Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

prislov (76-100)


  1.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  2.      gŕd  -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
  3.      gréh  -a m (ẹ́) 1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem // ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu 2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena // napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi ● ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči ♪
  4.      grehôta  -e ž (ó) knjiž. moralna zabloda, pregreha: v delu so vidne grehote in neumnosti tistega časa; vdajati se grehotam / ekspr. kraljestvo grehote pokvarjenosti, nemoralnosti / ekspr., v povedno-prislovni rabi grehota je, da živite v takem stanovanju ♪
  5.      gŕlo  -a s (ŕ) 1. zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki: grlo jo boli; v grlu ga je dušilo; kronično vnetje grla / zapel je s hripavim grlom glasom / ekspr. zapelo je petsto mladih grl mladih ljudi // sprednji, srednji del vratu: prerezal mu je grlo; stisniti koga za grlo / ribja kost se mu je zataknila v grlu 2. najožji del predmeta: steklenico je prijel za grlo in pil; grlo žarnice / škornji so mu bili pretesni v grlu med stopalom in golenico 3. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slaba cesta je ozko grlo za tamkajšnji turizem; obrtniška dela so ozko grlo v gradbeništvu; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v proizvodnji 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz vsega grla, na vse grlo izraža visoko stopnjo glasnosti: zavpil je na vse grlo; iz vsega grla je zaklical ● ekspr. do grla sem že sit tega dela zelo; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. poplakniti grlo kaj popiti; ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; ekspr. nastaviti komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; ekspr. strah ga je grabil, stiskal za grlo zelo se je bal; ekspr. vse je pognal, spravil po grlu zapravil s pijačo, zapil; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil ♪
  6.      grôza  -e ž (ó) 1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo; ekspr. kar drevenel je od groze; tresti se od groze, v grozi; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami // knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe; groza je bilo pospravljati za vami; bil je tak, da ga je bilo groza pogledati ∙ ekspr. laže, da je groza zelo 3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi 4. v medmetni rabi izraža a) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo; o groza, saj ne moremo preprečiti b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil ♪
  7.      grôzen  -zna -o prid., grôznejši (ȏ) 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle grôzno 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah ♪
  8.      grozôta  -e ž (ó) 1. nav. mn. kar povzroča grozo, hudo trpljenje: junaško je pretrpel vse grozote; vojne grozote; grozote okupacije / ekspr., v povedno-prislovni rabi kaj ni grozota, da so mu vse poti zaprte 2. značilnost groznega, hudega: opisal je grozoto prestanih muk 3. redko groza: čutil je grozoto pred neznanim 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: grozota, kakšna je današnja mladina ♪
  9.      héc  -a m (ẹ̑) nižje pog. neresen, smešen ali zabaven dogodek; šala, potegavščina: pridi, boš videl velik hec; naredimo kak hec; nevaren hec / povej nam kakšen hec šaljivo zgodbo / ekspr., v povedno-prislovni rabi: to bi bil hec, če bi se mu vsi poskrili; ko smo pluli čez ekvator, je bilo sploh hec / za hec ga je udaril ne z resnim namenom ∙ pog., ekspr. z njim smo imeli zmeraj velik hec smo se šalili; nižje pog. on ni za hece je resen, ne mara potegavščin ♪
  10.      híter  -tra -o prid., hitréjši (í ȋ) 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: jahati na hitrem konju; njega pošlji, on je zelo hiter; hitra ladja; zelo hiter; hiter kot blisk, kot veter / učenec je hiter v računanju zna hitro računati // ki ima veliko hitrost: hiter tek; hitra hoja / hiter ples; hitra in dinamična igra / hoditi s hitrimi koraki / hiter razvoj; hitra rast; hitro širjenje nalezljive bolezni; ladja za hitro plovbo / hiter način, tempo dela / publ. sprejeti zakon po hitrem postopku / hitra jetika jetika, za katero bolnik umre v kratkem času 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo: hitra peka; hitro bakrenje, strojenje; hitro prekajevanje mesa / hitri stroj 3. ki nastopi v razmeroma kratkem času: hiter uspeh; hitra pomoč je največ vredna; hitro in energično posredovanje policije / hitra sprememba temperature / hitra smrt ● pog. je hitre jeze se hitro razjezi, razburi; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; žarg., šport. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; žarg., šport. tekmovalna proga je izredno hitra dopušča, omogoča zelo velike hitrosti ◊ avt. hitra cesta cesta za vozila z večjo hitrostjo; elektr. hitri elektron elektron, ki doseže znaten del svetlobne hitrosti; film. hitri hod kamere hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 32 do 48 slik na sekundo hítro 1. prislov od hiter: hitro govoriti, hoditi; hitro rasti; čas hitro teče; hitro kakor blisk, kot veter; kolo se vrti čedalje hitreje 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: povedala je, kaj se je zgodilo, in hitro odšla; hitro pošlji po voz; hitro razume; prinesi, pa hitro; hitro domov; hitro, hitro, čakajo te / ko boste opravili, se hitro hitro vrnite // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: veselje je hitro minilo; hitro se privaditi, utruditi; najhitreje opravim sam ∙ preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna 3. redko v neposredni bližini; tik: pošta je hitro za voglom ◊ muz. hitro označba za hitrost izvajanja allegro hítro ko vez., v časovnih odvisnih stavkih brž ko: hitro ko prideš, se oglasi; prim. kakor hitro, nahitro ♪
  11.      hítrica  -e ž (ȋ) 1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanjiu kakega dela: zaradi hitrice je nastalo precej napak ∙ delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; hitrica ni prida // v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: brez hitrice se je odpravil; na hitrico narediti, pripraviti kaj; v hitrici je napisal odgovor; delati z največjo hitrico 2. redko hitrost, brzina: povečati, zmanjšati hitrico ♪
  12.      hóst  m neskl. (ọ̑) nar., v prislovni rabi, navadno v zvezi z en izraža močno zanikanje ali zelo majhno mero: Tako misliš ti, a jaz ti povem, da boš en host dobil! (Prežihov) ♪
  13.      hotéti  hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čǝm] čèš [tudi čǝš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) 1. izraža voljo, željo osebka a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel / elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to 7. v zvezi z reči uvaja a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli / piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče ● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo / hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje ♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi ♪
  14.      húd  -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati ◊ čeb. huda gniloba hudó 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim ♪
  15.      hudíč  -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪
  16.      húškniti  -em dov. (ú ȗ) 1. šumeč hitro, sunkovito se premakniti: lisica huškne mimo; ptice so hušknile z drevesa; raketa je hušknila v zrak / veter je hušknil po brajdi // ekspr. hitro, sunkovito se premakniti: otrok je hušknil na cesto; hušknil je v hišo kakor tat 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, za kratek čas se pojaviti: zadovoljen smehljaj mu je hušknil preko obraza; rdečica ji je hušknila v lice 3. izdihniti zrak in z njim kaj ogreti: huškniti v premrle roke ♪
  17.      igráti  -ám nedov. (á ȃ) 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala 4. biti dejaven v določeni a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi / ekspr. samo popiva in igra 5. ukvarjati se, navadno poklicno a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh // biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah ● pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene ◊ igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno igráti se 1. udeleževati se otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: deklice se igrajo, zastar. igrajo; otroci so se igrali na dvorišču; brezskrbno se je igral s svojim bratcem / pojdi ven in se igraj / igrati se z avtomobilčki, punčko, žogo / vse popoldne se igra z otrokom / mačka se igra s klobčičem volne; pren., ekspr. veter se je igral z listjem // preh. udeleževati se otroške, navadno skupinske dejavnosti, ki ima določena pravila: otroci se igrajo razne igre; igrati se slepe miši, skrivalnice // ekspr. neresno, brez večjega zanimanja ukvarjati se s čim: že celo uro se samo igra in nič ne naredi; nehaj se že igrati in začni resno delati / nimaš časa igrati se s tem pretirano dolgo in natančno ukvarjati se s tem 2. v zvezi s s, z nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: zamišljeno se je igrala z obeskom na verižici; nervozno se je igral s prsti; ves čas pogovora se je igral z vžigalnikom / neprestano se igra s ključi 3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: samo igra se z ljubeznijo; ne igraj se z zdravjem / igrati se z življenjem / dekle se samo igra s fantom ni resno zaljubljena vanj // biti v popolni oblasti koga, česa: strast se igra z njim / lahko se igra z njo, kakor hoče ● evfem. igrati se ljubezensko, spolno izživljati se; ekspr. igrati se slepe miši, skrivalnice ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. igrati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. s to mislijo se je dolgo igral o tem je dolgo premišljal; ekspr. igrati se z ognjem, smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; ekspr. z rimami se kar igra dela jih z lahkoto, brez težav igráje 1. deležnik od igrati: godba je odšla naprej, igraje koračnico; fantiči so igraje se tekali med množico 2. ekspr. izraža, da kdo kaj dela, opravi z lahkoto, brez težav: igraje opravlja svoje delo; igraje je vse pospravil; igraje so zavzeli trdnjavo igrajóč -a -e: odšel je domov, igrajoč užaljenost; gledal je igrajoče se otroke igrán -a -o: kvaliteta igranih del v gledališču; dobro, pogosto igrana skladba; njegova jeza je bila igrana ♦ film. igrani film film, v katerem nastopajo igralci ♪
  18.      íks  neskl. pril. (ȋ) ekspr. 1. katerikoli, poljuben: če vprašaš iks človeka, ti bo tako odgovoril // pog., navadno v zvezi z neki ki ni znan ali se noče, ne more imenovati: neki iks tovariš je vprašal po tebi 2. v prislovni rabi izraža veliko količino, množino: iks ljudi me je že vprašalo; že na iks primerih sem ti to pojasnil; sam.: ima noge na iks po obliki podobne črki X; prim. x ♪
  19.      imé  -na s (ẹ̑) 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu / v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom / poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih / živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh / žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov / zaščiteno ime proizvoda 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu / njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime ● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd ◊ lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime ♪
  20.      imeníten  -tna -o prid., imenítnejši (ȋ) 1. ekspr. ugleden, premožen: imeniten človek; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri: imeniten avtomobil; imenitna obleka; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem // ekspr. ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: on je imeniten krojač / imeniten pesnik // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: napraviti imeniten načrt / imenitna misel 3. ekspr. ki prinaša velike gmotne koristi: imeniten poklic; dobil je imenitno službo 4. knjiž. plemiški, plemenitaški, gosposki: ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof 5. zastar. bistven, pomemben, poglaviten: imenitni dogodki iz njegovega življenja; imenitni slovenski pesniki; ta stvar je silno imenitna imenítno 1. prislov od imeniten: nalogo je imenitno opravil; imenitno živeti; imenitno oblečena ženska 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: imenitno bo, če boš dobil to službo / elipt. imenitno, da te spet vidim / kot vzklik «naši so zmagali!» »Imenitno«; sam.: to je nekaj imenitnega; delati se imenitnega ♪
  21.      iméti  imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški // izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj // izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali / imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani 5. z oslabljenim pomenom izraža a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta // izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen // izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet / ima sina zdravnika // izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje / ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke // izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja / to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja / imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko // izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem / konj ima belo liso na čelu 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal // moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali // zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima ● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti ◊ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi / kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev ♪
  22.      ináčica  -e ž (ȃ) vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti umetniškega dela: primerjati obe inačici pesmi; starejša inačica drame je tudi ohranjena; inačica besede; sliki sta inačici na isto temo; o dogodku je krožilo med ljudmi več inačic / za opravljanje tega giba je več inačic različnih možnosti / v prislovni rabi boj za obstanek se kaže v naravi v najrazličnejših inačicah; v prvotni inačici je pesem obsegala samo tri kitice ♪
  23.      instánca  -e ž (ȃ) 1. javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji: to načelo prodira v vse instance upravljanja; obrniti, pritožiti se na višjo instanco; pren. za otroke je bila mati najvišja instanca // organ, pristojen za izvedbo, rešitev česa sploh: za to odgovarjajo posamezne druge instance; pren. etične, estetske, moralne instance 2. jur. vsako od treh sodišč z določeno pristojnostjo odločanja v isti pravni zadevi, stopnja: v upravnem postopku ni tretje instance; druga pritožbena instanca / sodišče prve instance ∙ redko oceniti produktivnost dela v zadnji instanci fazi, razvojni stopnji 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v zadnji instanci poudarja trditev: vse tisto, kar v zadnji instanci usmerja voljo ljudi; socialne in gospodarske sile — v zadnji instanci — vodijo ta razvoj ♪
  24.      interès  tudi interés -ésa m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist: braniti, zastopati interese delovnega ljudstva; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid ♦ jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti 4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi // potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj 5. ed., zastar. obresti: posojilo mu prinaša dosti interesa ● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo ♪
  25.      interesánten  -tna -o prid., interesántnejši (ȃ) 1. s širokim pomenskim obsegom ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje ali pozornost, zanimiv: interesanten moški; njegova žena je zelo interesantna / interesanten obraz; interesantna glava / to je najinteresantnejši del romana; interesanten primer, problem / interesanten domislek duhovit, nenavaden 2. publ., navadno v povedni rabi, v zvezi z za od katerega se glede na kak kriterij pričakuje uspeh, korist, primeren: scenarija ne bodo realizirali, ker za to filmsko podjetje ni interesanten; ti kraji so za turizem interesantni samo zaradi prenočišč interesántno 1. prislov od interesanten: interesantno pripovedovati; interesantno oblečena ženska 2. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: interesantno, celo tam smo naleteli na Slovenca; sam.: povej nam kaj interesantnega ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA