Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
priti (151-175) 
- enôten -tna -o prid. (ó) 1. eden, skupen za več stvari, za kako celoto: podjetji imata enotno upravo; enotno poveljstvo za vse oddelke / izdelati za mesto enoten urbanistični načrt; enoten program za razvoj turizma / država ima enoten jezik // za vsakega, pri vsakem enak: vstopnice se prodajajo po enotni ceni; enotno povišanje cen / vse knjige imajo enotno vezavo; popolnoma enotno izvajanje vaje 2. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin: koalicija se je med vojno spremenila v enotno fronto; demokratične sile so se povezale v enotno gibanje / v tistem času je bil jezik še enoten; razvoj različnih tkiv iz enotnega tkiva / zaokrožiti zemljišče v enoten kompleks strnjen, zaključen // katerega člani imajo skupen cilj, soglašajo: enoten delovni kolektiv; armada je ostala enotna; imajo popolnoma enotno vodstvo / publ. glede tega vprašanja smo si bili vsi enotni edini // nav. mn. ki
si ne nasprotuje med seboj: priti do enotnih pogledov na kaj; vzgojno prizadevanje očeta in matere naj bo enotno 3. ki je enakih, istovrstnih sestavin: gorski svet z enotno geološko strukturo / po izobrazbi enoten kolektiv; etnično enotna država // katerega sestavni deli se med seboj dopolnjujejo, podrejajo celoti: enotna notranjost stavbe; stilno enotna knjiga ● enoten kruh kruh iz enotne moke; enotna cena obvezna, predpisana cena, po kateri se določeno blago prodaja ali kupuje; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov ◊ jur. enotna kazen ena kazen za več kaznivih dejanj istega storilca ob sojenju za vsa skupaj; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor enôtno prisl.: enotno nastopiti; roman ne učinkuje enotno ♪
- fáktor -ja m (á) 1. kar deluje, vpliva na kaj ali povzroča določeno dogajanje; dejavnik, činitelj: glavni, pomembni, važni faktorji; kulturni, politični, vzgojni faktor; narediti kaj pod pritiskom zunanjih faktorjev; faktor gospodarstva, napredka, razvoja; morala je važen faktor človeškega duha / publ. odgovorni, odločilni faktorji bodo vso stvar proučili za to pooblaščeni organi ♦ biol. biotični faktorji; ekon. produkcijski faktorji produkcijska sredstva in delovna sila; med. Rh ali Rhesus faktor lastnost človeških eritrocitov, da morejo povzročiti v krvi, ki te lastnosti nima, tvorjenje proti sebi delujočih protiteles; imeti pozitivni Rh faktor 2. mat. število, ki se množi ali s katerim se množi: produkt je neodvisen od vrstnega reda faktorjev ♪
- finánčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na finance: finančni načrt; proračunski finančni sistem; finančna politika; organizacija finančnega poslovanja / finančni polom, uspeh; industrijska in finančna moč države; neomejene finančne možnosti; priti v finančno odvisnost; finančne težave; finančno stanje občine; materialno-finančni problemi podjetja / delovno mesto finančnega knjigovodje; finančni minister / finančni urad / finančna straža nekdaj organ, ki nadzira proizvodnjo ali promet raznega blaga zaradi preprečitve davčnih utaj ◊ ekon. finančni kapital bančni kapital, udeležen v industriji; finančna oligarhija; jur. finančno pravo finánčno prisl.: finančno močnejši trusti; ustanova je finančno samostojna; sam.: pog. naš finančni finančni knjigovodja ♪
- galún -a m (ȗ) brezbarvna sol, ki se uporablja za razkuževanje, zaustavljanje krvavitev, strojenje: raztopiti galun / na ranico si je pritisnil kamen iz galuna ♦ kem. dvojni sulfat enovalentnih in trivalentnih kovin s kristalno vodo; min. rudnina kalijev aluminijev sulfat s kristalno vodo ♪
- garsonjêra -e ž (ȇ) stanovanje iz ene sobe in pritiklin, navadno za samske osebe: kupil je garsonjero v stolpnici; vseliti se v garsonjero ♪
- germanizatóričen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na germanizatorje ali germanizacijo, ponemčevalen: germanizatorični pritisk; germanizatorična politika ♪
- germanizátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na germanizatorje ali germanizacijo, ponemčevalen: pritisk germanizatorskega sistema; germanizatorske tendence / germanizatorska organizacija ♪
- gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico / njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje / bil je
za glavo višji od drugih za višino glave / kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu? // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je
kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z
glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice c) po pomembnosti: plužna glava;
glava šivalnega stroja // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / daj mi glavo čebule (eno) čebulo / knjiž. roža je nagnila glavo cvet 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov ● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave
postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za
njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po
glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada
glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti ◊ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se
namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice ♪
- glávica tudi glavíca -e ž (á; í) rabi se samostojno ali s prilastkom majhni glavi podoben del česa: tolkel je po glavici žeblja; bucikina glavica; glavica pletilke; glavice vžigalic ∙ žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari // del rastline, ki vsebuje seme ali plodove: čebula dela glavice; lanene glavice; makova glavica // manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: glavica česna ◊ anat. sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu; bot. cvetna glavica okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih cvetov; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; muz. glavica polni ali prazni krožec kot del note ♪
- glavkóm -a m (ọ̑) med., vet. očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu: imeti glavkom ♪
- gledíšče -a s (í) 1. kar določa kriterij za presojanje česa; stališče: glede vrste problemov imamo podobna gledišča; izmenjati gledišča o najnovejših dogodkih; sprejeti, zastopati gledišče večine; priti do popolnoma enotnih, skupnih gledišč; gledišča v številnih osnovnih vprašanjih / s svojega gledišča ima prav 2. zastar. gledališče: iti v gledišče / veselje do gledišča ♪
- gôra -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo / Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; redko živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu 2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora 3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode 4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav
/ na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup ● ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu ♪
- gòst gôsta m, im. mn. gôstje tudi gôsti (ȍ ó) 1. kdor je kam povabljen in pogoščen: danes boste naš gost; dobiti, imeti goste; pričakovati, sprejemati goste; odličen, prijeten gost; on je pri njih stalen gost / publ. visoki gostje se bodo seznanili z nekaterimi gospodarskimi vprašanji; več dni je bil pri njih kot gost // kdor pride kam na obisk: gostu je na hitro postregla s črno kavo; dobrodošel, nezaželen gost / on je reden gost naše knjižnice obiskovalec, izposojevalec; pren. revščina je bila pri njih stalen gost ∙ povabiti koga v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomembnem dogodku; priti v goste na obisk; redko večkrat je pri njih v gostih v gosteh 2. kdor se začasno mudi, stanuje v gostinskem lokalu, hotelu, zdravilišču: gostje so bili večinoma lovci; v kavarni je bilo le nekaj gostov; gostilna je polna gostov / prehodni gostje; za naše stalne goste
se bo pa že še našel prostor; zdraviliški gostje / publ. cenjene goste obveščamo, da smo odprli nov lokal 3. kdor javno nastopi izven kraja stalnega udejstvovanja: občinstvo je gosta toplo pozdravilo; naše moštvo je premagalo goste iz sosednje republike; kot gost je nastopila znana pevka / seje so se udeležili le kot gostje kot opazovalci, brez pravice glasovanja ♪
- gostí -í ž mn., tož. v prislovni predložni zvezi tudi gósti (ȋ ȋ) zastar. gostija: v gradu so imeli, priredili velike gosti; poročne gosti ● zastar. povabiti, priti v gosti v goste; dolgo je bil pri njih v gosteh bil je pri njih kot gost ♪
- gostíti 1 -ím nedov., goščèn (ȋ í) delati (bolj) gosto: gostiti malto s peskom; gostiti tekočino / knjiž. jug gosti oblake gostíti se postajati (bolj) gost: raztopina se je začela gostiti; kri na rani se mu je hitro gostila strjevala / lasje so se mu začeli gostiti / nav. ekspr. zunaj se je gostila megla, tema; knjiž. mrak se je gostil v temo / redko njegovi obiski so se čedalje bolj gostili so postajali pogostnejši gostèč -éča -e: gosteča se množica je pritiskala vse huje; gosteče se mleko ♪
- gotòv -óva -o prid. (ȍ ọ́) 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen,
odločen b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino 5. neustalj., z
oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati ● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt gotóvo 1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo 2. nav. ekspr. izraža a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / redko ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel
pismo zagotovo 3. v medmetni rabi izraža a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.« b) soglasje, pritrditev: »tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo gotóvi -a -o sam.: priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine ♪
- grabíti in grábiti -im, in grábiti -im nedov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno; nepreh. pri sosedovih grabijo // ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama // ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: vse življenje je stiskal in grabil / tujci so grabili po naši zemlji 2. močno, sunkovito prijemati kaj: čeljusti so grabile in drobile kamenje; grabil ga je za roko, za vrat; nervozno se je grabil za glavo / bager grabi material; s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim / ekspr. grabil je kos za kosom in jih metal v košaro hitro jemal, pobiral / žaga dobro grabi pri žaganju vsakokrat globoko zareže // prizadevati si z roko priti do česa: grabil je že po kljuki, ko je potrkalo; nervozno je grabil za kozarcem / od bolečin je grabila po odeji; pren. grabila je za primerno
besedo, a nobena ni bila prava 3. ekspr. polaščati se, prevzemati: grabil ga je bes; grabi jih huda jeza, obup / brezoseb.: grabi ga, da se spotikajo obenj jezi; grabilo jo je, da bi mu vse vrnila najraje bi mu vse vrnila 4. pog. imeti močno, stiskajočo bolečino: v roko ga je grabil krč; brezoseb. grabi ga pri srcu 5. ekspr. premikati se z dolgimi koraki: dobro je grabil pot / grabil je po dve stopnici hkrati prestopal jih z enim korakom ● ekspr. to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost bodo v hudih skrbeh; zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje grabèč -éča -e: grabeč sekiro za toporišče; grabeči prsti ♪
- gradíti -ím nedov. (ȋ í) 1. delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja: graditi cesto, hišo, tovarno, železnico; graditi nova stanovanja; graditi iz trdnega materiala; graditi v lastni režiji; brezoseb. zdaj se veliko gradi; graditi na črno / bobri gradijo jez; liščka gradita gnezdo / telo gradi nove celice iz beljakovin; pren. graditi lepšo prihodnost; graditi socializem; graditi svoj značaj 2. sestavljati, tvoriti celoto iz delov: graditi ladjo; graditi stroje / graditi kitice z različno dolgimi verzi; avtor gradi stavek pregledno in smiselno / telo gradijo različni organi 3. redko delati pregrado, pregrajevati: otroci gradijo potoček // deliti, ločevati: zid je gradil vrt od struge 4. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: graditi politiko na mednarodnem sodelovanju; ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti; graditi na veri v
ustvarjalno moč množic ● ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; pog. na sina je veliko gradil upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal ◊ meteor. gradi se področje visokega zračnega pritiska nastaja, se razvija gradèč -éča -e: neutrudno delajo, gradeč tako boljše življenje; pesnik je obenem improvizator in gradeč umetnik grajèn -êna -o: montažno grajena stanovanja; športnik atletsko grajenega telesa; pravilno, solidno grajen; grajen iz kamna; skladba je grajena na ljudski motiviki ♪
- gŕbež -a m (ȓ) ekspr. grbavec: tudi grbež seveda ni pozabil priti ◊ zool. severnoevropska močvirska ptica selivka škrjančeve velikosti, Lymnocryptes minimus ♪
- gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu
grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z
otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
- grebén -a m (ẹ̑) 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom ∙ ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher ◊ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični
greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam ♪
- gréd -í ž, daj., mest. ed. grédi (ẹ̑) 1. strojn. palici podoben del stroja za prenašanje vrtilnega gibanja: na motorju je počila gred; gred se vrti tudi z osem tisoč obrati v minuti; jeklena gred; premer gredi / delovna gred glavna gred delovnega stroja; gnana, gonilna gred menjalnika; kardanska gred dvodelna, s kardanskim zgibom v sredi; krmilna gred; motorna gred kolenasta, na katero so vezane ojnice motorja; odmična gred ki odmika ventile s sedežev; pogonska gred glavna gred pogonskega stroja 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina: na gredi ni bilo niti ene kokoši / kokošja gred / v gozdu so zakasnele ptice iskale gredi 3. redko vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska gred; gred razbitega čolna 4. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: pritisnilo ga je med gredi, da je negibno
obležal ◊ šport. vodoravno položen tram za telesne vaje, zlasti v ravnotežju ♪
- grofóvski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na grofe: na pisma je pritisnil svoj grofovski pečat / bili so najemniki na grofovski posesti / podelili so mu grofovski naslov; biti grofovskega rodu / ekspr. hčeri je dal naravnost grofovsko doto zelo bogato, veliko grofóvsko prisl.: bil je (po) grofovsko oblečen; sam.: star. vse polje je prišlo pod grofovsko v grofovo last ♪
- gúmb -a m (ȗ) predmet za zapenjanje oblačila ali za okras, navadno okrogel: gumb se je odpel, odtrgal; prišiti nove gumbe k suknjiču; zapeti gumbe na plašču, pri srajci; zlati gumbi; gumbi za perilo / hlačni, manšetni gumbi; oblečeni gumbi s prevleko iz blaga / čevlji na gumb // gumbu podoben nastavek a) za vklapljanje česa: pritisnil je na gumb dvigala, hišnega zvonca; ob pritisku na gumb so se vrata odprla; aparat s številnimi gumbi in ročicami / prsti so mu hiteli po belih gumbih harmonike; vrtel je gumb pri radijskem aparatu b) za prijemanje: gumb omare; pokrovka z gumbom ◊ lov. gumbu podoben rog, ki zraste srnjaku v prvem letu starosti ♪
- gúmbek -bka m (ȗ) manjšalnica od gumb: bluza s steklenimi gumbki / pritisnil je na gumbek in pokrovček je odskočil ♪
26 51 76 101 126 151 176 201 226 251 
