Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
rž (1.826-1.850)
- kášljanje -a s (ȃ) glagolnik od kašljati: kašljanje je motilo govornika; pomodreti od kašljanja; pritajeno kašljanje / kašljanje brzostrelk ♪
- kataléktičen -čna -o prid. (ẹ́) lit., v zvezi katalektični verz verz z nepopolno zadnjo stopico ♪
- katarákt -a m (ȃ) geogr. brzica, zlasti večja: nilski katarakti ♪
- katastrófa -e ž (ọ̑) 1. dogodek v naravi, ki povzroči veliko razdejanje, uničenje: katastrofa je uničila deželo; ugotavljati škodo po katastrofi; potresna, vodna katastrofa; posledice katastrofe; vedenje živali med katastrofo / publ. atomska katastrofa razdejanje, uničenje, ki bi ga povzročila uporaba atomskih bomb; vesoljske katastrofe dogodki, ki povzročijo velike spremembe v vesolju / naravna katastrofa 2. nav. ekspr. zelo hud, neprijeten dogodek z usodnimi posledicami, nesreča: katastrofe so ga utrdile; doživljati same katastrofe; vojna in druge katastrofe / kakšen popravni izpit še ni taka katastrofa / publ. aprilska katastrofa kapitulacija stare Jugoslavije ob fašističnenn napadu 3. nav. ekspr. uničenje, propad: katastrofa se bliža, prihaja; izdajalci so pehali državo v katastrofo; podjetje je pred katastrofo; naselitev krapa v teh vodah je povzročila
ribjo katastrofo; katastrofa družine / napovedovati politično, socialno katastrofo prevrat // ekspr. prenehanje življenja, smrt: zdravnik se boji, da bo nastopila katastrofa; zdravila so preprečila katastrofo ◊ geol. dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju; lit. razplet s tragičnim koncem ♪
- kátedra -e ž (ȃ) 1. učno-znanstvena enota oddelka univerze, stolica: razpisati mesto asistenta pri katedri za splošno kemijo; katedra za slovenski jezik; predstojnik katedre / žarg. sestanek katedre učiteljskega zbora te enote // učiteljsko mesto na taki enoti: dali, poverili so mu katedro za matematiko 2. redko govorniški oder, tribuna: slišati žaljive besede s katedre ♪
- katédrski -a -o prid. (ẹ́) ekspr. tog, neživljenjski: katedrska učenost; katedrsko premlevanje idej // uraden, avtoritativen: povedati v katedrskem tonu / katedrska strogost ◊ polit. katedrski socialist ob koncu 19. stoletja pripadnik smeri, ki je nasproti marksizmu uveljavljala teorije o reformah v buržoazni družbi ♪
- kategóričen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki ne dopušča pomislekov, dvomov; odločen, neomahljiv: kategorične izjave, trditve; kategorične zahteve / bil je kategoričen v boju za pravice dosleden / na ta vprašanja je dal predsednik zelo kategoričen odgovor // nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ ◊ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati; kategorična sodba sodba, v kateri je odnos med povedkom in osebkom izražen v nepogojni obliki; jur. kategorična pravna norma kategórično prisl.: kategorično odkloniti izvršitev ukaza ♪
- kategoríja -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti; skupina, vrsta, razred: beseda pripada določeni pojmovni kategoriji; velikostne kategorije lesnih obratov; pomembnost kategorije delovnega mesta za velikost pokojnine / deliti probleme na kategorije / publ., z oslabljenim pomenom uvrščati se v kategorijo malih narodov med male narode / publ. organizacija združuje napredne elemente iz vseh socialnih kategorij plasti / ceste iste kategorije 2. knjiž., s prilastkom osnovni pojem na kakem področju: pravo je družbena kategorija; proučevati literarne kategorije; prodajna cena proizvoda kot ekonomska kategorija / publ.: nacionalna in državna pripadnost nista enakovredni kategoriji pojma; stare kategorije mišljenja načini 3. filoz. pojem, ki izraža najsplošnejšo lastnost vse stvarnosti: sistem
kategorij / Aristotelove kategorije ● publ. postali so narod druge kategorije nepomemben, nevpliven narod; publ. pesnik tretje kategorije slab, nepomemben; publ. on je človek zunaj vsake kategorije čustev popolnoma brez čustev ◊ avt. kategorija razvrstitev motornih vozil in delovnih strojev glede na skupno dovoljeno težo; vozniško dovoljenje za motorna vozila B kategorije za osebne avtomobile, delovne stroje z lastnim motorjem in tovorna motorna vozila z največjo dovoljeno težo 3.500 kg; biol. sistematska kategorija rastlinstva in živalstva enota v sistemu rastlinstva in živalstva glede na določeno lastnost ali razvojno stopnjo; gost. kategorija mesto v razvrstitvi objektov glede na kakovost in obseg storitev; lingv. kategorija oblikovna, skladenjska in pomenska določenost jezikovnega gradiva; šah. kategorija mesto v razvrstitvi nemojstrov glede na dosežene rezultate na prvenstvenih tekmovanjih; šport. kategorija razvrstitev motornih koles in
osebnih avtomobilov glede na delovno prostornino motorja; mesto v razvrstitvi težkoatletov glede na telesno težo; lahka kategorija ♪
- katéri 2 -a -o zaim. (ẹ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v predložni rabi: to je čas, o katerem govorimo; žena, do katere je imela zaupanje; volilna enota, v kateri kandidira / neprav. razpisano je delovno mesto, za katerega je potrebna visoka izobrazba za katero b) pri izogibanju dvoumosti: mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru; to je tisti, kateremu je vse zaupal / raba peša on je mož, kateremu se sme verjeti ki se mu sme; zastar. odšel je na kongres, kateri obravnava ta vprašanja ki // raba peša za uvajanje stavka, ki na splošno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: katere hočete na izlet, se prijavite; katera vzame pijanca, je neumna tista, ki; vsaka, ki / katere čevlje obuje, vsaki ga ožulijo 2. v rodilniku za izražanje pripadnosti, lastnine: odbor,
katerega naloge so znane; ljudstvo, v katerega imenu nastopate; publ. predpisi, na podlagi katerih se določa dohodnina 3. za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: odštel mu je deset tisočakov, od katerih je dva pridržal; prodajalka mu je dala vrečico, v katero je stresel sladkorčke (in) vanjo je stresel; publ. motovilec je prineslo na trg nekaj kmetic, katere so ga hitro prodale te so ga hitro prodale ● zastar. ta stil vlada do Michelangela, kateri mojster pomeni začetek nove dobe (in) ta mojster; napake najdeš na katerem si že bodi človeku kateremkoli, kateremsibodi; prim. katerikoli, katerisibodi ♪
- kavárna -e ž (ȃ) gostinski lokal, kjer se streže zlasti s toplimi in mrzlimi pijačami ter slaščicami: odprli so novo kavarno; hodi v kavarno brat časopise; vse popoldneve je presedel v kavarni ♪
- káven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kavo: kavna usedlina / kavni nadomestek pražena zrna ječmena, rži / jopica kavne barve / pili so kavni liker; kavna torta / kavni mlinček mlinček za kavo; dobila je kavni servis / dodaj kavno žličko paprike količino male žličke ♪
- kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč
je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež /
star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo
narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je
slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s
pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
- kazíti -ím nedov., kažèn in kazèn (ȋ í) 1. delati kaj manj lepo: kazil ga je debel vrat; lice ji je kazila bradavica; to jo zelo kazi // nav. ekspr. vplivati tako, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: njeno nerazpoloženje mi je kazilo srečo, veselje / slabo vreme ni kazilo dobre volje 2. star. vplivati moralno negativno; kvariti: s takim govorjenjem kazi mladino, otroke kazíti se redko kvariti se, slabšati se: v tej vročini se hrana kazi ∙ ekspr. vreme se že kazi postaja deževno, mrzlo ♪
- kép -a m (ẹ̑) obl. kratko ogrinjalo, navadno žensko: imela je večerno obleko s krznenim kepom; kepu podoben plašč ♪
- kepén -a m (ẹ̑) star. podlasici podobna žival, ki ima pozimi belo dlako in črno liso na koncu repa; hermelin: ujeti kepena // krzno te živali: ovratnik iz kepenov ♪
- kísel -sla -o [ǝu̯] prid. (í) 1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo / ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina // ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab // ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis 2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje // navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel 3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli ● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v
kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto ◊ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena kíslo prisl.: kislo se drži; kislo gledati; kislo se nasmehniti; soli kislo reagirajo kísli -a -o sam.: ekspr. daj mi požirek kislega pijače kislega okusa; imam kislo v ustih kisel okus; vleči na kislo biti, postajati nekoliko kisel; dišalo je po kislem ♪
- kítica -e ž (í) 1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec; asonirana kitica ki ima asonanco; dvovrstična, trivrstična kitica; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico 2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina ♪
- kjántarica -e ž (ȃ) pog. opletena trebušasta steklenica, ki drži približno 2 l: piti iz kjantarice / kjantarica vina ♪
- kjé prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni
posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim.
bogve, kdove ♪
- kládivo tudi kladívo -a s (á; í) 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo ∙ srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj ◊ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje;
strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje ♪
- klapoúšen -šna -o prid. (ū ȗ) 1. nav. ekspr. ki ima klapasta ušesa: klapoušen zajec; klapoušna svinja 2. ekspr. potrt, pobit: vrnil se je klapoušen; čemerna, klapoušna ženska / kaj bi s takim klapoušnim, bojazljivim možem ponižnim, strahopetnim klapoúšno prisl.: držal se je pobito, klapoušno ♪
- klás -a m (ȃ) 1. zgornji del rastline, ki vsebuje zrna, zlasti pri pšenici, ječmenu, rži: klas zori; poln, prazen, težek klas / žito že dela klas / pšenica gre v klas zori / pšenični, žitni klas ∙ ekspr. zdaj mu gre delo v klas mu uspeva, se uspešno končuje ♦ bot. klas socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi; sestavljeni klas ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase 2. nar. (koruzni) storž: ta koruza ima manjše klase ♪
- klásičen -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture / ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture / ženska klasične lepote // redko klasicističen: pravila klasične estetike 2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje; italijanska klasična umetnost; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek 3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije; klasična oblika suknjiča
/ publ.: klasični viri energije; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti; njihova nevednost je naravnost klasična ◊ grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje klásično prisl.: je klasično izobražena; klasično krojen kostim; sam.: pog. hodi na klasično klasično gimnazijo ♪
- klasína -e ž (í) nar. (koruzni) storž brez zrn ♪
- klasíti se -ím se in klasíti -ím nedov. (ȋ í) nav. 3. os., nav. ekspr. delati klase: rž se je začela klasiti ♪
1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926