Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rž (3.265-3.289)


  1.      pogrébščina  -e ž (ẹ̑) pogostitev po pogrebu: pogrebščino so pripravili kar doma; povabiti, priti na pogrebščino; ekspr. zaplešimo, saj nismo na pogrebščini; razkošna, skromna pogrebščina; držali so se kot na pogrebščini ♪
  2.      pogúm  -a m (ȗ) pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: za tako dejanje je potreben velik pogum; občudovala je pogum, s katerim se je lotil tega / pogum mu je upadel, zrasel; to mu je dalo, ekspr. vlilo novega poguma; ni imel dovolj poguma, da bi to storil; to mu ni vzelo poguma / dobiti pogum opogumiti se; zbral je ves svoj pogum in spregovoril; ekspr. pokazal je levji pogum / lotiti se česa z velikim pogumom / elipt. le pogum / kar s pogumom, ga je spodbujal kar pogumno // ekspr. predrznost, nesramnost: v obraz mi je lagal, kakšen pogum ● ekspr. pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen ♪
  3.      pogúmen  -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri // ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot ♪
  4.      pogúmnost  -i ž (ú) lastnost pogumnega človeka: komaj je čakal priložnosti, da bi pokazal svojo pogumnost / knjiž. zbral je vso pogumnost in spregovoril ves pogum / pogumnost njegovega predloga jih je presenetila drznost ♪
  5.      pohladíti  -ím dov., pohládil; pohlajèn (ȋ í) 1. narediti kaj hladno, mrzlo; ohladiti: pohladiti jed / nevihta je precej pohladila ozračje 2. ekspr. pomiriti, zmanjšati: skušal je pohladiti jezo staršev ♪
  6.      pojáviti se  -im se dov. (á ȃ) 1. navadno s prislovnim določilom izraža začetek navzočnosti v prostoru ali času: na bojišču se je pojavila nova divizija; v gozdovih so se pojavili volkovi; kjerkoli se pojavi, povsod so ga veseli kamor pride / na trgu so se pojavili novi izdelki / v tovarni so se pojavili tatovi, ki jih dolgo niso mogli odkriti so bili / v dvajsetih letih 19. stoletja se je pojavil Prešeren začel ustvarjati, objavljati; v pesmi se ta beseda pojavi petkrat je zapisana, navzoča; v tisku so se pojavile ostre kritike bile objavljene, so izšle // s prihodom na določeno mesto, področje postati viden, zaznaven: na nebu se je pojavilo jutranje sonce; na radarju se je pojavila podmornica / na pragu se je pojavil neznanec / na obzorju se je pojavilo kopno 2. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja: bolezen se je pojavila nenadoma; življenje se je pojavilo pred milijoni let / pojavile so se nove ideje, težave / publ.: zaradi nepravilne drže so se pojavile okvare so nastale; pojavila se je druga svetovna vojna začela se je / ob teh besedah so se mu na čelu pojavile gube / publ. na jugoslovanskih odrih se je v zadnjem desetletju pojavilo nekaj dobrih komedij so jih igrali, uprizorili ♪
  7.      pojútrišnji  -a -e prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na drugi dan, ki bo po današnjem dnevu: pojutrišnji dan / veselili so se pojutrišnjega izleta 2. nanašajoč se na prihodnost, bodočnost: razmišljati o pojutrišnjih razmerah v državi ♪
  8.      pókati  -am nedov. (ọ́ ọ̑) 1. dajati kratke, močne glasove: goreča polena so pokala; suhe vejice so pokale pod nogami; brezoseb. v peči je pokalo / streli so pokali / puške so pokale streli iz pušk // povzročati kratke, močne glasove: pokati s prsti // s tankim prožnim predmetom zamahovati po zraku tako, da se slišijo poki: pokati z bičem // ekspr. streljati: lovci pokajo; pokati gamse; pokati na divjad; pokati s topovi 2. dobivati razpoke, špranje: deske pokajo; led je začel pokati; skale, šipe pokajo; ustnice pokajo zaradi vetra; zemlja poka od suše / šivi na hlačah že pokajo; pren., knjiž. stara zgradba tlačanstva je začela pokati 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: pokati od jeze, smeha, zavisti, zdravja ● ekspr. bilo je mrzlo, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. tudi v tem delu dežele so začele pokati puške se je začela vstaja, oborožen spopad; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; zastar. sedel je in pokal tobak iz kratke pipe kadil pokajóč -a -e: odpeljal se je, pokajoč z bičem; pokajoč les; pokajoče veje ♪
  9.      pokázati  tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati / ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži // usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti / to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno 7. narediti vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi / svojih čustev na zunaj ni pokazal b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel ● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo / pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem zagledal je čuden prizor b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit // pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je / publ. kmalu so se pokazale težave ● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori pokázan -a -o: za pokazano dobro voljo sem vam hvaležen ♪
  10.      pokazíti  -ím dov., pokázil; pokažèn in pokazèn (ȋ í) 1. narediti kaj a) manj lepo: brazgotina mu je pokazila obraz b) manj popolno, dovršeno: ilustracije so knjigo pokazile / pazil je, da ne bi pokazil dobrega vtisa 2. nav. ekspr. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti; pokvariti: njegovo govorjenje je pokazilo večer 3. star. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu; pokvariti: slaba družba ga je pokazila pokazíti se ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: vsi njihovi načrti so se pokazili; portret se je slikarju pokazil / jed se je pokazila ● vreme se je pokazilo postalo je deževno, mrzlo ♪
  11.      poklópec  in poklôpec -pca m (ọ̄; ó) 1. manjša priprava za pokrivanje, zapiranje: odmakniti poklopec z odprtine na vratih / zapreti poklopec budilke / žični poklopec na steklenici / črni poklopci na ušesih naušniki // star. pokrov: poklopec skrinje / sedela je na poklopcu jadrnice 2. obrt. samostojno krojen in izdelan del oblačila, ki pokriva žepno odprtino: plašč so poživljali okrasni šivi, manšete in poklopci; žepi se zapirajo s poklopci / žepni poklopci ◊ anat. poklopec hrustanec, ki pokriva vhod v grlo; zool. škržni poklopec parni del telesa, ki ob straneh pokriva škrge ♪
  12.      pokônci  prisl. (ó) 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci // nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge / v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena // izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija ● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož ♪
  13.      pokônčen  -čna -o prid. (ó) 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične // usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi / pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava ◊ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen ♪
  14.      pokopávati  -am nedov. (ȃ) 1. navadno z določenim obredom dajati, polagati truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokrivati: pokopavati mrtvece / na tem pokopališču več ne pokopavajo / ko je videl pogrebni sprevod, je vprašal, koga pokopavajo ♦ arheol. pokopavati v gomilah; etn. pokopavati pusta šega, da se dan po pustnem torku v sprevodu vozi lutka iz slame in cunj in nato vrže v vodo, sežge 2. ekspr. delati, povzročati, da je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: s takimi izjavami ga pokopavate ♪
  15.      pokóra  -e ž (ọ̑) 1. rel. kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi: čaka ga pokora; naložil mu je hudo pokoro; pridiga o grehu in pokori / delati pokoro ∙ drži se, kakor bi pokoro delal je nerazpoložen, slabe volje 2. ekspr. kar je za koga neprijetno, mučno: revmatizem je moja pokora / v povedno-prislovni rabi: pokora je poslušati njegovo večno godrnjanje; pokora je z njim // kdor povzroča neprijetnosti, težave: že spet prihaja ta pokora / kot psovka zgani se, pokora pijana ♪
  16.      pokorítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pokoriti1: poskus osvojitve in pokoritve države / pokoritev narave ♪
  17.      pokórščina  -e ž (ọ̄) priznavanje oblasti, gospostva koga: kmetje so gosposki izkazovali, odpovedali pokorščino; zahtevati od otroka pokorščino; brezpogojna pokorščina; prisiliti k pokorščini / držati dežele v pokorščini; živeti v pokorščini ∙ ekspr. noge so mu nenadoma odpovedale pokorščino ni mogel hoditi ♪
  18.      pokrájina  tudi pokrajína -e ž (ā; í) 1. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost: pokrajina se je spremenila; občudovati lepoto pokrajine / slovenska pokrajina je zelo raznovrstna / gorata, tropska pokrajina; rodovitna pokrajina; pokrajina oljk in pomaranč / industrijska, kmetijska pokrajina // določeno manjše ali večje ozemlje sploh: megla leži nad pokrajino; Dolenjska, Primorska in druge slovenske pokrajine 2. v nekaterih državah višja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine; glavno mesto pokrajine ∙ avtonomna pokrajina v sklopu države, višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti 3. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina; krajina: na steni je viselo nekaj pokrajin in portretov 4. knjiž., s prilastkom področje, območje: to so zanimive miselne pokrajine / z oslabljenim pomenom: odpreti komu pokrajine svoje duše; obdala ga je pokrajina molka ◊ jur. Socialistična avtonomna pokrajina Kosovo; rel. cerkvena pokrajina; urb. kulturna pokrajina kultivirana, preoblikovana ♪
  19.      pokrajínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pokrajino: a) pokrajinska lepota / pokrajinska razglednica, slika b) pokrajinski namestnik, odbor / pokrajinska avtonomija / pokrajinski časopis, muzej c) pokrajinska skupščina, ustava pokrajínsko prisl.: ta država je pokrajinsko zelo različna ♪
  20.      pokríti  -kríjem dov., pokrìl tudi pokríl (í ȋ) 1. dati, položiti na odprt del ustrezen predmet: pokriti lonec / pokriti s pokrovko // dati, položiti na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: pokriti gredo; pokriti posteljo s pregrinjalom; pokriti stopnice s preprogo; bilo ga je strah, zato se je pokril čez glavo / pokriti glavo dati pokrivalo nanjo; otroka bo ponoči zeblo, dobro ga pokrij odeni; star. hladno je, pokrij klobuk pokrij se s klobukom // na streho položiti kritino: pokrili so že pol strehe / streho pokriti z opeko / hiše še niso pokrili 2. narediti, da je kaj nevidno: čelo so mu pokrili gosti lasje / oblak pokrije sonce; z rokami (si) pokrije obraz in zajoka / ploskev pokriti z voskom prekriti 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se na površju česa: sneg je pokril gore / bledica, zadrega je pokrila njen obraz; koža se mu je pokrila z znojem / noč, tema pokrije zemljo 4. zagotoviti z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: sam ne more pokriti vseh izdatkov; s tem se bodo pokrili stroški za natečaj // publ. preskrbeti toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljiti: tovarna pokrije s svojimi izdelki polovico jugoslovanskih potreb; s tem bi pokrili sedanje stanovanjske potrebe / s tem živilom pokrijemo dnevno potrebno količino beljakovin ● knjiž. znanstveni del razstave je pokril največ razstavnega prostora zavzel; je bil najbolj obsežen; zadrego je skušala pokriti s smehljajem prikriti; publ. orkester je večkrat pokril solista preglasil; ekspr. pokril ji je obraz s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil pokríti se dati pokrivalo na glavo: bilo je hladno, zato se je pokril / pokriti se s kapo, klobukom pokrít -a -o deležnik od pokriti: s snegom pokrit grm; s tem so bili pokriti vsi izdatki; bil je raztrgan in pokrit z blatom; ven je šel toplo oblečen in pokrit; ležali smo pokriti s konjsko odejo; miza je bila pokrita z belim prtom // ki je v zaprtem prostoru ali ima streho: kopališče z odkritim in pokritim bazenom; pokrita tržnica; pokrito drsališče / pokrita greda greda, ograjena in navadno pokrita s steklom; zaprta greda ● pokrit je z gosto dlako ima gosto dlako; v posodo mu je stresel le toliko, da je bilo dno pokrito zelo malo; ekspr. ranjenec je bil pokrit z ranami je imel veliko ran; pog., ekspr. ta človek je pokrita rihta ne kaže svojih negativnih lastnosti ◊ arhit. pokriti atrij atrij z bazilikalno streho ♪
  21.      pokrotíti  -ím dov., pokrótil; pokročèn tudi pokrotèn (ȋ í) ekspr. (nekoliko) obvladati, zadržati: le s težavo je pokrotil fanta / pokrotiti strasti ♪
  22.      pokróvček  -čka m (ọ̄) manjšalnica od pokrov: pokrovček dobro drži; odviti pokrovček; pipa, ura s pokrovčkom // ekspr. kar je temu podobno: papriki odrezati pokrovček in jo očistiti ♪
  23.      pokróvec  -vca m (ọ̄) star. 1. pokrov, pokrovček: odpreti pokrovec škatle; zlata ura z emajliranim pokrovcem 2. pokrovka: po steni so viseli pokrovci in korci ● nar. vzhodno oče je vrgel pokrovec po kobili odejo ◊ čeb. pokrovec tanka prevleka iz voska na celici sata z zalego ali medom; zool. pokrovec kožna guba na škržatovem cvrčalu; škržni pokrovec parni del telesa, ki ob straneh pokriva škrge ♪
  24.      pokrovíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od pokrovitelj: bila jim je pokroviteljica / država pokroviteljica in zaveznica / bila je pokroviteljica novoletnega plesa ♪
  25.      pokváriti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek ♪

   3.140 3.165 3.190 3.215 3.240 3.265 3.290 3.315 3.340 3.365  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA