Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
prid. (4.026-4.050)
- gladkodlák in gladkodlàk -áka -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima gladko, ravno dlako: gladkodlaki konji ♪
- gladkolás in gladkolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima gladke, ravne lase: gladkolaso dekle ♪
- gladkorép in gladkorèp -épa -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́) redko ki ima rep z gladko, ravno dlako: gladkorepa žival ♪
- gládov -a -o tudi gladóv in gladòv -óva -o prid. (ā; ọ́; ȍ ọ́) nar. požrešen, lakomen: Odmerili so mu kos vrta in njivo. Saj brat res ni bil gladov (F. Bevk) ♪
- gladóven in gládoven -vna -o prid. (ọ̄; ā) 1. nar. lačen: mukanje gladovne živine / obsojeni so bili na gladovno smrt od lakote // požrešen, lakomen: zelo je gladoven na meso 2. v zvezi gladóvna stavka protestno odklanjanje jedi z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: pripravljati, začeti gladovno stavko; priporniki so se odločili za štirinajstdnevno gladovno stavko; z gladovno stavko v rovih so dosegli zvišanje mezd ♪
- glagoljáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na glagoljaše ali glagoljaštvo: glagoljaške knjige / glagoljaški duhovnik glagoljaš ♪
- glágolski 1 -a -o prid. (á) nanašajoč se na glagol: glagolska raba; glagolsko dejanje / glagolski način; glagolski samostalnik; glagolski vid; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način ♪
- glágolski 2 -a -o prid. (á) nanašajoč se na glagolico: glagolske črke; glagolska pisava / glagolski spomeniki slovanska besedila, zapisana v glagolici ♪
- glásben -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasbo: glasbena kritika, kultura, zgodovina; sistematična glasbena vzgoja; skladba je odlično glasbeno delo / glasbeni bienale; glasbena revija / glasbeni pedagog, pouk; obiskovati glasbeno šolo; izpit iz glasbene teorije / predvajati glasbeni film; glasbena oprema predstave; glasbena spremljava / glasbeni spored; radijska glasbena oddaja / glasbeni avtomat; glasbeni instrumenti; glasbena skrinja / glasbena križanka; pren., ekspr. glasbena govorica velikega mojstra ◊ muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom; (glasbeni) stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej; glasbena drama opera, v kateri sta si dramski tekst in glasba enakovredna; glasbena medigra glasba med dvema dejanjema odrskega dela; glasbene vilice kovinska
palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije glásbeno prisl.: glasbeno opremiti film ♪
- glásbenokrítičen -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na glasbeno kritiko: glasbenokritični poskus / glasbenokritična osebnost ♪
- glásbenopedagóški -a -o prid. (ȃ-ọ̑) nanašajoč se na glasbeno vzgojo: glasbenopedagoško prizadevanje / glasbenopedagoška literatura ♪
- glásbenoprosvéten -tna -o prid. (ȃ-ẹ̑) glasbenopedagoški: glasbenoprosvetno delo ♪
- glásbenovzgójen -jna -o prid. (ȃ-ọ̑) nanašajoč se na glasbeno vzgojo: glasbenovzgojne metode ♪
- glásbenozgodovínski -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na glasbeno zgodovino: glasbenozgodovinski spis ♪
- glásen -sna -o, stil. glasán glásna -o in -ó, stil. glasèn -snà -ò prid., glasnéjši (á; ȃ á; ǝ̏ ȁ) 1. zelo dobro slišen: pogovor je vedno bolj glasen; zbudi ga glasno petje; pozdravili so ga z glasnim ploskanjem / glasen potok // slišen sploh: glasen jok; glasen pozdrav; pogovor je pretrgal glasen smeh / ekspr. glasni udarci srca 2. ki mnogo, zelo slišno govori: glasni ljudje; težko se je znašel med tako glasnimi gosti; bil je vedno glasnejši in zabavnejši / glasna, razigrana družba; glasna skupina sejmarjev; pren., ekspr. o tej zadevi je bil tisk zelo glasen // knjiž. ki ima močen glas: glasen lovski rog; glasen zvon; glasna piščalka glasnó in glásno prisl.: glasno brati, govoriti; glasno klicati; še glasneje je začel peti; glasno zaloputniti vrata; elipt. nikar tako glasno ∙ imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. to je treba
povedati jasno in glasno brez olepševanja in prikrivanja, odločno ♦ muz. glasno označba za jakost izvajanja forte glásni -a -o sam.: vedno je bil med najbolj glasnimi; stopil je k radiu in zavrtel gumb na glasno ♪
- glasílen -lna -o prid. (ȋ) ki tvori glas: glasilne priprave ♪
- glaskoválen -lna -o prid. (ȃ) šol., v zvezi glaskovalna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se najprej berejo posamezni glasovi, nato pa vežejo v besedo ♪
- glásniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na list Slovenski glasnik: glasniška doba ♪
- glasoslóven -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na glasoslovje: glasoslovni zakoni; glasoslovna pravila ♪
- glasotvóren -rna -o prid. (ọ̄) lingv. ki tvori, oblikuje artikulirane glasove: glasotvorne prvine ♪
- glasoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasovanje: glasovalna pravica / glasovalne skrinjice so bile polne glasovnic; glasovalni listek glasovnica / publ., nav. slabš. glasovalni stroj vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago ♪
- glasóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na glas: odpravljati govorne in glasovne motnje; enotna in pravilna izreka posameznih glasov in glasovnih skupin; občudovali so glasovno ubranost recitatorjev / to je zbor s sijajnim glasovnim materialom; ta skladba zahteva, zlasti v sopranih, velik glasovni obseg; pevka z zavidljivo glasovno višino ♦ lingv. glasovni pojavi spremembe, prilagoditve glasov; lit. glasovna figura posebej izbrani in uporabljeni glasovi za pesniško izražanje glasóvno prisl.: glasovno bleščeč ♪
- glasovít -a -o prid. (ȋ) zastar. slovit, znan: glasovit učenjak; ustavil se je v glasoviti krčmi; glasovito ime ♪
- Gláuberjev -a -o [glau̯b-] prid. (á) kem., v zvezi Glauberjeva sol natrijev sulfat s kristalno vodo v obliki brezbarvnih kristalov: predpisati za odvajalo Glauberjevo sol ♪
- glavàt -áta -o prid. (ȁ ā) ekspr. ki ima debelo, veliko glavo: bil je plečat in glavat / glavato zelje ♪
3.901 3.926 3.951 3.976 4.001 4.026 4.051 4.076 4.101 4.126