Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pripuščen (1)

1.      pripustíti  -ím dov., pripústil (ȋ í) 1. knjiž. spustiti, pustiti: kdo ga je pripustil v sobo / k skledi ni pripustil nobenega drugega psa / pripustiti koga k izpitu dovoliti mu, da ga dela 2. star. dopustiti: pripustil je, da je vino odteklo / mogoče je pa le res, je pripustil oče / da bi se zaradi takih stvari prepirali, ni nikoli pripustil dovolil ● star. pripustiti komu kako delo prepustiti; nar. pripustiti tele (h kravi) spustiti, dati ga h kravi, da sesa ◊ vet. krava, svinja je že pripustila je že dobila mleko v vime v končnem obdobju brejosti; krava pri molži pripusti naredi, povzroči, da doteka mleko iz mlečne žleze v vime; pripustiti samico (k samcu) pripeljati samico k samcu zaradi oploditve pripuščèn -êna -o: ne biti pripuščen k maturi; pripuščena telica ♪