Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pub (2.351-2.375)


  1.      spróžati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožati s snegom pokrite veje 2. z dotikom, s sprostitvijo spravljati a) v delovanje: glasbeni avtomat sprožajo kovanci; sprožati alarmne naprave; polhi sprožajo pasti b) v gibanje, premikanje: sprožati hlode po drči 3. nav. ekspr. povzročati, da kaj nastaja, se začenja: sprožati nasprotovanja; živčna napetost lahko sproža bolezni / publ. take odločitve sprožajo vrsto vprašanj 4. ekspr. vzbujati, povzročati: glasba sproža v človeku različna čustva; igra je sprožala pri gledalcih smeh ♪
  2.      sprožíti  in spróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje ● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel ◊ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve ♪
  3.      spustíti  -ím dov., spústil (ȋ í) 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko // narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo // narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo 2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo // narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo 3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na start 4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo ● zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je ceno ◊ vet. spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico spustíti se 1. premakniti se z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti se na tla / spustiti se pod vodno gladino; pren. spustiti se na trdna tla resničnosti // premakniti se navzdol: letalo se je hitro spustilo; helikopter se je spustil prenizko; spustiti se na tisoč petsto metrov nadmorske višine; alpinisti se vsak dan spustijo za petsto metrov // premikajoč se po zraku priti na določeno (nižje) mesto: race se proti večeru spustijo na jezero; v vinograd se je spustila jata škorcev / zaradi megle se letalo ni moglo spustiti pristati 2. začeti se premikati navzdol: spustiti se s padalom; spustiti se po klancu, strmini 3. spremeniti položaj v smeri navzdol: za ovinkom se proga spusti / cesta se v ostrih zavojih spusti v dolino / pobočje se strmo spusti je strmo 4. pojaviti se, nastopiti na površini: na dolino se je spustila megla / knjiž. sence so se že spustile // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma se je spustil mrak; na zemljo se je spustila noč znočilo se je 5. ekspr., v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spustiti se v nevarnost, tveganje / spustiti se v ljubezensko avanturo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: konj se je spustil v dir, tek; spustiti se v beg zbežati; spustiti se v boj začeti se bojevati / spustiti se v jok, klepet / spustiti se v politiko začeti politično delovati ● ekspr. sonce se je spustilo za goro je zašlo; ekspr. spustiti se na kolena poklekniti; star. spustiti se na dolgo, nevarno pot oditi, odpraviti se; ekspr. dostojanstveno se je spustil na stol, v naslanjač je sedel; ekspr. žal mu je, da se je spustil v to zadevo da se je je lotil; evfem. spustila se je s prvim moškim, ki ji je bil všeč imela je spolne odnose z njim; ekspr. predaleč se je spustil, da bi se sedaj lahko umaknil preveč je naredil, žrtvoval za stvar spustívši zastar.: stopil je s poti, spustivši žensko naprej spuščèn -êna -o: most je že spuščen; spuščen zastor; zapornice niso spuščene; spuščeno sidro; prim. izpustiti ♪
  4.      srámen 1 -mna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na predel ob zunanjih spolovilih: sramne dlake ♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; zool. sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis ♪
  5.      sramôten  -tna -o prid., sramôtnejši (ó) ki ni v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: sramoten beg; kesati se sramotnega dejanja, ravnanja; tako malomarno delo je sramotno / skleniti sramoten mir; sramotna kapitulacija // ki vzbuja prezir, obsojanje: ta poklic so imeli za sramoten; sramotna afera, zadeva; ekspr. kar dela z njo, je naravnost sramotno / ekspr. sramotno neznanje zelo veliko ● ekspr. kmetijo je prodal za sramoten denar pretirano majhen znesek; sramotni oder nekdaj oder, na katerega so postavljali ljudi za kazen; publ. nikoli več se ne bo rešil tega sramotnega pečata te sramote sramôtno prisl.: sramotno pobegniti; sramotno se je pustil prevarati; sramotno nizko plačilo; sam.: narediti kaj sramotnega ♪
  6.      srebró  -á s, daj., mest. ed. srêbru in srébru (ọ̑) 1. težka žlahtna kovina bele barve, ki dobro prevaja toploto in elektriko: pridobivati srebro; zlitine srebra in drugih kovin; okrasje, posoda iz srebra; bleščati se kot srebro / s srebrom pretkana obleka s srebrnimi nitmi // pog. izdelki iz srebra: čistiti srebro; na mizi je porcelan, kristal, srebro // ekspr. srebrn denar: preštevati srebro; plačati v srebru, s srebrom 2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno srebru: srebro zvezd / srebro v njenih laseh sivi lasje 3. v zvezi živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve: hlapi živega srebra; rudnik živega srebra ● publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. otrok je kot živo srebro živahen, nemiren; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove ◊ metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja ♪
  7.      sréčati  -am dov. (ẹ̑) 1. gibajoč, premikajoč se priti mimo koga, skupaj s kom: ni ga hotel srečati; ustavil je prvega človeka, ki ga je srečal; srečal je prijatelja; srečati koga na hodniku, na ulici, pred hišo; srečala sta se in pozdravila / avtomobila se na tej cesti ne moreta srečati // priti skupaj s kom in se z njim seznaniti: na zabavi je srečal zanimive ljudi / srečala sta se na morju spoznala / ni še srečal človeka, ki bi toliko vedel o umetnosti 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: naslednje leto srečamo pisatelja v tujini / podobne ideje srečamo tudi pri drugih pesnikih; publ. te posebnosti srečamo tudi pri drugih dvonožcih te posebnosti imajo tudi drugi dvonožci ● pog., šalj. srečati Abrahama dočakati petdeset let; ekspr. navsezgodaj sem srečal dimnikarja po ljudskem verovanju danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega; ekspr. končno ga je srečala pamet je začel premišljeno, razsodno ravnati sréčati se 1. priti skupaj s kom, navadno z določenim namenom: državnika sta se tokrat prvič srečala; izseljenci so se srečali na pikniku; srečali se bomo na naslednji obletnici mature; srečal se je z več ljudmi istega poklica 2. odigrati tekmo, tekmovati: v posameznih tekmah so se srečali naši najboljši atleti; srečali sta se hokejski moštvi dveh sosednjih mest 3. ekspr. pridobiti določeno znanje, védenje o čem: takrat se je prvič srečal z grško dramatiko; srečati se s strokovnimi teksti 4. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečati se z ovirami, s težavami; v puščavi smo se srečali s pomanjkanjem vode ● ekspr. se bova že še srečala maščeval se ti bom; ekspr. njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; ekspr. sovražni patrulji sta se srečali na prelazu sta se spopadli ♪
  8.      srečávati  -am nedov. (ȃ) 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: vso pot smo srečavali znance; srečaval se je z ljudmi, ki so se vračali s polja / ogibal se je avtomobilom, s katerimi se je srečaval // prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah srečava različne ljudi 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: take ljudi srečavamo samo na podeželju srečávati se 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: začela sta se srečavati na plesih; dogovorili so se, da se ne bodo več srečavali z njimi 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečavati se z ovirami, s problemi; na cesti se pogosto srečavamo s poledico ♪
  9.      sréčen  -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen // ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled // za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče // v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto // zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec ● ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere sréčno prisl.: vse se je srečno končalo; srečno se je vrnil; srečno živeti; zdaj je že srečno doma / kot pozdrav srečno vsem skupaj; rudarski pozdrav: srečno; sam.: zavidati srečnemu ♪
  10.      srečeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: ljudje, ki so ga srečevali, so ga z začudenjem gledali; srečeval je same znance / srečevati avtomobile; do nesreče je prišlo, ko sta se vozili srečevali // prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah je srečeval različne ljudi; z dekleti se je srečeval poleti na morju 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: takih ljudi v vsakdanjem življenju ne srečujemo veliko / publ. obravnavo teh problemov srečujemo tudi v strokovnih revijah ti problemi se obravnavajo srečeváti se 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: v tej kavarni se srečujejo pesniki; prejšnja leta sem se z njim pogosteje srečeval 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečevati se s težkimi nalogami, ovirami ♪
  11.      sréda  -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino // del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah ● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi ♪
  12.      srédi  predl. (ẹ́) z rodilnikom 1. za izražanje stanja v položaju a) s približno enako oddaljenostjo od dveh ali več mejnih točk: sredi deske izvrtati luknjo; napasti sovražnika sredi soteske / obstal je sredi ceste; sredi potoka je tolmun / izgovor črke l sredi besede; odmor v verzu sredi stopice / redko prišli so šele do sredi klanca do srede b) z enako oddaljenostjo od dveh ali več mejnih točk: sredi ceste poteka neprekinjena črta; opoldne stoji sonce točno sredi nebesnega oboka c) omejenim z več mejnimi točkami: sredi gozda je velika poseka; sredi mesta je mnogo trgovin; miza stoji sredi sobe / hiša sredi drevja; pot se vije sredi njiv / zagledal ga je sredi množice; sredi nas se je dobro počutila med nami 3. ekspr. za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: nevihta jih je presenetila sredi polja / biti sam sredi tujine v tujini 4. za izražanje dogajanja (približno) na polovici časovnega obdobja: saditi sredi aprila; sredi dneva je bil že pijan; preselil se je sredi lanskega leta; zbuditi se sredi noči / smo že sredi poletja / plačevati točno sredi meseca // za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: bilo je sredi žetve / zmotiti koga sredi dela, pogovora; sredi velikih načrtov je umrl / publ. biti sredi (političnega) dogajanja, življenja v središču // za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: sredi ploskanja je odšel iz dvorane; sredi glasnega smeha se je zaslišal krik ● sredi besede je obstal je prenehal govoriti; ekspr. to se je zgodilo sredi belega dne podnevi; vpričo vseh; ekspr. ostati sredi poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. noč ga je ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja ♪
  13.      sredína  -e ž (í) 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: določiti, označiti sredino; žoga se je skotalila čez sredino igrišča; sredina kroga središče / priti do sredine mostu; ustavila sta se na sredini poti na sredi // del, predel ob tem mestu, ob tej točki: sredina ceste je osvetljena, robovi pa ne; sredina dvorane / iztrgati list iz sredine zvezka; stopiti na sredino sobe na sredo; cesta pelje po sredini vasi; kost je v sredini votla // notranji, središčni del česa: sredina jabolka je gnila; žareča sredina zemlje 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca a) glede na čas: sredina tedna / povest iz sredine stoletja iz srede b) glede na dogajanje: sredina drame / prenehal je z branjem na sredini romana na sredi 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: ob straneh sta hodila oče in mati, otrok pa v sredini 4. publ. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje: prilagoditi se kaki sredini; vplivi, značilnosti sredine, v kateri kdo živi / družbena sredina; priti v razvito kulturno sredino; pisatelj opisuje malomeščansko sredino; oditi iz vaške sredine 5. nav. ekspr. skupina, ki zagovarja zmerna, kompromisna stališča, nazore: sredina je skušala omiliti zahteve skrajnežev 6. polit. skupina v parlamentu med levico in desnico: predstavniki sredine; leva sredina / politična sredina ● ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; publ. izvoliti pet članov iz svoje sredine izmed svojih članov; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča; publ. naše moštvo je na sredini tabele na enem izmed srednjih mest ◊ agr. sredina srednji, najmlajši listi solate, zelja; mat. aritmetična sredina vsota vrednosti, deljena s številom vrednosti ♪
  14.      sredíšče  -a s (í) 1. točka, ki je enako oddaljena od točk na obodu, robu zlasti pri okroglih predmetih: označiti središče plošče; središče cevi, kolesa, luknje / zemeljsko središče // kraj, predel, ki je enako oddaljen od obrobij: zemljepisno središče Slovenije; v središču naselja je trg 2. del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami: preseliti se v središče (mesta); publ. stanuje v strogem središču (mesta) / oblikovanje mestnega središča / publ.: udeležil se je srečanj v raznih evropskih središčih; republiško središče glavno mesto 3. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost: gospodarsko, industrijsko, upravno središče; kulturno, športno središče / delavsko središče; odpreti novo izobraževalno središče 4. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavi v veliki meri in odkoder se širi: središče potresa / središče germanizacije; to področje je bilo središče vstaje / nastanek prvih naselitvenih središč 5. navadno s prilastkom najvažnejši, najpomembnejši del: bil je središče te vesele družbe / postati središče dogajanja / biti v središču pozornosti // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: središče dramskega dogajanja; središče pogovora; otrok je središče družine / središče vprašanja 6. knjiž., s prilastkom bistvo, jedro: prodreti do človekovega središča / Prešernov svet je v svojem središču globoko človeški ◊ anat. motorično središče celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam; geom. projekcijsko središče točka, skozi katero gredo vse projicirne premice; središče elipse presečišče njene velike in male osi; središče kroga točka, ki je enako oddaljena od vseh točk krožnice; središče krogle točka, ki je enako oddaljena od vseh točk na površju krogle; središče simetrije točka, glede na katero so si točke tvorbe ali točke dveh tvorb simetrične; meteor. središče nizkega zračnega pritiska se je premaknilo nad Skandinavijo območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; min. središče simetrije točka, skozi katero gredo vsi elementi simetrije; šah. (ožje) središče vsako od štirih polj v sredini šahovnice ♪
  15.      srednjemedicínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na srednjo medicinsko šolo: srednjemedicinski oddelki / publ. srednjemedicinski kader ♪
  16.      srédstvo  -a s (ẹ̑) 1. za uresničitev kakega dejanja, dosego določenega cilja namenjena, uporabljena a) snov: izdelovati različna sredstva in priprave; sredstvo v obliki prahu / čistilno, hladilno sredstvo; kozmetična sredstva; predpisati bolniku odvajalno, pomirjevalno sredstvo; bencin in druga pogonska sredstva; sredstvo proti izpadanju las; sredstvo za zaščito rastlin / kemična sredstva b) priprava, naprava: elektronska sredstva za proizvajanje zvokov / telefon in druga komunikacijska sredstva; publ. množična komunikacijska sredstva ali sredstva javnega množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija; prevozna sredstva c) odločitev, ukrep: zapor, nasilje in druga sredstva pritiska / administrativna, politična sredstva; vzgojna sredstva ∙ ne izbira sredstev za dosego cilja pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja; namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo č) stvar, pojav sploh: denar, zlato kot plačilno sredstvo / vojaški enoti za življenje in boj potrebna sredstva živila, municija, orožje / sredstva umetniškega izražanja so barva, beseda, zvok / jezikovna, stilna sredstva 2. mn. denar, materialne dobrine: zbirati sredstva; v banko vložena sredstva; sredstva za gradnjo cest / nalagati sredstva v industrijo; publ. odliv sredstev iz sklada / publ. kupiti za dinarska sredstva; proračunska sredstva / biti brez sredstev; prislužiti si za življenje potrebna sredstva; živeti od svojih sredstev 3. fiz. snov, zlasti kot nosilec fizikalnih procesov: gostejše, redkejše sredstvo; na meji dveh sredstev se svetloba razkloni; upor sredstva ◊ ekon. delovna sredstva priprave, s katerimi človek v delovnem procesu preoblikuje delovne predmete; denarna sredstva za določen namen potrebni znesek; lastna sredstva ki niso pridobljena s kreditom; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; produkcijska ali proizvajalna sredstva celota delovnih predmetov in delovnih sredstev; jur. pravno sredstvo s katerim se lahko izpodbija odločba; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; kem. disperzijsko sredstvo; lingv. manjšalna izrazna sredstva; med. anestetično sredstvo; digestivna sredstva ki pospešujejo prebavo; metal. protikorozijska sredstva; papir. klejno sredstvo klej, izdelan iz kolofonije; teh. halogenska gasilna sredstva v ognju hlapljive negorljive organske tekočine za gašenje ♪
  17.      srhljívka  -e ž (ȋ) publ. umetniško delo s srhljivo vsebino, zlasti film: gledati srhljivko / politična, psihološka srhljivka ♪
  18.      stabílen  -lna -o prid., stabílnejši (ȋ) 1. trdno, zanesljivo stoječ: nizek, težek podstavek je stabilen; stabilna lestev // ki težko izgubi ravnotežje: čoln je stabilen; stabilna ladja; letalo je stabilno tudi pri povečani hitrosti; labilen in stabilen / stabilen položaj telesa; stabilen smučar 2. publ. ustaljen, nespremenljiv: stabilne cene / gospodarski, politični položaj je stabilen / stabilno vreme 3. duševno trden, uravnovešen: je stabilen človek, zato se nanj lahko zanesemo / stabilen značaj 4. teh. ki je stalno na določenem mestu: stabilni pogonski stroji; stabilen žerjav; mobilen in stabilen ◊ ekon. stabilni trg trg, za katerega sta značilna usklajena ponudba in povpraševanje; stabilno gospodarstvo gospodarstvo, v katerem sta ponudba in povpraševanje usklajena; fiz. stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; kem. stabilna spojina spojina, ki pri zunanjih vplivih ne spremeni sestave; meteor. stabilno ozračje ozračje, v katerem ni vzponskih tokov in se zrak lahko spušča stabílno prisl.: stabilno stati ♪
  19.      stabilizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) narediti, da je kaj stabilno: stabilizirati čoln / stabilizirati satelit // publ. ustaliti, utrditi: stabilizirati cene; odnosi so se stabilizirali / gospodarski, politični položaj se stabilizira / vreme se bo stabiliziralo ustalilo ◊ elektr. stabilizirati zmanjšati spreminjanje določene veličine na določeno vrednost; stabilizirati napetost; kem. stabilizirati snov z dodajanjem druge snovi preprečiti, upočasniti razpad kake snovi stabilizíran -a -o: stabilizirane cene; stabilizirane politične razmere ♪
  20.      stabílnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost stabilnega: stabilnost omare / preizkušati stabilnost letala pri velikih hitrostih / publ. stabilnost gospodarskega, političnega položaja / stabilnost značaja / čustvena stabilnost ◊ grad. lastnost gradbene konstrukcije, da lahko prenaša obremenitve ♪
  21.      stakníti  in stákniti -em dov. (ȋ á) narediti, da je kaj tesno skupaj, da tvori celoto: stakniti cevi, posamezne dele; stakniti oba konca; stakniti cepič s podlago / stakniti palec in kazalec; pogledal je tako mrko, da so se mu obrvi staknile ● ekspr. ženske so se spogledale in staknile glave stopile skupaj in se začele zaupno pogovarjati; publ. scenarist je staknil vrsto prizorov združil, povezal, navadno slabo stáknjen -a -o: dobro staknjeni deli; to ni prav staknjeno; prim. iztakniti ♪
  22.      stálež  -a m (ȃ) 1. lov. število (določene) divjadi, navadno v lovišču: ugotavljati, varovati stalež; stalež divjega zajca pada ♦ agr. povečati stalež živine število; rib. ribji stalež količina rib v ribolovni vodi 2. publ. število zaposlenih v kaki dejavnosti: zmanjšali so stalež delavcev v rudniku; stalež moštva pri vojakih 3. knjiž. položaj, status: imeti stalež filmskega delavca; državljanski stalež / o njegovem socialnem staležu vemo zelo malo ∙ žarg. dobil je tri dni bolniškega staleža bolniškega dopusta ♪
