Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
puščica (26-36)
- svísniti -em dov. (í ȋ) svistniti: puščica svisne mimo nje / svisniti z bičem ♪
- svíst -a m (ȋ) oster, sikajoč glas: slišal se je svist biča, kose / redko svist svilene obleke šumenje, šuštenje / puščica je s svistom letela mimo ♪
- svístniti -em dov. (í ȋ) dati oster, sikajoč glas: žica se je pretrgala in svistnila; brezoseb. od časa do časa je svistnilo // hitro se premakniti po zraku in pri tem dati tak glas: od nekod je svistnila puščica; svinčenka svistne mimo nje // s tankim predmetom zamahniti po zraku, da se sliši tak glas: svistniti z bičem; svistniti s sabljo po zraku ♪
- svíšč 1 -a m (ȋ) oster, sikajoč glas: slišal se je svišč kose / puščica je s sviščem zletela mimo ♪
- švígniti -em dov. (í ȋ) 1. zelo hitro zleteti: lastovka je švignila iz gnezda; ptič je švignil v grmovje / krogla je švignila mimo njega; puščica je švignila v zrak; ekspr. raketa je bliskoma švignila čez nebo // nav. ekspr. nenadoma, zelo hitro iti, steči: zajec je švignil iz grmovja; otroci so švignili skozi vrata; švignil je v hišo / če le more, švigne od doma / avtomobil je švignil mimo nje zelo hitro zapeljal 2. s prislovnim določilom nenadoma, za kratek čas se pojaviti, prikazati kje: blisk je švignil čez nebo / plamen je švignil kvišku; pren., ekspr. misel mu je švignila skozi možgane 3. ekspr. na hitro pogledati: švignila je z očmi po njem / jezen pogled mu je švignil po ljudeh jezno jih je pogledal 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: švigniti z bičem po konju ♪
- švístniti -em dov. (í ȋ) dati oster, sikajoč glas: žica se je pretrgala in švistnila; brezoseb. v gozdu je švistnilo // hitro se premakniti po zraku in pri tem dati tak glas: krogla je švistnila nad njegovo glavo; od nekod je švistnila puščica / lastovka je švistnila mimo // s tankim predmetom zamahniti po zraku, da se sliši tak glas: švistnil je z bičem ♪
- tríróben -bna -o prid. (ȋ-ọ̑) ki ima tri robove: šivanka s trirobno konico; trirobno strgalo ♦ arheol. trirobna puščica puščica s konico s tremi robovi, grebeni ♪
- túl 1 -a m (ȗ) cevasta priprava za hranjenje, nošenje puščic: napolniti tul s puščicami; obesiti si tul čez rame; lesen, usnjen tul / redko vtakniti nož v tul v nožnico // kar je po obliki temu podobno: zatakniti baklo v tul / zviti papir v tul v cev, tulec ♦ etn. pastir trobi na tul, v tul na rog, v rog iz lubja ♪
- zaznamováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo
3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti zaznamujóč -a -e:
hodil je, zaznamujoč pot z vejicami zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo ∙ star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano ♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih ♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka ♪
- zazóbek -bka m (ọ̑) nazaj obrnjen zob na kakem orodju, orožju, ki preprečuje, ovira izdrtje: narediti zazobke; puščica z velikimi zazobki; zazobek cepina ♦ teh. v kovino zasekani zobje, ki preprečujejo vrtenje nasajenega predmeta ♪
- zràk zráka m (ȁ á) 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka 5. s to
zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku // s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku ● redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen
lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene ◊ fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko,
vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪
1 26