Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

primer (602-626)


  1.      pohujšljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. v krščanskem okolju s katerim se pohujšuje: pohujšljive knjige, slike; pohujšljivo govorjenje / ekspr. dekle je pohujšljivo in zapeljivo 2. ekspr. škodljiv, slab, neprimeren: širiti pohujšljive ideje; tvoja trditev je pohujšljiva ♪
  2.      pójem  -jma m (ọ́) 1. miselna tvorba, določena z bistvenimi lastnostmi, značilnostmi konkretnega ali abstraktnega predmeta, predmetov: definirati kak pojem; ta dva pojma je treba ločevati; jezikoslovni, marksistični pojmi; osnovni, sorodni pojmi; lepo je relativen pojem; pojem časti, hiše, vojne; najti primerno besedo, izraz za kak pojem; narod kot ekonomski, kulturni, zgodovinski pojem; predstave in pojmi / omejiti, razširiti pojem njegov obseg; publ. razčistiti kak pojem njegov obseg, vsebino / obseg, vsebina pojma // kar se da določiti, spoznati zlasti z umom: svoboda ni predmet, ampak pojem 2. knjiž. izraz, beseda: posloveniti tuje pojme; slovar strokovnih pojmov 3. s prilastkom predstava, podoba: natančnejši pojem o tej zgodovinski osebnosti si je ustvaril šele pozneje; ekspr. o Kitajski so imeli ljudje zelo čudne, meglene pojme 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom, v zvezi z za izraža omejenost na ocenjevanje, vrednotenje, kot jo določa prilastek: za jugoslovanske, naše pojme slaba hrana / ekspr. to za moje pojme sploh ni avto / to je za današnje pojme poceni 5. ekspr., v povedni rabi kar ima zaželeno lastnost, značilnost v zelo veliki meri, stopnji: ta knjiga, ta umetnik je v slovenski kulturi pojem; nova letala so kmalu postala pojem / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: njihovi izdelki so pojem kvalitete, za kvaliteto so zelo kvalitetni; postal je pojem nogometnega igralca dober nogometni igralec; on je eden od pojmov sodobnega gledališča eden od najznačilnejših, najboljših predstavnikov ● ekspr. nima pojma o avtomobilih skoraj nič ne ve o njih; ekspr. o vsem tem seveda pojma ni imel, zato je samo začudeno gledal ni nič vedel, mu ni bilo nič znano; pog. nimaš pojma, kako lepo je bilo zelo lepo je bilo; pog. nimam pojma, kdo bi mogel priti ob taki uri ne morem si predstavljati, ne vem; pri učni uri so obravnavali pojem samostalnika bistvene lastnosti, značilnosti; spoznati osnovne pojme matematike osnovna dejstva, zakone, izraze; o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; evfem. o poštenosti ima meglene pojme ni (preveč) pošten; publ. vloga te organizacije je še nerazčiščen pojem njena vloga je še nejasna; ekspr. čast mu ni prazen pojem veliko da na svojo čast; ravna, vede se zelo častno; ekspr. kmalu je zelo raztegljiv, širok pojem se lahko razume zelo različno; evropski strateški pojmi so v teh džunglah brez vrednosti načela, pravila; ekspr. letalo je zelo zmanjšalo pojem daljave zaradi poletov z letali se zdijo daljave manjše ◊ filoz. nadrejeni pojem v odnosu do pojma, katerega vsebuje; podrejeni pojem v odnosu do pojma, v katerem je vsebovan; rodovni pojem ki obsega določene vrstne pojme; vrstni pojem ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi ♪
  3.      pokàz  -áza m (ȁ á) zastar. glagolnik od pokazati: po pokazu dokumenta so mu verjeli / s pokazi na posamezne primere jih ni prepričal / pokaz delovanja naprave nazoren prikaz, demonstracija / v uniformi je hodil po mestu vsem ljudem v pokaz da so ga lahko videli vsi ljudje ● zastar. ta model je slab pokaz prikaz, pripomoček; zastar. dati komu pesmi v pokaz pokazati mu jih, navadno, da jih oceni; zastar. pomočnik je z delom na pokaz moral dokazati svoje sposobnosti za mojstrstvo z delom pred komisijo, ki je ocenila narejeni izdelek ♪
  4.      pokváriti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek ♪
  5.      póleg  in poleg [tudi lǝg] predl. (ọ̑) z rodilnikom 1. za izražanje položaja v bližini česa ali premikanja v tak položaj: stopata drug poleg drugega; stal je poleg mene; posaditi otroka poleg sebe / cesta teče poleg Krke ob Krki / primitivnejša oblika nekaj časa vzdrži poleg višje 2. za izražanje dodajanja: govoril boš ti, pa še kdo poleg tebe; rastlina potrebuje poleg vlage tudi sončno svetlobo / razpravljali so poleg drugega tudi o šolstvu; zamuja in poleg tega je len; v sobi je poleg (vsega) tega še temno / v vezniški rabi dela v tovarni, poleg tega pa študira še pravo 3. za izražanje primerjave: poleg njega je kakor pritlikavec; postavljati Koseskega poleg Prešerna / star. vse preteklo se nam zdi lepše poleg sedanjega kakor 4. zastar. kljub: poleg vseh slabosti je dober človek ♪
  6.      polovíca  -e ž (í) 1. del na dva enaka dela razdeljene celote: dobiti polovico klobase; dodati polovico moke takoj; polovica otrok bo šla v drug razred; polovica podjetij je že podpisala sporazum; plačati polovico stroškov // približno polovična a) mera, količina: ob potresu je bila porušena polovica hiš / ekspr. polovica ljudi tega ne ve zelo veliko b) v prislovni rabi, navadno s primernikom stopnja: polovico mlajša je od njega; pojedel je polovico več kot ti; stroški so (za) polovico večji, kot so predvidevali // s predlogom mesto, glede na katero se deli celota na dva enaka dela: članek je prebral ravno do polovice; sunil je žogo nekaj metrov čez polovico; biti na polovici poti / prerezati kruh čez polovico 2. navadno s prilastkom kar predstavlja del na dva enaka dela razdeljene stvari, zlasti glede na določeno izhodišče: zrezati jabolka na polovice; pobarvana polovica stene; prva polovica poti; zgornja polovica travnika je močvirna / v drugi polovici tedna se bo vreme spremenilo v drugem delu; leva in desna polovica obraza; obe polovici žemlje / žarg., šport. žoga je v nasprotnikovi polovici ● šalj. to je moja boljša polovica žena; šalj. svojo slabšo polovico boš pa že pregovorila moža ◊ šport. napadalna polovica v kateri skuša moštvo doseči zadetek; obrambna polovica v kateri skuša moštvo nasprotniku preprečiti zadetek ♪
  7.      položáj  -a m (ȃ) 1. način, kako je kaj nameščeno a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže / železniški signal je v položaju Stoj 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem / njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna / položaj na lestvici se je spremenil mesto 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat ◊ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom ♪
  8.      položájen  -jna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na položaj: položajna neprimernost / položajne obveznosti ♦ jur. položajna plača do 1965 del plače javnih uslužbencev glede na njihov položaj, odgovornost ♪
  9.      pomanjkljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki nima vseh sestavnih delov celote, enote: pomanjkljiv naslov; predložili so pomanjkljive podatke; pomanjkljiva oprema 2. ki ni v skladu z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: pomanjkljivo delo, popravilo / pomanjkljiva znanstvena metoda / pomanjkljiva izobrazba; pomanjkljivo znanje / pomanjkljiva prehrana 3. ki ne obstaja v zadostni, zadovoljivi meri: pomanjkljivi dokazi; pomanjkljive informacije; pomanjkljiva navodila ● ekspr. prišla je v pomanjkljivi obleki neprimerno, nedostojno oblečena pomanjkljívo prisl.: pomanjkljivo govoriti tuje jezike; pomanjkljivo oblečena ženska; pomanjkljivo opremljeno stanovanje ♪
  10.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
  11.      pomilováti  -újem nedov. (á ȗ) čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost a) ob nesreči, trpljenju koga: pomilovati otroke, ki jim je umrla mati; pomilovati vdovo / ubožec, so ga pomilovali b) ob neprimernem, nespametnem ravnanju koga: pomilovati mlade zanesenjake; ni ga preziral, ampak pomiloval pomilováje stil. pomilujé: žal vam ne morem pomagati, je pomilovaje dejal; izkušen človek pomilovaje gleda na take stvari pomilujóč -a -e: pomilujoč nesrečnika, so odšli naprej; pomilujoč nasmeh, pogled ♪
  12.      pomlád  -i ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pómlad (ȃ) 1. del leta med zimo in poletjem: pomlad se bliža, mineva; ustaviti dela na gradbišču do pomladi / na pomlad se je vrnil ob koncu zime ali v začetku pomladi; sneg je obležal globoko v pomlad; zgodilo se je lansko pomlad, knjiž. lanske pomladi ♦ astr. astronomska pomlad doba od pomladanskega enakonočja do poletnega sončnega obrata // za ta del leta značilno stanje narave: po hribih še leži sneg, v dolini pa je že pomlad; cvetoča, zelena pomlad / pesn. pomlad se budi, cveti / zunaj je pomlad pomladansko vreme; pren., knjiž. v njegovem srcu je pomlad; z otrokom je prišla v hišo pomlad 2. publ., s prilastkom doba razvoja, uspehov: to je prava kulturna pomlad; to je nova pomlad države ● knjiž., ekspr. dekle še nima osemnajst pomladi še ni staro osemnajst let; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; ekspr. pomlad življenja mu je hitro minila mladost; pesn. ti si pomlad mojega življenja sreča, veselje; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi; prim. spomladi ♪
  13.      ponazoríti  -ím dov., ponazóril (ȋ í) narediti, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega: s temi številkami ponazoriti stanje v gospodarstvu; vsa pravila je ponazoril s primeri / skladatelj je v skladbi čudovito ponazoril tek potočka čez brzice; z gibi in glasovi so otroci ponazorili prihajanje pomladi ponazorjèn -êna -o: na sliki je ponazorjeno delovanje stroja; grafično ponazorjeni rezultati ♪
  14.      ponazoroválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se ponazarja: ponazorovalni primeri; ponazorovalna sredstva ♪
  15.      ponesréčiti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. poškodovati se, umreti v nesreči: pri trčenju se je motorist ponesrečil; ponesrečiti se pri delu, v planinah, v rudniku, z avtomobilom; smrtno se ponesrečiti / takoj po vzletu se je letalo ponesrečilo 2. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: načrt se je ponesrečil; vse se ji je ponesrečilo / primerjava se mu je ponesrečila ponesréčen -a -o 1. deležnik od ponesrečiti se: ponesrečen načrt; reševanje ponesrečenih rudarjev; ponesrečen vlak 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: imeti ponesrečen plašč / ponesrečen izraz za kak pojem; ta primerjava je ponesrečena ♪
  16.      póni  -ja m (ọ̑) 1. konj majhne rasti, primeren zlasti za jahanje za otroke: deček je jahal svetlo rjavega ponija 2. pog. manjše, navadno zložljivo kolo: ni si hotel kupiti navadnega kolesa, ampak poni; neskl. pril.: poni kolo ♪
  17.      poóbčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. posplošiti: dejstvo je poobčil iz nekaj primerov ♪
  18.      popáčenje  -a s (ȃ) glagolnik od popačiti: popačenje volilnih rezultatov je razburilo ljudi; popačenje resnice / popačenje pokrajine z neprimernimi stavbami ◊ elektr. nezaželena sprememba signala, ki se pojavi med dvema točkama prenosnega sistema ♪
  19.      popráviti  -im dov. (á ȃ) 1. odpraviti okvaro, poškodbo česa: popraviti avtomobil; popraviti pokvarjeni likalnik; ali znate popraviti pisalni stroj; dati, nesti popravit čevlje, uro // narediti kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popraviti cesto, streho // dati ustreznejšo, primernejšo obliko: popraviti staro hišo; šivilja ji je popravila plašč / popraviti črko; popraviti obrvi s svinčnikom / popraviti komu izgovor besede 2. povzročiti, da kaj postane boljše; izboljšati: popraviti odnose, položaj; popraviti razmere v podjetju; stanje se je popravilo; ni še prepozno, vse se lahko še popravi; popraviti si zdravje / vreme se je popravilo // z dodajanjem česa povzročiti, da se poveča kakovost: popraviti jed s smetano 3. ugotoviti in odpraviti jezikovne, stilistične napake v tekstu: popraviti besedilo, prvo vrstico; kdo ti bo popravil govor / popraviti učencu matematično nalogo 4. narediti, da kaj slabega ne obstaja več: popraviti krivico; mati je hotela popraviti svojo napako; popraviti sramoto; škodo moraš popraviti plačati, povrniti; popraviti slab vtis; treba bo popraviti zamujeno nadomestiti 5. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravila mu je kravato; popraviti obleko na obešalniku; popraviti šopek v vazi; nerodno ležiš, popravi se; popraviti se v sedlu; popraviti si klobuk, nahrbtnik, očala / popraviti lase s čela, koder za ušesa; popraviti si lase pod ruto potisniti 6. dopolniti, deloma spremeniti prej povedano: to je res nerodno - nerodno za nas, je popravil svoj vzklik / zmotil se je v letnici, pa si ga nisem upal popraviti; ni bolan, samo len je, jo je popravil; ne lani, predlanskim je bilo, se je popravila / tri in tri ni pet, ampak šest, mu popravi učiteljica ● žarg. popraviti matematiko dobiti v matematiki boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni; nar. popraviti mladega merjasca skopiti; vzemi bonbon, da si popraviš okus da ne boš imel v ustih več slabega okusa ◊ aer., navt. popraviti kurz; šol. učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni; šport. popraviti čas izboljšati čas; popraviti rekord izboljšati rekord popráviti se nav. ekspr. postati (bolj) zdrav, krepek: le počivaj, da se boš popravil; dolgo je trajalo, da se je po bolezni popravil; prej je bil suh, zdaj pa se je popravil zredil / zdravje se mi je popravilo / spomladi se rastlina popravi // poboljšati se: hči se je letos v šoli popravila; pijanec se težko popravi poprávljen -a -o: prodam generalno popravljen avtomobil; čez tri dni bo stroj popravljen; druga, popravljena izdaja; s tem bo krivica popravljena; šola je bila sezidana pred sto leti, popravljena pa lani; knjigo so, nekoliko popravljeno, še dolgo uporabljali ♪
  20.      poprávljati  -am nedov., stil. popravljájte; stil. popravljála (á) 1. odpravljati okvaro, poškodbo česa: popravljati čevlje, dežnike; ali zna popravljati šivalne stroje / kje popravljajo igrače // delati kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popravljati cesto, streho // dajati ustreznejšo, primernejšo obliko: popravljati staro hišo / popravljati verze mlajšim pesnikom 2. povzročati, da kaj postane boljše; izboljševati: popravljati načrt; pog. dobro naredi, da ne bo treba popravljati za teboj / ti ukrepi popravljajo stanje; položaj se popravlja / vreme se popravlja 3. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu: popravljati besedilo; profesor popravlja naloge / učitelj ga je poslušal in včasih popravljal / popravljati matematične naloge 4. delati, da kaj slabega ne obstaja več: popravljati krivice 5. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravljati bolniku blazino; popravljala je otroku kapico; ko je bilo vse naloženo, je bilo treba tu in tam še kaj popravljati in preložiti; presedal se je in se popravljal na stolu; popravljati si nogavice / popravljati si lase s čela / popravljati z grebljico ogenj, žerjavico 6. dopolnjevati, deloma spreminjati prej povedano: brž je začel popravljati svojo izjavo / saj nisem Janez, Tone sem, ga je popravljal / dov., navadno pri radijskem, televizijskem napovedovanju predstava se začne ob sedmih. Popravljam: ob osmih ● ekspr. pisatelj v noveli popravlja življenje olepšuje ◊ agr. popravljati vino izboljševati kakovost vina z dodajanjem sladkorja moštu ali z uravnavanjem kislosti vina poprávljati se nav. ekspr. postajati (bolj) zdrav, krepek: bolnik se že popravlja / po dežju se je rastlina začela hitro popravljati popravljáje: stal je pred ogledalom, popravljaje si kravato popravljajóč -a -e: ozrla se je, leno popravljajoč si lase ♪
  21.      poráben  -bna -o prid. (á ā) ki se da porabiti: porabni deli rastline; porabni predmeti; porabno znanje / za družbo je bil zelo poraben koristen, primeren ♪
  22.      porájkelj  -klja m (á) nar. tanjše sveže deblo za napenjanje verige, vrvi, s katero je povezan z drvmi, s senom naložen voz: najti primeren porajkelj ♪
  23.      porázen  -zna -o prid. (á ā) ekspr. zelo neugoden, negativen: ni se zavedal poraznega vpliva svojih besed; ta podatek, zaključek je porazen; posledice so bile porazne / narediti porazen vtis / jezik in stil sta v tem delu porazna zelo slaba, nekvalitetna; porazno higiensko stanje v zdravstveni ustanovi zelo slabo, neprimerno // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, močni obliki: spoznali jih boste po porazni bledici na licih; razlika med njima je porazna zelo velika; doživel je porazno razočaranje hudo porázno prisl.: novica je nanje delovala, vplivala porazno; porazno slaba udeležba ♪
  24.      posében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima 2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa // ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo 6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo // poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja ◊ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; jur. splošni in posebni del zakona; mat. posebno število število, ki se piše s številko; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji posébno 1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet 2. izraža visoko stopnjo, mero a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno ♪
  25.      posèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od poseči posežem: pri posegu na polico je padel s stola 2. navadno s prilastkom dejanje, s katerim se odločilno vpliva na potek česa: nepremišljeni posegi v naravo; s takim posegom je hotel preprečiti najhujše / poseg družbenih forumov je bil v tem primeru nujen / poseg s škarjami / različni administrativni posegi; vojaški poseg je bil neuspešen / kirurški poseg operacija ♪

   477 502 527 552 577 602 627 652 677 702  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA