Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

puhteč (1)

1.      puhtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dvigovati se in zaradi razširjanja v zraku navadno izginjati: megla puhti iz jezera; ekspr. oblaki puhtijo v nebo / dim puhti iz njegove pipe / ekspr. rahel veter puhti po jezeru pihlja, se premika; pren. vroče želje puhtijo k njej 2. razširjati se in biti zato zaznaven z vohom: duh po morju, potu puhti od njih; iz prepada puhti smrad / brezoseb. od lipe puhti po medu / puhteti po naftalinu, znoju dišati 3. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: peč, žerjavica puhti 4. ekspr. kazati se, širiti se: iz pesmi puhti ljubezen puhtèč -éča -e: puhteča peč ♪