Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
priglasiti (8)
- priglasíti -ím, tudi priglasíti in priglásiti -im dov., priglásil (ȋ í; ȋ á) 1. sporočiti pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: prosil ga je, naj ga priglasi k izpitu; priglasiti se za izlet / prostovoljno se priglasiti v vojsko / priglasiti se za kurirja / priglasiti se k besedi 2. knjiž. javiti, prijaviti: priglasiti prireditev; priglasiti zadevo občini / priglasiti odsotnost v treh dneh 3. knjiž. najaviti, napovedati: priglasil ga je ravnatelju; priglasiti se za obisk; priglasil se je že včeraj priglasíti se, tudi priglasíti se in priglásiti se knjiž. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv; javiti se: priglasiti se sodišču zaradi dedovanja ● knjiž. ob popisu se je priglasila za Slovenko se je izrekla; v društvo se je priglasilo okrog sto novih članov vpisalo priglašèn -êna -o tudi priglášen -a -o: priglašen k izpitu ♪
- beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede // s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel
je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav. mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo / kot
nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi // ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede // knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali /
dar besede govorjenja, govora 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva // nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda;
naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku // uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede // mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj ● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad,
težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj,
ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče;
pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr.
nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde ◊ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede;
pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija ♪
- jáviti -im dov. (á ȃ) sporočiti zlasti kaj uradnega pristojnemu organu: javiti položaj ladje; prišel je javit, kakšno je stanje na fronti / javiti odsotnost v določenem roku // pog. ovaditi, prijaviti, naznaniti: javiti koga na milico; storilec se je šel sam javit jáviti se 1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: javiti se predstojnikom; vsak dan se mora javiti na milici / čez tri dni se javite na delo, na ponoven pregled; javite se v računovodstvu / pog. če boste imeli kaj časa, pa se javite pri nas se oglasite, zglasite 2. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: po vojni se je takoj javil iz Francije / pog. že nekaj let se jim ne javi jim ne piše // pog. odgovoriti (na poziv, klicanje), oglasiti se: spustil je slušalko, ker se ni nihče javil 3. pog. prijaviti se, priglasiti se: javiti se k izpitu; nihče se ni javil za izlet;
prostovoljno se javiti v vojsko / javil se je za kurirja / javiti se k besedi / kdor je to storil, naj se javi naj pove // žarg., šol. prijaviti se, priglasiti se zaradi preverjanja znanja: javiti se matematiko; danes ne znam, se bom javil jutri ♪
- objáviti -im dov. (á ȃ) 1. uradno sporočiti javnosti: objaviti novico, rezultate; objaviti razpis delovnega mesta; objaviti na oglasni deski, po televiziji, v časopisu / publ. časopis, radio je objavil zadnje dogodke / redko objaviti stavko razglasiti // zastar. povedati, sporočiti: objaviti prijatelju svoj namen 2. narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi: urednik je članek, novelo objavil; objaviti na prvi strani, v zborniku / časopis je objavil reportažo, nekaj slik / objaviti svoje pesmi, razprave / pred tem je avtor objavil že več knjig objávljen -a -o: priglasiti se na objavljen razpis; objavljen v knjižni obliki ♪
- oglasíti -ím, tudi oglasíti in oglásiti -im dov., oglásil (ȋ í; ȋ á) zastar. 1. razglasiti: oglasili so ga za krivega 2. prijaviti, priglasiti: upniki naj čimprej oglasijo svoje terjatve // najaviti, napovedati: ali naj vas oglasim gospodu / svojo odsotnost je oglasil predstojniku javil oglašèn -êna -o tudi oglášen -a -o: oglašena sprememba jih je razveselila ♪
- priglasítev -tve ž (ȋ) glagolnik od priglasiti: priglasitev za vozniški izpit; rok za priglasitev / priglasitev dogodka ♪
- pristòp -ópa m (ȍ ọ́) 1. dostop: a) vsi pristopi so vzdrževani; urediti pristop na vrh gore; pristop do morja ♦ alp. pot, plezalna smer v hribih b) olajšal jim je pristop do planinske koče; preprečiti pristop v tovarno c) vsak ima pristop v njegov kabinet / učenci imajo pristop do vseh knjig 2. glagolnik od pristopiti: priglasiti pristop k društvu; pristop države h gospodarski skupnosti / podpisati pristop / pristop k delu; omogočiti pristop k raziskovanju / originalen pristop k literaturi originalno obravnavanje literature; individualen pristop k učencu individualno ravnanje z njim; stvaren pristop k obravnavanju zgodovine stvaren način obravnavanja 3. publ., s prilastkom način, postopek: nov pristop v odkrivanju vzročnosti med pojavi; računalniški pristopi ♪
- zglasíti se -ím se, in zglasíti se in zglásiti se -im se dov., zglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: dobil je sporočilo, naj se zglasi na občini; zglasiti se pri direktorju, v tajništvu / zglasite se v kadrovskem oddelku osebno ali pismeno v desetih dneh / v treh dneh se mora zglasiti na delo 2. priti kam, navadno z določenim namenom: če boš kaj potreboval, se kar zglasi; mimogrede se je zglasil pri bratu; zglasite se lahko vsak dan popoldne // redko oglasiti se, javiti se: zglasil se jim je z razglednico 3. star. prijaviti se, priglasiti se: zglasiti se k izpitu / zglasiti se za besedo ● zastar. takoj mu je zglasil novico povedal, sporočil; zastar. zglasiti se s pesmijo zapeti ♪