Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pritisniti (32-56)


  1.      sprožník  -a m (í) knjiž., redko sprožilec: pritisniti na sprožnik ♪
  2.      stetoskóp  tudi stetoskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) med. priprava za preiskovanje organov s poslušanjem, (zdravniška) slušalka: pritisniti stetoskop na prsi; osluškovati pljuča, srce s stetoskopom; zdravnik s stetoskopom okoli vratu ♪
  3.      stikálo  -a s (á) priprava za vključevanje ali izključevanje električnega toka: obrniti, zasukati stikalo; pritisniti na stikalo; stikalo namizne svetilke / električno stikalo ♦ elektr. časovno stikalo avtomatska priprava, ki vključi stroj ob določenem času; enopolno stikalo; kolebno stikalo pri katerem je hitrost vklapljanja ali izklapljanja odvisna od hitrosti premikanja ročice; odcepno stikalo ♪
  4.      stopálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) 1. pedal: pritisniti na stopalko / stopalka za plin, zavoro / stopalka pri kolesu 2. lov. past, ki se sproži s pritiskom na ploščo sredi pasti: nastaviti stopalke ♪
  5.      štêmpelj  -plja m (é) 1. nižje pog. žig, pečat: na pogodbo so morali pritisniti še štempelj 2. zastar. kolek: kupiti štemplje za na prošnjo ♪
  6.      táster  -ja m (á) 1. stikalo s tipko: vrtljivo stikalo in taster 2. del naprave, na katerega se pritiska pri oddaji besedila z Morzejevo abecedo: pritisniti na taster ♪
  7.      típka  -e ž (ȋ) gibljiv del pri nekaterih glasbenih instrumentih, na katerega se pritiska, da nastane zvok: pritisniti, spustiti tipko; udarjati na tipke, po tipkah; klavirske, orgelske tipke; črno-bele tipke harmonike; tipke na trobenti; glasbilo s tipkami // gibljiv nastavek nekaterih priprav, naprav, ki ob pritisku s prstom omogoča njihovo delovanje: tipke na pisalnem stroju; zvonec s tipko / tipke pri televizijskem sprejemniku gumbi ◊ adm. mrtva tipka pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; elektr. povratna tipka s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; tipke (elektronskega) računalnika ♪
  8.      tipkálo  -a s (á) 1. stikalo s tipko: pritisniti na tipkalo / tipkalo za zvonec 2. del naprave, na katerega se pritiska pri oddaji besedila z Morzejevo abecedo: udarjati po tipkalu ♪
  9.      uškŕniti  -em dov., tudi uškrníla (ŕ) ekspr. pripreti, pritisniti: uškrnil mu je prst ♪
  10.      vračálka  -e ž (ȃ) adm. tipka za vračanje voza pisalnega stroja za po eno mesto proti levi: pritisniti na vračalko ♪
  11.      vrézati  vréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezati napis, podobo, znamenje; vrezati v drevo, kovino, steklo; vrezati z nožem; dati si vrezati začetnici imen v prstan vgravirati / lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje / reka je vrezala svojo strugo v skrilavce; pren., ekspr. nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim svetom ♦ teh. vrezati navoj 2. z rezanjem prodreti v tkivo, snov: vrezati v organ; vrezati s skalpelom vrézati se 1. narediti se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo so se mu vrezale gube 2. ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnica se mu je vrezala v ramo 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom priti trajno v kaj: ta prizor se mu je vrezal v spomin, zavest vrézan -a -o: v lesen strop vrezana letnica ♦ obrt. vrezani žep žep, pri katerem se odprtina vreže v oblačilo ♪
  12.      vzvòd  vzvóda m (ȍ ọ́) 1. podolgovata priprava ali del naprave, vrtljiv okoli nepremične osi, za dviganje, premikanje bremen: premakniti, prestaviti vzvod; pritisniti na vzvod; dvigniti kamen z vzvodom; vzvod pri stiskalnici / za vzvod uporabiti palico / krmilni, sprožilni vzvod; odpiralni vzvod ključavnice; ravni, ročni vzvod; vodnjak na vzvod ♦ adm. črkovni vzvod vzvod pri pisalnem stroju, na koncu katerega je črka; avt. vzvod za plin; fiz. enakoročni vzvod ki ima prijemališči sil v enaki razdalji od vrtišča; enokončni vzvod ki ima prijemališče sil na isti strani vrtišča; ročica vzvoda; šport. vzvod prijem pri nekaterih borilnih športih, pri katerem se uporabi roka, del telesa kot vzvod, ki naj spravi nasprotnika iz ravnotežja ali ga prisili, da bi popustil 2. ekspr., s prilastkom kar z delovanjem, posledicami omogoča, zavira, usmerja kako dogajanje, dejavnost: dobiček, cena in drugi ekonomski vzvodi; vzvodi napredka / ključni vzvodi družbe ♪
  13.      zahodíti  -hódim dov. (ȋ ọ́) 1. s hojo, hojenjem pritisniti navzdol: zahoditi prst okoli drevesca / zahoditi kovanec v tla // s hojo, hojenjem narediti, povzročiti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zahoditi zavihan rob preproge 2. s hojo, hojenjem zabrisati, odpraviti: zahoditi v pesku narisane črte 3. s hojo, hojenjem poškodovati: čevljev ne vzamemo nazaj, ker ste jih že zahodili 4. s hojo, hojenjem nekoristno porabiti: zahoditi cel dan ● star. varuj se, da kje ne zahodiš zaideš; star. vstal je in zahodil dalje šel zahójen -a -o 1. deležnik od zahoditi: zahojena trava 2. žarg. potrt, pobit: zahojen človek // zgrešen, zavožen: zahojeno življenje ♪
  14.      zapečátiti  -im dov. (á ȃ) 1. dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz nedotaknjenosti zapore: zapečatiti pošiljko; zapečatiti stanovanje; zapečatiti zavitek z voskom / zapečatiti kuverto zalepiti; pren., ekspr. strah mu je zapečatil usta 2. ekspr. potrditi sklenitev česa: s to kretnjo sta zapečatila kupčijo / s tem golom je zapečatil poraz gostov 3. ekspr. narediti, da se kdo ne more rešiti iz kakega neprijetnega položaja: niso mu omogočili šolanja in s tem so ga zapečatili za vse življenje; z najetjem prevelikega kredita se je zapečatil ● žarg., šol. profesor je učenca zapečatil mu z negativno oceno onemogočil napredovanje v višji razred; ekspr. s tem je zapečatil svojo usodo jo dokončno določil; pog. prijeli so ga in zapečatili za dve leti zaprli zapečáten -a -o: zapečaten paket; če ne dobimo pomoči, smo zapečateni ♪
  15.      zarézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti ozko, podolgovato odprtino, vdolbino v kaj: zarezati drevo; križno zarezati kostanj; zarezati limono do polovice / tkanino je na robu zarezal, nato pa pretrgal 2. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti kaj: zarezati črte na palico; zarezati znamenje v deblo / ekspr. drobec mu je zarezal rano / reka je globoko zarezala strugo vrezala 3. s potegom, potegi priti z rezilom v kaj: vzela je nož in zarezala v hlebec; zarezati z žago v hlod; zarezati s skalpelom v kožo; ostro, globoko zarezati v kaj / zarezati s koso v deteljo // rezaje začeti prodirati, prodreti: plug je zarezal v zemljo; rezilo je globoko zarezalo v les 4. preveč odrezati na kakem mestu: pri krojenju zarezati blago 5. povzročiti neprijeten, pekoč občutek zaradi zelo velike hladnosti: ledeno jezero je kar zarezalo / mraz je zarezal // povzročiti ostro bolečino: zarezal ga je kašelj; v prsih ga je nekaj zarezalo // ekspr. povzročiti neugodje: neprijazen glas ga je zarezal / njegove besede so ga zarezale 6. ekspr. ostro se oglasiti: glas motorja je zarezal v tiho jutro; v mirno ulico je zarezal otroški jok ● ekspr. s svojim delom je zarezal prve brazde v kulturno življenje prvi začel kulturno delovati; ekspr. vojna je globoko zarezala v njihovo življenje močno vplivala nanj zarézati se 1. zaradi teže, pritiska prodreti v kako snov: kolesa so se zarezala v sneg // ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnice so se mu zarezale v ramena; verige so se zarezale v zapestje / volu se je jarem zarezal v pleča 2. narediti se v površino česa: ostra črta se ji je zarezala med obrvmi; gube so se mu zarezale v čelo 3. ekspr. priti v notranjost, duševnost koga: marsikatera grenka izkušnja se je zarezala vanj / ta prizor se ji je za vedno zarezal v spomin; novo spoznanje se je zarezalo v njegovo zavest ∙ ekspr. vojna se je globoko zarezala v pisateljevo delo je močno vplivala nanj; ekspr. njene besede so se mu ostro zarezale v srce so ga zelo prizadele zarézan -a -o 1. deležnik od zarezati: zarezano deblo; globoko zarezana dolina reke; v usnje zarezane reže 2. ekspr. izoblikovan: poševno zarezane oči; ostro zarezane poteze okrog ust ♪
  16.      zarobíti  in zaróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti rob čemu: zarobiti krilo, robce; zarobiti na šivalnem stroju; zarobiti s paspulo 2. šport. pritisniti na robove smuči: po doskoku je nerodno zarobil 3. slabš. ostro reči: zarobil mu je nekaj besed; vse to mu je zarobil v obraz / jezno, nesramno, posmehljivo zarobiti komu kaj reči ◊ les. zarobiti les narediti, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. zarobiti pločevino zaróbljen -a -o 1. deležnik od zarobiti: zarobljeni robci; zarobljena ruta 2. slabš. neuglajen, robat: imeli so ga za zarobljenega hribovca / ne zamerite mu teh zarobljenih besed // omejen, neumen: uči se ali pa boš ostal vse življenje zarobljen / smejali so se njegovi zarobljeni pameti / kot psovka ti tepec zarobljeni; prisl.: zarobljeno govoriti ♪
  17.      zaskóčnik  -a m (ọ̑) obrt. pohištveno okovje, ki z vzmetjo, magnetom zadrži okensko, vratno krilo v želenem položaju: namestiti zaskočnik / obrniti, pritisniti zaskočnik / magnetni, navadni zaskočniki; okenski zaskočnik ♪
  18.      zateptáti  -ám [tudi tǝp] dov. (á ȃ) 1. s teptanjem pritisniti navzdol: zateptati sneg, zemljo okoli česa / otroci so zateptali lopatko v pesek 2. ekspr. nekajkrat udariti z nogami ob tla: deklica je trmasto zateptala / konj je zateptal zatopotal zateptán -a -o: zateptan sneg; vrvica, zateptana v tla ♪
  19.      zaúšnica  -e ž (ȗ) udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela; dobiti zaušnico; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico // ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu ♪
  20.      zaváljati  -am dov., tudi zavaljájte; tudi zavaljála (á) 1. z valjanjem pritisniti navzdol: seme je treba narahlo zagrebsti in potem zavaljati 2. premakniti kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: zavaljati otroka po odeji 3. slabš. z valjanjem pomečkati: obleko je že zavaljal in raztrgal zaváljati se slabš. z valjanjem se zamazati: deček se je zavaljal v luži zaváljan -a -o: ves zavaljan hodi okrog; od mnogih rok zavaljana knjiga ♪
  21.      zavóra  -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor ● star. odvaliti zavoro s ceste oviro ◊ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice ♪
  22.      zmencáti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) s premikanjem dela česa z roko sem in tja podrgniti ob drug del, navadno pri pranju: namiliti in zmencati perilo // premikajoč prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa večkrat močno pritisniti: zmencati otroku roke / zmencati si zaspane oči ● zmencati cvet, list s prsti zmečkati, zdrobiti; prim. izmencati ♪
  23.      zmendráti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in zdrobiti, stlačiti ter pri tem poškodovati ali uničiti: konji so zmendrali travo, žito / zmendrati klobuk / ekspr. vojaki so zmendrali sled čez zasneženo dvorišče z mendranjem, hojo naredili // ekspr. s hojo, stopanjem zmečkati, povzročiti smrt koga: razjarjena žival ga je zmendrala / zmendrati kači glavo zmendrán -a -o: zmendrani posevki ♪
  24.      zvônec  -nca m (ó) 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene ● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem ◊ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula ♪
  25.      žíg  -a m (ȋ) 1. uradni znak z imenom organa, organizacije, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti žig; pritisniti, ekspr. udariti žig v potni list; preklicati, spremeniti žig; opremiti kupon z žigom / nerazločen poštni žig // v izdelek vtisnjen, odtisnjen znak, s katerim se potrjuje kvaliteta, izdelovalec: vtisniti žig; prstan z žigom na notranji strani 2. priprava zlasti s kovinskim negativom določenega znaka, navadno okrogle oblike: hraniti, izdelovati žige; barva, stojalo za žige 3. ed., knjiž., navadno s prilastkom značilnosti, posebnosti: vojna leta so mu dala žig za vse življenje; s tem dejanjem si je pritisnil sramotni žig / z oslabljenim pomenom tega človeka označuje žig izdajstva ● vžgati sramotni žig nekdaj vžgati znamenje kot kazen za kako dejanje ◊ adm. mokri žig pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; filat. enokrožni žig ki ima eno krožnico, ob kateri je označba pošte; metal. čistinski žig ki na kovini potrjuje stopnjo čistine; ptt priložnostni žig poštni žig, uporabljan na določeni pošti, poštah v počastitev določenega dogodka; vet. žig z žigom narejeno, vžgano znamenje na telesu zlasti goveda, konja ♪

   1 7 32



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA