se mu je zvedril postal je zopet sposoben normalno misliti, čustvovati; ekspr. zvedrilo se mu je v duši postal je vedro, optimistično razpoložen ♪
  25.      želézen  -zna -o prid. (ẹ́) 1. ki je iz železa: železen drog, kavelj; železni križi v oknu; sodi z železnimi obroči; železna blagajna, ograja; železne palice // železov: železna rja / železna ruda; železne spojine 2. ekspr. zelo močen, krepek: železne roke / železen prijem, stisk // zelo trden, neuničljiv: ta obleka je železna / ima železno zdravje / za to je potrebna železna volja; železna vztrajnost 3. ekspr. zelo strog: ima železen glas; železen obraz / železen značaj / železna načela, pravila / v hiši vlada železen red; železna disciplina 4. ekspr. temeljen, osnoven: ponatisniti železna dela slovenske povojne književnosti / železni repertoar gledališka, glasbena dela, ki se zaradi svoje umetniške vrednosti, priljubljenosti izvajajo več sezon ● ekspr. potovati z železnim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom; ekspr. železni ptič letalo; ekspr. ima železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo; zastar. železna cesta železnica; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže; preg. stara navada — železna srajca navade človek zelo težko spreminja ◊ arheol. železna doba prazgodovinska doba, ki je sledila bronasti dobi; farm. železno vino nekdaj desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina; jur. železna pogodba nekdaj pogodba, pri kateri prodajalec ne prevzema odgovornosti za skrite napake prodane živali, posebno konja; železna živina nekdaj v rejo dana živina, ki jo mora rejec nadomestiti z drugo, če pogine; med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; rel. železna maša sedemdesetletnica mašništva; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani; železna srajca verižna srajca; zool. železna kačica svetlikajoča se temno rjava kačica, ki živi zlasti na vlažnih tleh, Julus terrestris želézno prisl.: železno ga je zgrabil za vrat ♪

   36 61 86 111 136 161 186 211 236 261



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA