Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
prid. (2.989-3.013) 
- dvátisočléten -tna -o prid. (ȃ-ẹ̑) ki traja dva tisoč let: narod z dvatisočletno kulturno tradicijo ♪
- dvéléten -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) 1. star dve leti: dveleten otrok 2. ki traja dve leti: dveletna praksa / dveletna kmetijska šola ♪
- dvéstoléten -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) ki traja dvesto let: dvestoletno nasprotje med državama / do takšnih rezultatov so prišli na osnovi dvestoletnih izkušenj ♪
- dvétretjínski -a -o prid. (ẹ̑-ȋ) nanašajoč se na dve tretjini: zakon je bil sprejet z dvetretjinsko večino glasov ♪
- dvéúren -rna -o prid. (ẹ̑-ȗ) ki traja dve uri: utrdba je padla po dveurnem srditem boju; vlak ima dveurno zamudo ♪
- dvigálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dviganje: dvigalni mehanizem; dvigalna moč priprave; dvigalna naprava; dvigalne verige, vrvi / redko dvigalni most dvižni most ♦ teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne ♪
- dvigljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da dvigniti: dvigljiv železniški most; vrata so dvigljiva ♪
- dvížen -žna -o prid. (ȋ) 1. ki se da dvigniti: dvižni most; dvižna zapornica; dvižna vrata 2. ki povzroča, omogoča dviganje: dvižni mehanizem; dvižni stolp rudniškega jaška; dvižni vzvod; dvižna sila ◊ avt. dvižna prostornina avtomobilskega motorja prostornina vseh valjev; fin. dvižni listek obrazec, ki ga izpolni stranka za dvig denarja; fiz. dvižni kot kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; elevacija; dvižna doba čas, ki ga porabi v zrak vrženo telo, da doseže najvišjo točko ♪
- dvóbárven -vna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki je dveh barv: dvobarvni trak; dvobarvne tkanine / dvobarvni napis nad trgovino / dvobarvni tisk ♪
- dvóbázen -zna -o prid. (ọ̑-ȃ) kem., v zvezi dvobazna kislina kislina, v kateri se lahko dva vodikova atoma zamenjata s kovino ♪
- dvobójen in dvobôjen -jna -o prid. (ọ̄; ō) nanašajoč se na dvoboj: dvobojno orožje; dvobojna pravila / knjiž. dvobojni drug sekundant (v dvoboju) ♪
- dvóbratínski -a -o prid. (ọ̑-ȋ) bot., v zvezi dvobratinski prašniki prašniki, zrasli v dve skupini ♪
- dvóbrázden -dna -o prid. (ọ̑-ā) agr., v zvezi dvobrazdni plug plug, ki istočasno reže, orje dve brazdi ♪
- dvócéličen -čna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) etn., navadno v zvezi dvocelična hiša hiša, ki ima dva prostora ♪
- dvócéven -vna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dve cevi: dvocevni samokres; dvocevna puška ♪
- dvócilíndrski -a -o prid. (ọ̑-í) strojn. ki ima dva cilindra, valja: dvocilindrski motor ♪
- dvócvéten -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva cveta: dvocvetna rastlina ♦ bot. dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora ♪
- dvóčeljústen -tna -o prid. (ọ̑-ȗ) strojn. ki ima dve čeljusti: dvočeljustna zavora; dvočeljustno rezilo ♪
- dvóčetrtínski -a -o prid. (ọ̑-ȋ) muz. ki obsega dve četrtinki: dvočetrtinski takt ♪
- dvóčlénski -a -o prid. (ȏ-ẹ̑) nanašajoč se na dvočlenik: dvočlenski izrek, koeficient / dvočlenska enačba ♦ lingv. dvočlenski termin ♪
- dvóčŕten -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) muz. nanašajoč se na tone v oktavi nad enočrtno oktavo: dvočrtni g; dvočrtna oktava ♪
- dvódêbeln -a -o [bǝl] prid. (ọ̑-ȇ) ki ima dve debli: dvodebelno drevo ♪
- dvódejánski -a -o prid. (ọ̑-ȃ) gled. ki ima dve dejanji: dvodejansko odrsko delo ♪
- dvódélen -lna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva dela: klop ob peči je bila dvodelna; dvodelna obleka; dvodelna skladba / dvodelne kopalke; dvodelna omara; dvodelno okno; dvodelna vrata ♦ friz. dvodelna brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v dva pramena razdeljenimi kocinami; muz. dvodelni takt dvodobni takt ♪
- dvódimenzionálen -lna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dve dimenziji, razsežnosti: ploskev je dvodimenzionalna tvorba / dvodimenzionalna umetnost; pren. dvodimenzionalno prikazovanje značajev ♪
2.864 2.889 2.914 2.939 2.964 2.989 3.014 3.039 3.064 3.089 
