Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pub (451-475)


  1.      izkŕcati  -am dov. (r̄) spraviti koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: zaradi nesreče so izkrcali vse potnike; izkrcati čete na sovražnikovi obali // publ. razložiti, raztovoriti: izkrcati tovor izkŕcati se stopiti, oditi z ladje na kopno: potniki so se izkrcali; izkrcati se na samotnem otoku / zavezniške čete so se izkrcale v Normandiji tudi iz zraka / šalj. izkrcati se iz vlaka izkŕcan -a -o: izkrcani potniki; izkrcano blago ♪
  2.      izkrcávati  -am nedov. (ȃ) spravljati koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: izkrcavati vojaške enote na sovražnikovem ozemlju // publ. razkladati, raztovarjati: izkrcavati blago, tovor izkrcávati se stopati, odhajati z ladje na kopno: potniki so se začeli izkrcavati / skupina igralcev se je izkrcavala iz letala ♪
  3.      izkrivíti  -ím dov., izkrívil (ȋ í) publ. popačiti, potvoriti: namenoma izkriviti podatke; izkriviti uradna poročila / izkriviti pesnikovo podobo; vse se je izkrivilo in izmaličilo izkrívljen -a -o: izkrivljene besede, informacije; resnica je zelo izkrivljena; prim. skriviti ♪
  4.      izkrívljati  -am nedov. (í) publ. pačiti, potvarjati: ta prikaz zelo izkrivlja zgodovinska dejstva; izkrivljati podatke / izkrivljati resnico ♪
  5.      izkrívljenost  -i ž (ȋ) publ. lastnost, značilnost izkrivljenega: izkrivljenost podatkov / moralna izkrivljenost ♪
  6.      izkúšen  tudi skúšen -a -o prid., izkúšenejši tudi skúšenejši (ȗ) ki ima izkušnje: starejši ljudje so izkušeni / izkušen učitelj, zdravnik; drugi tekmovalci so bili bolj izkušeni kot naši / napako opazijo samo izkušene oči ∙ publ. predstavo je vodil z izkušeno roko naš znani dirigent je izkušeno vodil izkúšeno tudi skúšeno prisl.: izkušeno svetovati, voditi ♪
  7.      izkúšnja  tudi skúšnja -e ž (ȗ) kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi: imeti, pridobiti si izkušnje; bil je še mlad in brez izkušenj; ljubezenska izkušnja; življenjske izkušnje; ekspr. bridke, grenke izkušnje / spet je za izkušnjo bogatejši // skupek takih spoznanj, ugotovitev: izkušnja kaže, uči, da je tako ravnanje pravilno; vsakdanja izkušnja / vedeti iz izkušnje; to priporočam po svojih izkušnjah ∙ ta izkušnja ga je zelo pretresla doživetje, dogodek; star. možje so si pripovedovali izkušnje iz vojske doživljaje, dogodke; ekspr. izkušnja človeka izmodri, izuči // nav. mn., s prilastkom znanje, védenje, pridobljeno s študijem, z delom: izmenjati delovne izkušnje; pridobiti si bogate, dragocene izkušnje; cenijo ga zaradi dolgoletnih izkušenj v stroki; izkušnje iz dosedanjega dela; priznati izobrazbo na osnovi izkušenj / publ. prenašanje izkušenj iz enega podjetja v drugo / ima velike pisateljske izkušnje; revolucionarne izkušnje komunistov / izkušnje v izkoriščanju atomske energije / ekspr. nima posebnih izkušenj z ženskami; prim. skušnja ♪
  8.      izletíšče  -a s (í) 1. publ. izletniška točka: urediti izletišče; kraj je priljubljeno izletišče / planinsko izletišče 2. čeb. izletna odprtina v panju; žrelo: deščica pred izletiščem ◊ agr. ograjen prostor, kjer se kokoši prosto gibljejo ♪
  9.      izlóčati  -am nedov. (ọ́) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati // s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme izlóčati se 1. publ. nastajati, oblikovati se: proletariat se je izločal iz neposedujočih množic 2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše ♪
  10.      izločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: izločevati seč; z dihanjem se izločuje vlaga / izločevati bolezenske klice / izločevati smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: izločevati debelejša zrna; izločevati snovi iz zmesi / publ. izločevati sredstva za izobraževanje // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločevati tovornjake iz prometa 3. knjiž. delati, da kdo ni več član kake skupnosti: izločevati nedelavne ljudi iz organizacije; družba ga kot hudodelca izločuje izločujóč -a -e: drevo, izločujoče smolo ♪
  11.      izločíti  in izlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje ∙ publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali // napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti // s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja ◊ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje izločíti se in izlóčiti se ekspr. pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša izlóčen -a -o: izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa ♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote ♪
  12.      izluščíti  in izlúščiti -im tudi zluščíti in zlúščiti -im dov. (ȋ ú) 1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru // odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka 2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo // spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote ● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpiade izbrali, določili ◊ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž. postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava // postati jasen, razločen: iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov izlúščen tudi zlúščen -a -o: izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok ♪
  13.      izmanevrírati  -am dov. (ȋ) publ. s spretnostjo, zvijačnostjo onemogočiti koga, ga odstraniti z določenega položaja: izmanevrirati političnega tekmeca; v podjetju so ga izmanevrirali; prim. zmanevrirati ♪
  14.      izmed  predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja med čim: luna posije izmed oblakov / zastar. kamen štrli izmed zelenja iz 2. navadno v zvezi z eden za izražanje izbora, ločevanja, izvzemanja: eden izmed stražnikov ga je opazil; kdo izmed vas ima to pravico; najboljši izmed učencev bo nagrajen / ta dan je izmed najlepših v življenju med najlepšimi; eden izmed največjih skladateljev ● publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; zastar. žival je bila nekaj izmed psa in volka je bila podobna psu in volku ♪
  15.      izménjati  tudi izmenjáti -am, in izménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. knjiž. menjati, zamenjati: izmenjati kolo pri avtomobilu / izmenjati stražo; nosači so se izmenjali vsake četrt ure / žival izmenja dlako dobi drugo, drugačno 2. publ. dati, poslati drug drugemu: izmenjati darila / državi sta izmenjali za sto milijonov dinarjev blaga / državi sta izmenjali diplomatske predstavnike // sporočiti, povedati drug drugemu: izmenjati informacije, izkušnje, stališča; izmenjati poslanici, zdravici; državniki so izmenjali novoletne čestitke ● knjiž. mimogrede sta izmenjala nekaj besed mimogrede sta si nekaj povedala, se pogovorila; publ. zlata obročka si je izmenjalo pet parov se je poročilo; knjiž. v zadnjem letu sta si izmenjala precej pisem sta si precej dopisovala; knjiž. dekle je izmenjalo z njim pomenljiv pogled se je pomenljivo spogledalo izménjan -a -o: izmenjana posadka; izmenjana so bila stališča o najnovejših dogodkih; prim. zmenjati ♪
  16.      izmenjávati  -am nedov. (ȃ) 1. knjiž. menjavati, zamenjavati: izmenjavati leče / trener je izmenjaval igralce; straža se redno izmenjava 2. publ. dajati, pošiljati drug drugemu: izmenjavati znamke s tujimi filatelisti / izmenjavati blago z drugimi državami ∙ knjiž. že nekaj let si izmenjavata pisma redno si dopisujeta // sporočati, pripovedovati drug drugemu: izmenjavati informacije, izkušnje, mnenja; izmenjavala sta si vtise s potovanja izmenjávati se knjiž. menjavati se: izmenjavati se v vodstvu / gozdovi se izmenjavajo s travniki in polji; prim. zmenjavati ♪
  17.      izmenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž., redko menjavati, zamenjavati: izmenjevati sestavne dele 2. publ. dajati, pošiljati drug drugemu: izmenjevati knjige / izmenjevati si vtise o čem ♪
  18.      izméra  -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od izmeriti: sodelovati pri izmeri zemljišča / publ.: izmere za topografsko kartiranje meritve, merjenja; vnašanje izmer v načrt rezultatov merjenja 2. publ. mera, razsežnost, dimenzija: majhne izmere odra / mesto ogromnih izmer / pašnik v izmeri dveh hektarov velik dva hektara ♪
  19.      izmetáč  -a m (á) 1. knjiž. priprava za izmetavanje: izplati vodo iz čolna z izmetačem 2. publ. izmetalo ♪
  20.      izmiríti  -ím tudi zmiríti -ím dov., izmíril tudi zmíril (ȋ í) knjiž. pomiriti, umiriti: izmiriti nasprotnike; dolgo časa se ni mogel izmiriti // publ. spraviti, pobotati: izmiriti očeta s sinom; izmiriti sprte sosede / izmiriti čustva in razum uskladiti, uravnovesiti; izmiriti se z usodo sprijazniti se izmírjen tudi zmírjen -a -o: izmirjen s seboj ♪
  21.      izmírjati  -am nedov. (í) knjiž. pomirjati, miriti: izmirjati ljudi / publ. izmirjati sprte sosede spravljati ♪
  22.      iznad  tudi znad predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja nad čim: sonce prisije iznad gore; iznad streh se suka dim / vzdigniti glavo iznad knjige / hrast se dviga iznad smrečja // knjiž., redko za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik; nad: gamsi se pasejo iznad pečine 2. publ. za izražanje presežene mere; nad, čez: temperatura iznad sto stopinj ♪
  23.      iznenáditi  -im tudi znenáditi -im dov. (á ȃ) knjiž. presenetiti: novica jih je iznenadila; pismo ga je prijetno iznenadilo; iznenadil nas je z obiskom / publ. naša reprezentanca je iznenadila iznenáden tudi znenáden -a -o: bil je tako iznenaden, da ni mogel odgovoriti; vsa iznenadena ga je pogledala ♪
  24.      iznevériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. povzročiti, da kdo preneha biti zvest: izneveriti komu ženo 2. publ. biti neuspešen, odpovedati: propaganda je tokrat izneverila / vreme nas je izneverilo 3. zastar. poneveriti: izneveril je veliko vsoto denarja iznevériti se postati nezvest: izneveriti se možu / izneveriti se tovarišem / izneveriti se načelom, navadam ne držati se jih ♪
  25.      izničeváti  -újem tudi zničeváti -újem nedov. (á ȗ) povzročati prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: okolje je izničevalo vsako njegovo misel; vzgojni učinki se lahko dopolnjujejo ali pa izničujejo / knjiž. izničevati človeštvo uničevati; publ. izničevati vplive odpravljati, odstranjevati; knjiž. gledal je, kako se morje in nebo izničujeta v svetlobi izničujóč tudi zničujóč -a -e: medsebojno se izničujoča svetova ♪

   326 351 376 401 426 451 476 501 526 551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA