Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

primanjkovati (4)

1.      primanjkováti  -újem nedov. (á ȗ) s smiselnim osebkom v rodilniku ne biti česa v zadostni količini, meri: primanjkuje cementa, premoga; hrane jim ne primanjkuje; publ. na tem območju primanjkujejo živila primanjkuje živil / za tako trditev mu primanjkuje dokazov ∙ ekspr. primanjkuje mu čut za estetiko nima ga ♪
2.      nedostájati  -am nedov. (ā) zastar. manjkati, primanjkovati: za tako trditev mu nedostaja dokazov ♪
3.      obléganec  -nca m (ẹ̑) kdor je oblegan: oblegancem je začelo primanjkovati hrane ♪
4.      pomanjkováti  -újem nedov. (á ȗ) star. primanjkovati, manjkati: začelo je pomanjkovati hrane / pomanjkuje mu odkritosti ♪