Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
puščoben (1) 
- puščôben -bna -o prid. (ó ō) ekspr. ki zaradi pustosti povzroča naveličanost, duševno neugodje: puščoben prostor; puščobna pokrajina; vse je bilo prazno in puščobno / puščoben zimski dan; puščobno vreme / puščoben pogovor / puščoben človek ♪