Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rž (3.365-3.389)


  1.      popráva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od popraviti ali popravljati: poprava strehe / poprava nalog je naporno delo / zahtevati popravo škode / dati stroj v popravo popravit / kdaj bodo končane vse poprave pri hiši popravila 2. šol. postopek, ko učenci odpravljajo napake, ki jih je učitelj ugotovil v (šolski) nalogi: pred popravo je profesor obravnaval glavne napake; poprava matematične, slovenske naloge; učitelj zahteva še popravo poprave / danes smo pisali popravo ◊ mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno ♪
  2.      popráviti  -im dov. (á ȃ) 1. odpraviti okvaro, poškodbo česa: popraviti avtomobil; popraviti pokvarjeni likalnik; ali znate popraviti pisalni stroj; dati, nesti popravit čevlje, uro // narediti kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popraviti cesto, streho // dati ustreznejšo, primernejšo obliko: popraviti staro hišo; šivilja ji je popravila plašč / popraviti črko; popraviti obrvi s svinčnikom / popraviti komu izgovor besede 2. povzročiti, da kaj postane boljše; izboljšati: popraviti odnose, položaj; popraviti razmere v podjetju; stanje se je popravilo; ni še prepozno, vse se lahko še popravi; popraviti si zdravje / vreme se je popravilo // z dodajanjem česa povzročiti, da se poveča kakovost: popraviti jed s smetano 3. ugotoviti in odpraviti jezikovne, stilistične napake v tekstu: popraviti besedilo, prvo vrstico; kdo ti bo popravil govor / popraviti učencu matematično nalogo 4. narediti, da kaj slabega ne obstaja več: popraviti krivico; mati je hotela popraviti svojo napako; popraviti sramoto; škodo moraš popraviti plačati, povrniti; popraviti slab vtis; treba bo popraviti zamujeno nadomestiti 5. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravila mu je kravato; popraviti obleko na obešalniku; popraviti šopek v vazi; nerodno ležiš, popravi se; popraviti se v sedlu; popraviti si klobuk, nahrbtnik, očala / popraviti lase s čela, koder za ušesa; popraviti si lase pod ruto potisniti 6. dopolniti, deloma spremeniti prej povedano: to je res nerodno - nerodno za nas, je popravil svoj vzklik / zmotil se je v letnici, pa si ga nisem upal popraviti; ni bolan, samo len je, jo je popravil; ne lani, predlanskim je bilo, se je popravila / tri in tri ni pet, ampak šest, mu popravi učiteljica ● žarg. popraviti matematiko dobiti v matematiki boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni; nar. popraviti mladega merjasca skopiti; vzemi bonbon, da si popraviš okus da ne boš imel v ustih več slabega okusa ◊ aer., navt. popraviti kurz; šol. učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni; šport. popraviti čas izboljšati čas; popraviti rekord izboljšati rekord popráviti se nav. ekspr. postati (bolj) zdrav, krepek: le počivaj, da se boš popravil; dolgo je trajalo, da se je po bolezni popravil; prej je bil suh, zdaj pa se je popravil zredil / zdravje se mi je popravilo / spomladi se rastlina popravi // poboljšati se: hči se je letos v šoli popravila; pijanec se težko popravi poprávljen -a -o: prodam generalno popravljen avtomobil; čez tri dni bo stroj popravljen; druga, popravljena izdaja; s tem bo krivica popravljena; šola je bila sezidana pred sto leti, popravljena pa lani; knjigo so, nekoliko popravljeno, še dolgo uporabljali ♪
  3.      poprávljati  -am nedov., stil. popravljájte; stil. popravljála (á) 1. odpravljati okvaro, poškodbo česa: popravljati čevlje, dežnike; ali zna popravljati šivalne stroje / kje popravljajo igrače // delati kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popravljati cesto, streho // dajati ustreznejšo, primernejšo obliko: popravljati staro hišo / popravljati verze mlajšim pesnikom 2. povzročati, da kaj postane boljše; izboljševati: popravljati načrt; pog. dobro naredi, da ne bo treba popravljati za teboj / ti ukrepi popravljajo stanje; položaj se popravlja / vreme se popravlja 3. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu: popravljati besedilo; profesor popravlja naloge / učitelj ga je poslušal in včasih popravljal / popravljati matematične naloge 4. delati, da kaj slabega ne obstaja več: popravljati krivice 5. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravljati bolniku blazino; popravljala je otroku kapico; ko je bilo vse naloženo, je bilo treba tu in tam še kaj popravljati in preložiti; presedal se je in se popravljal na stolu; popravljati si nogavice / popravljati si lase s čela / popravljati z grebljico ogenj, žerjavico 6. dopolnjevati, deloma spreminjati prej povedano: brž je začel popravljati svojo izjavo / saj nisem Janez, Tone sem, ga je popravljal / dov., navadno pri radijskem, televizijskem napovedovanju predstava se začne ob sedmih. Popravljam: ob osmih ● ekspr. pisatelj v noveli popravlja življenje olepšuje ◊ agr. popravljati vino izboljševati kakovost vina z dodajanjem sladkorja moštu ali z uravnavanjem kislosti vina poprávljati se nav. ekspr. postajati (bolj) zdrav, krepek: bolnik se že popravlja / po dežju se je rastlina začela hitro popravljati popravljáje: stal je pred ogledalom, popravljaje si kravato popravljajóč -a -e: ozrla se je, leno popravljajoč si lase ♪
  4.      populácija  -e ž (á) 1. biol. večja skupina osebkov navadno iste vrste, ki živi na istem prostoru, kraju: proučevati cele populacije ali le tipične vzorce populacij; rastlinske, živalske populacije; zakon populacije 2. publ., navadno s prilastkom večja skupina ljudi glede na določene skupne značilnosti, interese: študentje so del univerzitetne populacije; populacija učencev srednjih šol / Kitajci kot največja populacija narod / z oslabljenim pomenom: kraj s kmečko in mestno populacijo s kmeti in meščani; poraba časa pri ženski populaciji pri ženskah // prebivalstvo: naraščanje populacije / dežela z največjo populacijo številom prebivalstva / človeška populacija ♪
  5.      populízem  -zma m (ȋ) 1. lit. francoska literarna smer v prvi polovici 20. stoletja, ki zajema snov iz življenja delavskega razreda: predstavniki populizma 2. polit., v kapitalističnih deželah gibanje, ki poudarja pomen nižjih, zlasti kmečkih slojev za razvoj družbe, države ♪
  6.      poročeválstvo  -a [u̯s in ls] s (ȃ) nav. ekspr. poročevalska dejavnost: v tej državi je poročevalstvo precej razvito / razgledano gledališko poročevalstvo poročevalci // redko poročanje (o čem): prva knjiga je pisana leposlovno, druga pa je na ravni poročevalstva ♪
  7.      poróta  -e ž (ọ̑) v nekaterih državah skupina državljanov, ki pri porotnem sodišču odloča, ali je obtoženec kriv ali ne: porota je bila nepristranska; mnenje porote ♪
  8.      porótnik  -a m (ọ̑) v nekaterih državah član porote: zadnja leta je bil velikokrat porotnik; mnenje porotnikov ♦ jur. sodnik porotnik vsak izmed nepoklicnih sodnikov, ki skupaj s (poklicnimi) sodniki odloča o zadevi, o kateri teče postopek pred sodiščem ♪
  9.      porúšiti  -im, in porušíti in porúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: porušiti barako, bunker; potres je porušil velik del mesteca; hiša se je porušila / z bombardiranjem porušiti mesto; ekspr. naselje so do tal porušili; porušiti železniško progo razbiti, razdejati 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: porušiti ravnovesje v naravi; porušiti simetrijo; vsi upi so se mu porušili 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: porušiti teorijo / porušiti predsodke odpraviti ● publ. porušiti državni rekord preseči; strop se je porušil podrl, udrl porúšen -a -o: porušen most; zid je nekoliko porušen; požgane in porušene vasi; varnost in red sta bila porušena ♪
  10.      posádka  -e ž (ȃ) 1. osebje, ki je v službi a) na ladji: posadka se je že zbrala; vkrcanje posadke; prostori za posadko / napisati seznam posadke / ladijska posadka b) na letalu, vesoljski ladji: letalo je strmoglavilo, rešili so se le trije člani posadke / poleti s človeškimi posadkami / posadka letala 2. skupina športnikov, ki nastopa v čolnu, jadrnici, bobu: na tekmovanju sta nastopili dve jugoslovanski posadki / na državno veslaško prvenstvo ni bilo vseh posadk 3. enota ali skupina vojakov, razporejena v kraju, tanku, letalu: posadke v bližnjih vaseh so bile precej močne; poveljnik posadke / mestna posadka / posadka (tanka) mora imeti dovolj prostora 4. redko ekipa: na kraj nesreče so takoj prišle reševalne posadke ♪
  11.      posében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima 2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa // ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo 6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo // poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja ◊ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; jur. splošni in posebni del zakona; mat. posebno število število, ki se piše s številko; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji posébno 1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet 2. izraža visoko stopnjo, mero a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno ♪
  12.      poségati  -am nedov. (ẹ̄) s prislovnim določilom 1. iztegovati roko po čem, za čim: pri svojem delu pogosto posega nazaj, na polico po knjige / posegal je v vrečo in jemal iz nje različne predmete segal // zajemati določeno časovno obdobje: pisatelji so v svojih delih posegali v zgodovino 2. odločilno vplivati na potek česa: skušali so posegati na najrazličnejša področja kulture; posegati v gospodarstvo dežele / znanstvena izdaja je posegala tudi v jezik // publ., z glagolskim samostalnikom izraža ponavljanje dejanja, kot ga določa samostalnik: posegati v igro; posegati v politiko; delegati so živahno posegali v razpravo; uspešno posegati v reševanje problemov / država je posegala po administrativnih ukrepih / minometi so posegali v boj 3. ekspr. uporabljati: rad posega po knjigah o živalih / pisatelj je po snov posegal v zgodovino posegajóč -a -e: na razna področja posegajoča vsebina člankov ♪
  13.      pôsel  -sla [ǝu̯] m (ó) 1. nav. mn., navadno s prilastkom celota del, opravil v zvezi z nalogami, obveznostmi, za katere je kdo zadolžen: sam vodi vse bančne, blagajniške, trgovske posle; kreditni, plačilni posli / dekanski, državniški posli; opravljati razredniške, tajniške posle biti razrednik, tajnik / sklepati posle; komisijski posli prodajanje ali kupovanje za določeno drugo osebo / ekspr. to so tvegani, umazani posli ♦ polit. odpravništvo poslov diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje od poslaništva 2. nav. ekspr. dejavnost, navadno gospodarska, za pridobivanje materialnih dobrin: posel jim uspeva; dober, donosen posel / narediti, razdreti posel kupčijo / privatni posel / na svoj posel se dobro razume 3. nav. ekspr. delo, opravilo: določil je vsakemu svoj posel; lahek, neprijeten, vsakdanji posel / lotiti se posla / ženski posel / z njim nočem imeti nobenega posla opravka; imeti posla s strupi ukvarjati se z njimi / šel se je učit mizarskega posla mizarske obrti // delo, zaposlitev: dobiti nov posel; biti brez posla / postranski posel 4. nav. mn., nekdaj najeta oseba na večjem posestvu, graščini za pomoč pri delu, strežbi: imeti veliko poslov; gospodar je bil s posli grob; kmečki posli; prostori za posle ● ekspr. posel je posel izraža, da čustva ne morejo vplivati na denarna, poslovna vprašanja; ekspr. ne vmešavaj se v moje posle ne rešuj mojih problemov, vprašanj; star. spet bo imel precej posla, da jo bo prepričal zelo se bo moral truditi ♪
  14.      poséstvo  -a s (ẹ̑) zemljišče, navadno z ustreznimi objekti, kot gospodarska enota: obdelovati, prodati posestvo; kmetoval je na očetovem posestvu; majhno, veliko posestvo; lastnik posestva / družbeno, državno posestvo; veliko gozdno posestvo / zemljiško posestvo // nav. ekspr. kmetija: posestvo leži na sončni strani hriba ♪
  15.      posinjéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati moder, sinji: obraz je posinjel od besa, kašlja; ustnice so mu posinjele od mraza; posinjeti v obraz posinjèl in posinjél -éla -o: posinjeli prsti; mrzle, posinjele ustnice ♪
  16.      poskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. z odrivom se za hip oddaljiti od podlage: zavriskal je in poskočil; piščanec poskoči; na vsak tretji korak je poskočil na eni nogi; poskočil je kot žrebe / deklica je poskočila od veselja // skočiti z noge na nogo: nekajkrat je poskočil, da bi se ogrel 2. nav. ekspr. skočiti: poskočila je čez jarek; poskočil je z ladje na pomol // hitro se premakniti: ko je pritisnil na plin, je avtomobil poskočil / kazalec brzinomera je poskočil na stopetdeset 3. zaradi sunka se za hip oddaljiti od podlage: udaril je po mizi, da so kozarci kar poskočili / ledeno zrno je poskočilo od tal se odbilo 4. ekspr., navadno v zvezi s srce močno udariti, utripniti: čutil je, kako mu je poskočilo srce ob pogledu na domačo hišo 5. ekspr. povečati se, narasti: število tatvin je poskočilo / prebivalstvo je zelo poskočilo / proti večeru je bolniku temperatura poskočila / zanimanje za nogomet je poskočilo / tabela kaže, da je proizvodnja poskočila / cena zlata, zlatu je poskočila / pog. les je poskočil se je podražil ● ekspr. fant je poskočil po bregu navzdol zelo hitro odšel, stekel; pog. mesarji so poskočili s ceno, cenami povišali cene; ekspr. otroci naj le malo poskočijo kratek čas skačejo; ekspr. ves razburjen je poskočil izza mize hitro vstal; ekspr. srce mu je poskočilo od sreče zelo je bil srečen; ekspr. ob glasbi so malo poskočili zaplesali ♪
  17.      poskóčnica  tudi poskôčnica -e ž (ọ̑; ȏ) nav. ekspr. 1. lahkotna skladba, navadno za ples: zaigrati veselo poskočnico 2. pesem ljubezenske, šaljive vsebine, navadno kratka: fantovske pesmi in poskočnice ◊ lit. alpska poskočnica kitica iz štirih verzov v amfibrahih ♪
  18.      poskús  tudi poizkús -a m (ȗ) 1. znanstveni postopek, s katerim se kaj ugotovi ali dokaže: poskus na živalih; potek poskusa / delati poskuse / s poskusom dokazati, ugotoviti / prepoved atomskih, jedrskih poskusov; fizikalni, kemični poskus; laboratorijski poskus / poskus z novim škropivom ni uspel poskusna uporaba za ugotovitev učinkovitosti // uvajanje novih načinov, metod: njegovi poskusi v gospodarstvu niso uspeli / avantgardni umetniški poskusi 2. glagolnik od poskusiti: a) brezuspešen poskus poravnave spora; propadel je tudi zadnji poskus rešitve; poskus sodelovanja; poskus stabilizacije gospodarstva / stvar se mu je posrečila ob prvem poskusu / poskus kaznivega dejanja; poskus samomora / opustila je vsak poskus, da bi ga zadržala ni ga več poskušala zadržati b) dramski, pesniški poskusi mladega ustvarjalca / njen prvi ljubezenski poskus prva ljubezen, zaljubljenost ♪
  19.      poskúsiti  -im tudi poizkúsiti -im dov., poskúšen tudi poizkúšen (ú ȗ) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: poskusil je dvigniti kamen, odpreti vrata; ptico je poskusil ujeti; večkrat je poskusil preplezati steno; poskusiti rešiti nalogo / obkoljeni so poskusili prebiti obroč; poskusi prijazneje ravnati z njim; elipt.: poskusiti nemogoče; poskusiti samomor / kot grožnja samo poskusi, pa boš videl b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskusi gibati s prsti, hoditi / poskusiti kaj pomensko opredeliti 2. narediti kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti, stanja: poskusi ta vijak, če je pravi; poskusil je, če je vrv dovolj napeta / voda ni mrzla, kar poskusi / hotel je poskusiti svoje moči preizkusiti 3. narediti kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: novo cepivo so poskusili na živalih / poskusiti uporabnost nove iznajdbe 4. nav. ekspr. spoznati, ugotoviti kaj ob lastnih doživetjih: to vedo najbolje tisti, ki so sami poskusili; poskusil je, kaj je ljubezen / vi niste poskusili, kaj je siromaštvo niste bili sami siromašni ● ekspr. v življenju je marsikaj poskusil pretrpel; ekspr. nihče si ni upal poskusiti gore s te strani iti, plezati na goro; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; ekspr. vse je poskusil, da bi jo pridobil zelo se je trudil, si prizadeval; ekspr. poskusiti še ni greh če kdo naredi kaj neprimernega zaradi potrebne izkušnje, ni to nič hudega poskúsiti se tudi poizkúsiti se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poskusiti se v pesništvu; kot samouk se je poskusil tudi v tiskarskem poslu / novinarji so se poskusili v smučanju so tekmovali / poskusil se je tudi kot dramatik ♪
  20.      poslábšanje  -a s (ȃ) glagolnik od poslabšati: poslabšanje odnosov med državama; poslabšanje položaja na fronti / poslabšanje bolezni / poslabšanje vremena ♪
  21.      poslabševáti  -újem nedov. (á ȗ) redko slabšati: poslabševati odnose med državami; položaj se poslabšuje / bolezen se včasih izboljšuje, včasih poslabšuje ♪
  22.      poslánec  -nca m (á) 1. do 1974 član zvezne, republiške skupščine ali skupščine avtonomne pokrajine: izvoliti poslanca / zvezni poslanec / poslanec skupščine Socialistične republike Slovenije 2. v meščanskodemokratičnih državah član ustavodajne ali zakonodajne skupščine: izvoliti poslance; opozicijski poslanec; kandidirati za poslanca / poslanec stranke 3. knjiž. odposlanec, sel: poslanec se je vrnil s pomembnim sporočilom; pren. zlovešči poslanec smrti ♪
  23.      poslánica  -e ž (á) 1. uradno sporočilo, stališče pomembnejšega državnega funkcionarja o kakem vprašanju, dogodku: izročiti poslanico predsedniku; poslanica mladini; v svoji poslanici je pojasnil stališča do mednarodnih vprašanj; odgovor na poslanico / osebna poslanica med šefoma držav; novoletna poslanica predsednika Tita narodom in narodnostim Jugoslavije / poslanica miru // nav. ekspr. slovesna izjava, sporočilo sploh: pesnikova poslanica / poslanica o poetiki 2. ženska oblika od poslanik: imenovali so jo za poslanico v Parizu ♪
  24.      poslánik  -a m (á) diplomatski predstavnik kake države v tuji državi, za stopnjo nižji od veleposlanika: več let je bil poslanik; pren. poslanik miru in prijateljstva med narodi ♪
  25.      posláništvo  -a s (á) diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje od veleposlaništva: osebje poslaništva ♪

   3.240 3.265 3.290 3.315 3.340 3.365 3.390 3.415 3.440 3.465  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA