Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pustotnik (1)

1.      pustótnik  -a m (ọ̑) knjiž. dlakava rastlina z dolgopecljatimi listi in velikimi svetlo rumenimi cveti v socvetju; črni lučnik: dvorišče, zaraslo z lobodo in pustotnikom; pustotnik ruskih step ♪