  23.      stalíšče  -a s (í) 1. kar določa kriterij za presojanje česa: gledati na kaj z ekonomskega stališča; dogovorili so se, s kakšnega stališča bodo stvar obravnavali; presojati kaj s stališča morale / z njegovega stališča je to razumljivo // publ. mnenje, pogled: stališča si nasprotujejo; o teh vprašanjih imajo različna stališča; povedati, zagovarjati svoje stališče; pojasniti svoje stališče do česa 2. zastar. stojišče: s svojega stališča je imel lep razgled po dvorani / določiti lovcu stališče ● publ. stojijo na stališču, da bi z odločitvijo še počakali mislijo, menijo; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; zastar. Prešeren ima med tedanjimi pesniki prav posebno stališče mesto, položaj ◊ jur. pravni akt, s katerim skupščina določi načela za urejanje obravnavanih zadev in daje pobude za izvrševanje zakonov ♪
  24.      standardizácija  -e ž (á) glagolnik od standardizirati: premajhna, splošna standardizacija; standardizacija sestavnih delov za avtomobile / standardizacija kvalitete, meril / standardizacija dela / publ. standardizacija pogledov na svet poenotenje, posplošenje ♪
  25.      stánje 1 -a s (ā) navadno s prilastkom 1. kar je v kakem času določeno z dejstvi, nanašajočimi se a) na kvaliteto, uporabnost, sposobnost obstajanja česa: stanje hiše po potresu; stanje vozila ob prevzemu; vzdrževati orodje v dobrem stanju; sadje je v takem stanju, da ga je treba takoj porabiti / z oslabljenim pomenom stanje posevkov je po zadnjem dežju boljše posevki so po zadnjem dežju boljši b) na telesne ali duševne sposobnosti, funkcije koga: kontrolirati stanje bolnika po operaciji; ranjenec je v kritičnem stanju / duševno in telesno stanje; zdravstveno stanje otroka ob vpisu v šolo c) na količino, množino česa: stanje zalog se ni spremenilo; nadzorovati stanje vode ob deževju / število dispanzerjev se je v primerjavi s predvojnim stanjem podvojilo številom / gmotno stanje se mu je izboljšalo / nespremenjeno številčno stanje otrok v razredu število // kar je v kakem času pri čem določeno z razmerami, okoliščinami, kakimi dejstvi sploh: poročati o stanju na fronti; zahtevati podatke o stanju v podjetju / stanje v kmetijstvu se izboljšuje; povzročil je nesrečo, ker ni upošteval stanja na cesti; izgubiti pregled nad gospodarskim in političnim stanjem v državi / stanje v ozračju 2. kar nastopi pri kom kot posledica določenega duševnega ali telesnega dogajanja: bil je potrt in bal se je, da bo to stanje dolgo trajalo; spal je in v tem stanju so ga ujeli; bolezenska stanja; zbuditi koga iz hipnotičnega stanja; stanje nezavesti / vznes. njegova žena je v blagoslovljenem stanju noseča / z oslabljenim pomenom: biti v budnem stanju buden; narediti kaj v vinjenem stanju vinjen // kar nastopi pri čem, kje kot posledica določenega dogajanja, procesa, dejstev sploh: v podjetju je zavladala zmeda in to stanje je bilo težko odpraviti; anarhično stanje v družbi; brezvetrno stanje / obdelovati jeklo v razžarjenem stanju / publ., z oslabljenim pomenom: tovornjak je v nevoznem stanju nevozen; tehtati kaj v suhem stanju suho; stanje muževnosti pri drevju muževnost / izjemno ali izredno stanje v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine; obsedno stanje v nekaterih državah v katerem na določenem področju vojaška uprava zamenja civilno oblast 3. fiz., kem., v zvezi agregatno stanje vsaka od možnosti pojavljanja snovi, določena z gibanjem molekul, atomov: plinasto, tekoče, trdno agregatno stanje ● neustalj. včeraj ni bil v stanju napisati pisma ni bil sposoben, ni mogel ◊ fin. razlika med dejanskim in knjiženim stanjem; fiz. breztežnostno stanje stvari; jur. brezustavno stanje; osebno stanje pravno pomembne značilnosti osebe glede na spol, starost, državljanstvo; lingv. glagoli stanja glagoli, ki ne izražajo dejanja ali procesa; v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; polit. brezdržavno stanje; zool. letargično stanje živali ♪

   2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351 2.376 2.401 2.426 2.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA