Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pristojnost (70)


  1.      pristójnost 1 -i ž (ọ̄) z zakonom dana pravica in dolžnost opravljati kako (pravno) dejanje, odločati o čem: dobiti večjo pristojnost; določiti pristojnosti delavskega sveta; preseči svojo pristojnost; prenos pristojnosti od enega organa na drugega / to ne spada v mojo pristojnost o tem ne odločam jaz / republiške, zvezne pristojnosti; zakonodajne pristojnosti ♦ jur. krajevna pristojnost sodišča, upravnega organa ki je po zakonu omejena na določeno območje; sodna pristojnost dejstvo, da o določeni zadevi odloča sodišče; stvarna pristojnost glede na predmet, zadevo; upravna pristojnost dejstvo, da o določeni zadevi odloča upravni organ ♪
  2.      pristójnost 2 -i ž (ọ́) zastar. spodobnost, dostojnost: zabavali so se v mejah pristojnosti ♪
  3.      pristójnosten  -tna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na pristojnost1: določiti pristojnostne meje ♦ jur. pristojnostni spor spor o pristojnosti ♪
  4.      nèpristójnost 1 -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost nepristojnega: dokazovati nepristojnost organov; nepristojnost tega sodišča ♪
  5.      nèpristójnost 2 -i ž (ȅ-ọ́) zastar. nedostojnost: biti opomnjen zaradi nepristojnosti ♪
  6.      atribúcija  -e ž (ú) nav. mn., jur. pristojnost, kompetenca: odločali so v mejah svojih atribucij ♪
  7.      búkvice  -vic ž mn. (ū ȗ) manjšalnica od bukve: drobne bukvice / mašne bukvice molitvenik / poselske bukvice v stari Avstriji dokument z osebnimi podatki in podatki o pristojnosti in delu posla, služabnika ♪
  8.      delegácija  -e ž (á) skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov, odposlanstvo: poslati, sestaviti, sprejeti delegacijo; izvolili so ga v delegacijo; parlamentarna, vladna delegacija; šef, vodja delegacije ♦ jur. voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; delegacija prenos pristojnosti od enega organa na drugega ♪
  9.      delegírati  -am dov. in nedov. (ȋ) izbrati, določiti koga za delegata: vsaka organizacija delegira po enega člana; delegirali so ga kot svojega zastopnika ♦ jur. prenesti pristojnost od enega organa na drugega delegíran -a -o: delegiran odposlanec ♪
  10.      devolúcija  -e ž (ú) jur. pravica višjega organa, da prevzame kako zadevo iz pristojnosti nižjega organa ♪
  11.      domovínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na domovino: gojiti v učencih domovinski čut; domovinska dolžnost, ljubezen; domovinska nesreča / domovinska vojna vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu ● ta beseda je že dobila domovinsko pravico se je razširila, uveljavila ◊ jur. domovinski list do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lit. domovinska pesem pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine ♪
  12.      domovínstvo  -a s (ȋ) 1. knjiž. pripadnost domovini: v vsakem stavku poudarja domovinstvo / roman kaže globoko domovinstvo ljubezen do domovine 2. jur., do 1945 pristojnost v določeno občino: podeliti, pridobiti si domovinstvo; potrdilo o domovinstvu; pren. domovina mu ni priznala domovinstva ♪
  13.      držáven  -vna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na državo: a) državni aparat, organ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol b) državni prvak; državna reprezentanca; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave / državni davek, jezik; državna vera c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo; državni uradnik, uslužbenec; državna kontrola; državna služba; nastajanje novih državnih tvorb držav; državni udar nasilna sprememba vlade brez sodelovanja ljudskih množic 2. ki je last države: državni kapital; državni dolgovi; državna lastnina; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država ◊ jur. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države; polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah držávno prisl.: takrat je bil še državno nastavljen; državno organiziran socializem ♪
  14.      fébruarski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na februar: megla februarskih dni / takrat je bil aprila še pravi februarski mraz; članek je izšel v februarski številki revije ♦ zgod. februarski patent v stari Avstriji zakon, izdan 26. februarja 1861, s katerim je bil urejen državni zbor in njegove pristojnosti ter so bile dane deželne ustave; februarska revolucija buržoaznodemokratična revolucija februarja 1848 v Franciji ♪
  15.      federácija  -e ž (á) 1. državna ureditev, ki združuje dve ali več enakopravnih in relativno samostojnih državnih enot, zvezna država: boriti se za federacijo // skupni, zvezni del državne oblasti: družbene funkcije republike in federacije; to spada v pristojnost federacije 2. skupnost organizacij z enako dejavnostjo in skupnimi interesi, zveza: mednarodna športna federacija; federacija bivših borcev ♪
  16.      funkcionálen  -lna -o prid., funkcionálnejši (ȃ) 1. ki ima poudarek na namenskosti, uporabnosti: funkcionalni princip v arhitekturi; funkcionalna preprostost pohištva; do kraja funkcionalen stil / funkcionalna arhitektura // ki ustreza svojemu namenu, uporabi: funkcionalni in lepi izdelki; moderna kuhinja je funkcionalna / trobenta je vseskozi funkcionalna 2. nanašajoč se na funkcijo: funkcionalna enota v organizmu / funkcionalna razlika med dramskim tekstom in filmskim scenarijem / funkcionalna razbremenitev centrale delovna; funkcionalna zmogljivost organov / funkcionalna pristojnost sodišč funkcijska ◊ fin. funkcionalni izdatki izdatki za opravljanje nalog, zaradi katerih je ustanova ustanovljena; kem. funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; mat. funkcionalna analiza matematika, ki se ukvarja s funkcijami; ped. funkcionalno znanje znanje, ki ga kdo tako osvoji, da ga lahko uporablja v praksi funkcionálno prisl.: funkcionalno opremiti stanovanje; funkcionalno organizirana družba ♪
  17.      indigenát  -a m (ȃ) zgod. pristojnost deželanov v določeno deželo po sprejemu v deželne stanove: dobiti, prejeti indigenat ♪
  18.      ìnkompeténca  -e ž (ȉ-ẹ̑) knjiž. nepristojnost: opozorili so jih na njihovo inkompetenco v tej zadevi ♪
  19.      insistírati  -am nedov. (ȋ) knjiž. ostajati pri kakem sklepu ali zahtevi; vztrajati, zahtevati: poslanci insistirajo na spremembi zakona; časopisi odločno insistirajo, naj se pristojnost tega foruma omeji ♪
  20.      instánca  -e ž (ȃ) 1. javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji: to načelo prodira v vse instance upravljanja; obrniti, pritožiti se na višjo instanco; pren. za otroke je bila mati najvišja instanca // organ, pristojen za izvedbo, rešitev česa sploh: za to odgovarjajo posamezne druge instance; pren. etične, estetske, moralne instance 2. jur. vsako od treh sodišč z določeno pristojnostjo odločanja v isti pravni zadevi, stopnja: v upravnem postopku ni tretje instance; druga pritožbena instanca / sodišče prve instance ∙ redko oceniti produktivnost dela v zadnji instanci fazi, razvojni stopnji 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v zadnji instanci poudarja trditev: vse tisto, kar v zadnji instanci usmerja voljo ljudi; socialne in gospodarske sile — v zadnji instanci — vodijo ta razvoj ♪
  21.      inšpektorát  -a m (ȃ) navadno s prilastkom organ, urad, ki opravlja inšpekcijo, nadzorstvo: pristojnost inšpektorata; republiški, zvezni inšpektorat / devizni, finančni inšpektorat; sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektorat; inšpektorat za delo ♪
  22.      jáven  -vna -o prid. (á) 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija ◊ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo ♪
  23.      jurisdíkcija  -e ž (í) knjiž. sodna oblast: imeti, izvrševati jurisdikcijo / za omenjeno družbo veljajo egiptovski zakoni in jurisdikcija sodna pristojnost // oblast sploh: omenjeni otoki so pod jurisdikcijo Nizozemske ◊ rel. jurisdikcija pravica in dolžnost odločati o cerkvenih zadevah na določenem področju; spovedna jurisdikcija pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe, spovedna oblast ♪
  24.      jurisdíkcijski  tudi jurisdikcíjski -a -o prid. (í; ȋ) nanašajoč se na jurisdikcijo: jurisdikcijski spori ♦ jur. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč ♪
  25.      kompeténca  -e ž (ẹ̑) obseg, mera odločanja, določena navadno z zakonom; pristojnost, pooblastilo: s tem je presegel svojo kompetenco / poslanci niso priznavali kompetenc državnemu zboru // področje dejavnosti: razmejitev kompetenc zveznih in republiških organov / izdelava spada v njihovo kompetenco ♪

1 26 51  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA