Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
rž (401-425)
- primŕzel -zla -o [ǝu̯] prid. (ŕ) knjiž. primrznjen: strgati s smuči primrzel sneg; prim. primrzniti ♪
- primrzíti -ím dov., primŕzil; primrzèn tudi primržèn (ȋ í) knjiž. narediti kaj komu zoprno: primrzili so mu dom; življenje se ji je primrzilo ♪
- primŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) z zmrzovanjem se pritrditi na podlago: roka mu je primrznila na kljuko; vrata so primrznila na podboje; obsedel je, kot da bi bil primrznil na klop / kaplje so primrznile na veje ∙ ekspr. od strahu so ji besede primrznile v grlu ni mogla govoriti primŕznjen -a -o: brcniti v primrznjen kamen; prim. primrzel ♪
- primrzováti -újem nedov. (á ȗ) z zmrzovanjem se pritrjevati na podlago: čevlji so jim primrzovali k tlom ♪
- pritŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) nar. pripreti: vrata je brez šuma pritrznil ♪
- pritŕžiti -im dov. (r̄) s trgovanjem priti do česa: pritržil je veliko premoženje; v nekaj letih je pritržil toliko, da si je zgradil hišo ♪
- privŕženec -nca m (ȓ) kdor ima zelo pozitiven odnos do koga, zlasti zaradi njegovih idej, nazorov: bil je privrženec velikega revolucionarja; imeti, pridobivati privržence; navdušen, zvest privrženec / privrženci nove vlade // kdor ima zelo pozitiven odnos do česa, se zavzema za kaj sploh: privrženci novega nauka / privrženec košarke ljubitelj; bil je vnet privrženec resnice zagovornik ♪
- privŕženka -e ž (ȓ) ženska oblika od privrženec: iz privrženke je postala njena sovražnica / privrženka ženske emancipacije ♪
- privŕženost -i ž (ȓ) zelo pozitiven odnos do koga, zlasti zaradi njegovih idej, nazorov: privrženost voditelju / idejna, politična privrženost stranki / njen obraz je izražal vdanost in privrženost; zagotavljala mu je svojo privrženost vdanost, ljubezen; duhovna, telesna privrženost // zelo pozitiven odnos do česa, zavzemanje za kaj sploh: znan je po svoji privrženosti miru, socializmu; privrženost tradiciji ♪
- prótidržáven -vna -o prid. (ọ̑-á) ki je proti državi: obtožen je bil zaradi protidržavnega delovanja / slabš. protidržavni elementi ♪
- prótidržávnost -i ž (ọ̑-á) lastnost, značilnost protidržavnega: protidržavnost dejanja je očitna / biti osumljen protidržavnosti protidržavnega delovanja, mišljenja ♪
- pržína -e ž (í) zastar. droben grušč: hudournik je nanesel veliko pržine ♪
- pržón -a m (ọ̑) nar. zahodno zapor, ječa: dve leti je bil v pržonu ♪
- rakúrz -a m (ȗ) film. kot filmskega snemanja: režiser je določil rakurze snemanja; plani in rakurzi / spodnji, zgornji rakurz ♪
- razbrzdánec -nca m (á) ekspr. razbrzdán človek: veseljak in razbrzdanec ♪
- razbrzdánka -e ž (á) ekspr. razbrzdána ženska: mlada razbrzdanka ♪
- razbŕzdanost -i ž (ȓ) lastnost, značilnost razbŕzdanega: razbrzdanost konja / razbrzdanost domišljije ♪
- razbrzdánost -i ž (á) lastnost, značilnost razbrzdánega človeka: razbrzdanost mladine / razbrzdanost domišljije / spolna razbrzdanost ♪
- razbŕzdati -am dov. (r̄) 1. sneti, odstraniti brzdo: razbrzdati konja 2. knjiž. sprostiti: igra jih je razbrzdala / razbrzdati domišljijo ● knjiž. v teh razmerah se je človeški egoizem zelo razbrzdal povečal, razmahnil razbŕzdan -a -o: razbrzdan konj; razbrzdani otroci; razbrzdane misli ♪
- razbrzdáti se -ám se dov. (á ȃ) priti v stanje čustvene, čutne neobvladanosti, zlasti v želji po zadovoljevanju spolne ljubezni: mladina se je razbrzdala; v tem okolju se je popolnoma razbrzdal razbrzdán -a -o: razbrzdan starec; razbrzdana domišljija; razbrzdana mladina; razbrzdano popivanje, veseljačenje; razbrzdano življenje; prisl.: razbrzdano se smejati, živeti ♪
- razbrzdávati -am nedov. (ȃ) snemati, odstranjevati brzdo: hlapec razbrzdava konja ♪
- razdržáviti -im dov. (á ȃ) knjiž. državno spremeniti v družbeno: razdržaviti gledališča ♪
- raztŕžen -žna -o prid. (r̄) nanašajoč se na raztrganje: jasno vidna raztržna črta ♦ teh. raztržna obremenitev največja mogoča obremenitev, ki jo telo še prenese, ne da bi se raztrgalo ♪
- raztŕžnost -i ž (r̄) lastnost raztržnega: raztržnost kož ♦ usnj. preizkus raztržnosti preizkus, s katerim se ugotovi, pri kakšni obremenitvi se usnje raztrga ♪
- rekúrz -a m (ȗ) knjiž. vrnitev (na kako stvar, dejstvo): rekurz na že omenjana dognanja ni potreben / v njegovih romanih so pogosti rekurzi v preteklost ◊ jur. rekurz nekdaj pritožba zoper sklep v pravdnem postopku ♪
276 301 326 351 376 401 426 451 476 501