Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

prid. (19.014-19.038)


  1.      vêrzen  -zna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na verz: verzni konec / verzni ritem / akcentuacijski ali naglasni verzni sistem; kvantitativni, silabični verzni sistem; verzna drama drama v verzih ♪
  2.      verzifikacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na verzifikacijo: verzifikacijska načela / verzifikacijska spretnost ♪
  3.      verzifikátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na verzifikatorje ali verzifikatorstvo: verzifikatorski izdelek / verzifikatorska spretnost ♪
  4.      verzíran  -a -o prid. (ȋ) izurjen, izveden: verziran monter, strokovnjak / biti verziran v vseh slikarskih tehnikah / verziran v filozofiji ♪
  5.      verzolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na verzologijo: verzološke raziskave / verzološki strokovnjak ♪
  6.      vesél  -a -o [eu̯] prid., veseléjši (ẹ̑) 1. ki je v stanju veselja: skupina veselih otrok; od tistega dne ni bil več vesel; vesel je prepeval in vriskal; vesel je bil, da bi plesal; vesela družba ni hotela domov / evfem. ponoči ste bili malo preveč veseli hrupni // ki je večkrat, rad v stanju veselja: tod živijo veseli ljudje; bil je vesel otrok / človek vesele narave / veseli Dolenjci / veselo mesto mesto z bogatim zabavnim življenjem // ki izraža, kaže veselje: veseli glasovi otrok; vesel pogled, smeh; veselo petje, ukanje 2. v povedni rabi ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem a) z rodilnikom: vesel je bil darila, pozdravov; otroško je vesel pohvale; zelo je vesel smuči / vesel je bil gostov bili so mu dobrodošli / ta človek je vesel življenja rad živi b) z odvisnim stavkom: bil je vesel, da ga je našel; vesel je, kadar se more z njim pogovoriti / vesel bodi, da si zdrav zadovoljen; vesel mora biti, da ima kaj jesti; vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko rad jo pokaže 3. ki povzroča veselje, zadovoljstvo: vesel spomin; sporočiti veselo novico; pogovarjati se vesele reči / vzeti kaj z vesele strani // poln veselja, prijetnega: to so bili veseli časi; imel je veselo mladost; čaka ga vesela prihodnost / vesela zabava; pokvariti veselo razpoloženje / kot voščilo želimo vam vesele praznike // ki je zabavne, lahkotne vsebine: vesele pesmi; vesela zgodba / vesele besede 4. ekspr. lahkotno se premikajoč, živahen: veseli metuljčki; vesele ribice / veseli oblaki, studenci; veseli plameni / stopati z veselim korakom 5. ekspr. svetle barve, živo pisan: veseli puloverji; veselo cvetje na oknih; griči z veselim zelenjem oklepajo dolino / plašči veselih barv // svetel, bleščeč: vesela mesečina; veselo junijsko sonce 6. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: praznovati veseli pust; minila je vesela mladost; prišla je vesela pomlad; z veselim upanjem obrezovati trto ● ekspr. pripravljati se za veseli dan poroko, svatbo; ekspr. čestitati za veseli dogodek rojstvo otroka; zastar. napisal je dve veseli igri veseloigri; knjiž. veselo oznanilo evangelij; star. to mu je dal iz veselega srca rad; veselega človeka ima še bog rad veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni vesélo prislov od vesel: veselo skakati, se smejati; veselo žareče oči // v povedni rabi izraža veselo razpoloženje: pri sosedovih bo zvečer veselo; ni tako veselo, kot se zdi ● star. veselo je gledati ljudi, kako plešejo prijetno; veselo mi je postalo pri duši občutil sem zadovoljstvo veséli -a -o sam.: tudi najbolj veseli so utihnili; povej kakšno veselo šalo; pog. zapojmo eno veselo veselo pesem ♪
  7.      veselíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na veselico: veselični prostor / veselična godba ♪
  8.      veseljáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na veseljake: veseljaška skupina / veseljaško življenje / ekspr. veseljaški otroci hrupno veseli ♪
  9.      vêseln  -a -o [sǝl] prid. (ȇ) nanašajoč se na veslo: potisniti veslo skozi veselno luknjo / veselni drog splavarsko veslo, splavarski drog ♪
  10.      veselósten  tudi vesélosten -tna -o prid. (ọ̑; ẹ̑) nanašajoč se na veselost: veselostni znaki / bil je veselostnega srca ♪
  11.      vésen  -sna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na veso: vesno ravnotežje / knjiž. vesni delci lebdeči ♦ alp. vesna prečnica prečnica, po kateri se pleza v vesi; šport. vesno orodje orodje za veso ♪
  12.      veslálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na veslanje: veslalne priprave ♦ zool. veslalna ploščica sprijete migetalke pri rebračah, ki omogočajo lebdenje, počasnejše premikanje v vodi ♪
  13.      veslárski  tudi vêslarski -a -o prid. (á; ȇ) veslaški: veslarska klop / veslarsko društvo ♪
  14.      vêslast  -a -o prid. (é) podoben veslu: veslaste noge morskih želv ♪
  15.      vesláški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na veslače: veslaška klop / veslaška pesem / veslaško društvo / veslaško prvenstvo ♪
  16.      vesóljen  -jna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na vesolje, vesoljstvo: zvezde v vesoljnem prostoru / vesoljna katastrofa 2. nanašajoč se na vso zemljo: nastanek vesoljnega morja / vesoljna revolucija svetovna / vesoljno vladanje pravice // nanašajoč se na vse ljudi, vse stvari, vsa področja: vesoljni napredek; vesoljna evolucija; vesoljno sožitje v naravi / ljubezen je vesoljno čustvo; vesoljno gorje 3. ekspr. cel, celoten, ves: najprej je zapel en ptič, nato pa vesoljni zbor; vesoljnemu človeštvu grozi katastrofa / biti člen v verigi vesoljnega življenja ● vesoljni potop po bibliji katastrofalne poplave kot kazen za človeške grehe; ekspr. za to ni vesoljnega recepta za vse veljavnega; vesoljni svet ekspr. življenja se veseli vesoljni svet vse živo; ekspr. za to bo izvedel vesoljni svet postalo bo splošno znano; ekspr. vesoljni svet hodi občudovat kapnike veliko ljudi (iz različnih krajev) ◊ filoz. vesoljna duša v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega bivajočega; jur. vesoljno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti; rel. vesoljni cerkveni zbor zbor škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov vse katoliške cerkve; vesoljna odveza do 2. vatikanskega koncila odveza, združena z odpustkom, ki jo dobijo pod določenimi pogoji zlasti člani tretjega reda; vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta ♪
  17.      vesóljski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vesolje: a) vesoljska energija / vesoljski plini / vesoljski prostor b) vesoljske raziskave / vesoljski poleti / vesoljski potnik / vesoljski strokovnjak / vesoljska obleka; vesoljska tehnika / ekspr. vesoljski sprehod zadrževanje vesoljskega potnika v vesoljskem prostoru zunaj vesoljske kabine; publ. vesoljska doba doba po prvem poletu v vesolje; vesoljska ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete; vesoljska postaja naprava v vesolju za pristajanje in oskrbovanje vesoljskih ladij; vesoljska tekma tekma v vesoljskih raziskavah, poletih ♦ aer. vesoljsko letalo vozilo za polete na tir okoli zemlje in nazaj; teh. vesoljska kabina kabina vesoljske ladje ♪
  18.      vesóljstven  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. vesoljski: vesoljstveni pojavi ● knjiž. zasejati v človeku vesoljstveni nemir bivanjski; knjiž. protislovje poganja vesoljstveni razvoj celotni ♪
  19.      vestálski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vestalke: vestalska čistost, vestnost / vestalske device ♪
  20.      vésten 1 -tna -o prid., véstnejši (ẹ̄) ki dela, izpolnjuje svoje obveznosti po načelih vesti: vesten delavec ne zamuja; vesten prevajalec, učenec; biti vesten / najemnik se obvezuje ravnati kot skrben in vesten gospodar; vesten plačnik // ki kaže, da kdo tako dela, izpolnjuje obveznosti: njihovo delo, plačevanje je vestno / odpotovati po vestnih in dolgotrajnih pripravah véstno prisl.: vestno izpolnjevati obveznosti ♪
  21.      vésten 2 -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vest, občutek: vestna, moralna merila / vestna svoboda svoboda vesti ♪
  22.      vestfálski  -a -o prid. (ȃ) zgod., v zvezi vestfalski mir mir, sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne ♪
  23.      vestibuláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vestibul: vestibularni prostor / vestibularni del notranjega ušesa / vestibularni aparat ravnotežni organ; vestibularni živec živec, ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; ravnotežni živec ♦ med. vestibularna avra avra z občutkom neravnotežja, omotičnosti ♪
  24.      véšč  -a -e prid. (ẹ̄) 1. ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost: računanja, star. računanju vešč človek / vešč grščine ki dobro zna grško; star. poti vešč ki dobro pozna pot / vešč jahač, lovec 2. ki kaže tako lastnost koga: vešč udarec; vešče pisanje / ekspr.: z veščo roko voditi podjetje; ocenjevati z veščim očesom kot (dober) poznavalec, strokovnjak ● zastar. vešči ljudje trdijo o dogodku drugače ljudje, ki vedo o njem véšče prisl.: vešče uporabljati orožje; sam.: branja in pisanja veščih nekoč ni bilo veliko ♪
  25.      veteránski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na veterane: veteransko društvo / veteranske zgodbe / veteranski generali ♪

   18.889 18.914 18.939 18.964 18.989 19.014 19.039 19.064 19.089 19.114  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA