Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pripadnik (151-175)


  1.      konvertítstvo  -a s (ȋ) knjiž. pojav, dejstvo, da kdo zavestno, iz prepričanja sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh: odpadi in konvertitstva; pren. politično konvertitstvo ♪
  2.      konvêrzija  -e ž (é) 1. knjiž. pojav, da kdo zavestno sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh, prestop: konverzija znanega zdravnika je vzbudila pozornost 2. ekon., fin. sprememba ene vrste terjatve ali dolga v drugo: povzročiti konverzijo / konverzija dolgov; konverzija posojila sprememba pogojev, pod katerimi je bilo posojilo dano ◊ filoz. konverzija zamenjava osebka s povedkom v sodbi; fiz. reaktorji z direktno konverzijo s spreminjanjem jedrske energije v električno brez vmesnega sproščanja toplote; lingv. konverzija sprememba (besednega) pomena s prehodom iz ene slovnične kategorije v drugo ♪
  3.      koséz  -a m (ẹ̑) zgod. pripadnik sloja svobodnjakov, navadno družinikov v zgodnji fevdalni dobi: kosezi in starešine ♪
  4.      kozák  -a m (á) 1. v carski Rusiji pripadnik vojaškega sloja prebivalcev nekdanjih mejnih krajin države: donski, zaporoški kozaki // pripadnik posebnih, zlasti konjeniških enot, sestavljenih iz teh ljudi: tabor kozakov 2. v ruskem okolju prebivalec nekdanjih mejnih krajin: kozaki razpravljajo o kolhozih ◊ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis ♪
  5.      kraján  in krajàn -ána m (ȃ; ȁ á) knjiž. rojak, domačin: poznava se, saj sva krajana // pripadnik krajevne skupnosti: krajani so glasovali za samoprispevek ♪
  6.      kristján  -a m (ȃ) pripadnik krščanske vere: postati kristjan; biti dober kristjan / prvi kristjani ♪
  7.      krív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce // ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico // ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča // ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / star. po deželi so hodili krivi preroki ● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv ♪
  8.      krivovérec  -rca m (ẹ̑) za pripadnike določene krščanske veroizpovedi kdor je zaradi nepriznavanja kake dogme druge, drugačne vere: krivoverci in pravoverci ♪
  9.      krivovérstvo  -a s (ẹ̑) za pripadnike določene krščanske veroizpovedi pripadnost drugi, drugačni veri zaradi nepriznavanja kake dogme: očitajo mu krivoverstvo / odpovedati se krivoverstvu krivi veri ♪
  10.      kvéker  -ja m (ẹ́) v Angliji in Združenih državah Amerike pripadnik iz protestantizma nastale verske sekte, ki se sklicuje na notranje versko spoznanje in na biblijo: zborovanje kvekerjev ♪
  11.      lahón  -a m (ọ̑) slabš. 1. pripadnik neitalijanskega naroda, zavzemajoč se za italianizacijo: lahoni in nemčurji 2. Italijan: upreti se lahonom ♪
  12.      legionár  -ja m (á) pripadnik legije 1, 2: težko oboroženi rimski legionarji / poljski legionarji v prvi svetovni vojni; legionar tujske legije ♪
  13.      levíčar  -ja m (ȋ) 1. kdor pri delu uporablja predvsem levo roko: precej otrok je levičarjev 2. polit. pripadnik progresivne, napredne stranke: levičarji in desničarji // pripadnik skrajne, radikalne smeri v nekaterih (komunističnih) partijah: maoistični levičarji med evropskimi komunisti 3. nav. evfem., v nekaterih deželah komunist: policija ga je nadzorovala, ker je bil levičar ♪
  14.      levíčarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pripadnike progresivne, napredne stranke: levičarski politični krogi, voditelji / levičarske stranke / v reviji so sodelovali tudi levičarski umetniki / levičarski odklon v partijah levíčarsko prisl.: biti levičarsko usmerjen ♪
  15.      ljótičevec  -vca m (ọ̑) privrženec srbskega protirevolucionarnega politika Dimitrija Ljotića: propaganda ljotičevcev // med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik protipartizanskih enot Dimitrija Ljotića: ljotičevci in nedičevci ♪
  16.      ljúdstvo  -a s (ȗ) 1. skupnost pripadnikov določene države: organizirati ljudstvo za boj proti okupatorju; slovensko ljudstvo; predstavniki ljudstva; uživati zaupanje ljudstva; dolžnosti do ljudstva / delovno ljudstvo Jugoslavije vsi ljudje, ki so ali so bili udeleženi pri družbenem delu / soditi v imenu ljudstva / Socialistična zveza delovnega ljudstva [SZDL] 2. preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva: ljudstvo se prebuja; izobraževati ljudstvo; zbirati pesmi med ljudstvom; ta navada še živi med ljudstvom; ljudstvo in izobraženci / to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo // v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: ljudstvo je govorilo slovensko; izžemati ljudstvo; ta šola je bila ljudem iz ljudstva nedostopna 3. nav. mn. skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: Feničani in druga ljudstva okoli Sredozemskega morja; zgodovina ljudstev; razvoj iz ljudstva v narod / državna ljudstva s svojo državo; izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; lovska, pastirska ljudstva 4. velika strnjena skupina ljudi: po zborovanju se je ljudstvo razšlo; ljudstvo je ob tem prizoru zahrumelo; med ljudstvom se je slišalo odobravanje // nav. ekspr. več ljudi, ljudje: vprašaj, če ljudstvo soglaša; na trgu je bilo mnogo ljudstva; bilo je ljudstva kot mravelj / star. tam se je zbralo precej mladega ljudstva mladine; zastar. žensko ljudstvo ženske 5. zastar., s prilastkom (organizirana) skupina živali: opičje ljudstvo; ljudstvo iz istega panja ● glas ljudstva izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice ♪
  17.      ločína  -e ž (í) knjiž. verska skupnost, ki se je odcepila od kake že utrjene verske skupnosti, cerkve; sekta: protestantske ločine; pripadniki, ustanovitelj ločine / verska ločina ♪
  18.      ločínar  -ja m (ȋ) knjiž., redko pripadnik sekte ♪
  19.      ludíst 2 -a m (ȋ) zgod., v Angliji pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela: zmota ludistov ♪
  20.      lúmpenproletárec  -rca [pǝn] m (ȗ-ȃ) nav. slabš., zlasti v razredni družbi pripadnik lumpenproletariata: velemestni lumpenproletarci; deklasiranci in lumpenproletarci ♪
  21.      luteránec  -nca m (ȃ) raba peša protestant, evangeličan: stiki luterancev in katoličanov ♦ rel. pripadnik smeri protestantizma, ki poudarja kot pogoj za opravičenje samo vero v Kristusa ♪
  22.      madžarón  -a m (ọ̑) slabš. pripadnik nemadžarskega naroda, zavzemajoč se za madžarizacijo: zagrizen madžaron ◊ zgod. madžaron na Hrvatskem, sredi 19. stoletja pristaš hrvatsko-ogrske stranke ♪
  23.      magnát  -a m (ȃ) nav. ekspr., v kapitalističnih deželah zelo bogat in vpliven človek: poročila se je z nekim magnatom / dolarski, industrijski magnat / ti si mi pravi magnat; pren. vaški magnat ♦ zgod. pripadnik višjega plemstva v stari Ogrski in stari Poljski ♪
  24.      makíjevec  -vca m (ȋ) v francoskem okolju, med drugo svetovno vojno pripadnik makije: pridružiti se makijevcem; spopadi med Nemci in makijevci ♪
  25.      malík  -a m (í) 1. za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane kip, podoba kot bog: častiti, moliti malike; zažigati kadilo pred malikom / ekspr. zavreči malike opustiti pogansko vero 2. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar kdo zelo občuduje in želi posnemati: pesnik je postal njihov malik; biti malik zatiranih / narodni malik 3. ekspr. najvišji vzor, ideal: njihov malik je denar 4. star. škrat: nagajivi malik ● sedi, stoji kot malik negibno, togo ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA