Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pričevanje (21)

1.      pričevánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od pričevati: oprostili so ga pričevanja // kar kdo pove kot priča na sodišču: izpodbiti pričevanje; neoporečno, nepristransko pričevanje ♦ jur. krivo pričevanje // kar kdo pove kot priča, poznavalec česa: izpovedi in pričevanja sodobnikov; pričevanja o pisateljevem otroštvu 2. kar kaj kaže, osvetljuje: ta knjiga je pomembno pričevanje o življenju naših ljudi; pisana pričevanja o domačem gledališču / za to nimamo zanesljivih pričevanj dokazov ♪
2.      izpričevánje  tudi spričevánje -a s (ȃ) glagolnik od izpričevati: izpričevanje enotnosti / izpričevanje resnice / po njegovem izpričevanju je ta dežela bogata ♪
3.      prepričevánje  -a s (ȃ) glagolnik od prepričevati: s prepričevanjem je dosegel več kot s silo / v svojem prepričevanju se niso omejevali samo na letake / poslušati prepričevanje; njegovemu prepričevanju ni nihče verjel ♪
4.      sámoprepričevánje  -a s (ȃ-ȃ) knjiž. prepričevanje samega sebe: neprijetni občutek je hotel pregnati s samoprepričevanjem, da je moralo tako biti ♪
5.      beséda  -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede // s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav. mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo / kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi // ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede // knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva // nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku // uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede // mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj ● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde ◊ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija ♪
6.      dialéktika  -e ž (ẹ́) 1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja ♦ filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje // gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika prirode, zgodovine 2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika // v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov 3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine ♪
7.      enoglásen  -sna -o prid. (á ā) ki vsebuje, izraža isto mnenje: enoglasna sodba; enoglasno pričevanje prič / njihov odgovor je bil enoglasen / enoglasna izvolitev soglasna enoglásno prisl.: bil je enoglasno izvoljen ♪
8.      izbíjati  -am nedov. (í) 1. z udarjanjem spravljati kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbijati zagozde // s silo, z močnimi udarci odstranjevati: izbijati napadalcem orožje iz rok ∙ ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ♦ fiz. izbijati elektrone iz kovin 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem dosegati, da kdo ne misli več na kaj: take ideje, misli, načrte je treba ljudem izbijati (iz glave) // s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: izbijati otroku trmo 3. ekspr., redko dobivati, pridobivati: iz kupčije izbija lepe dobičke 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojavljati se: nove ideje izbijajo na dan; problem neurejenosti cest ponovno izbija 5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, čok: bližati in izbijati; prim. zbijati ♪
9.      izbíti  -bíjem dov., izbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala // s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva zoba; s kamnom mu je izbil oko ∙ ekspr. klin se s klinom izbije najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti ♦ fiz. izbiti iz kovine elektrone 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj: te misli mu je treba kar izbiti; izbiti si kaj iz spomina; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo / zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave se temu odpovedati // s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: lenobo mu bom že izbil; izbiti otroku trmo / z bičem je hotel izbiti živali upornost 3. publ. dobiti, pridobiti: izbiti čimveč dobička pri prodaji; če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine; iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojaviti se, izbruhniti: prva nesoglasja so že izbila; nezadovoljstvo je izbilo na dan; problem je izbil v vsej svoji ostrini izbít -a -o: izbiti elektroni; izbiti zobje; prim. zbiti ♪
10.      komandíranje  -a s (ȋ) glagolnik od komandirati: glasno komandiranje / komandiranje so zamenjali s prepričevanjem ♪
11.      krív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce // ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico // ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča // ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / star. po deželi so hodili krivi preroki ● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv ♪
12.      nagovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, stavkom začenjati pogovor: domov grede je nagovarjal tega in onega; spoštljivo koga nagovarjati / nagovarja ga s tovariš 2. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: hujskali so jih in nagovarjali k dezerterstvu; nagovarjali so ga, naj se jim pridruži ♪
13.      nagovoríti  -ím dov., nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít (ȋ í) 1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je s tovariš / nagovoril je vse navzoče pozdravil 2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu ● knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal nagovoríti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju: po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem nagovorjèn -êna -o: biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril ♪
14.      napeljáti  -péljem tudi -ám dov., napêlji napeljíte; napêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto: napeljati nitko skozi zanke; žico je slabo napeljal / vrv je napeljal od drevesa do drevesa / napeljati nove vezalke v čevlje // načrtno namestiti žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah: napeljati elektriko; centralno kurjavo in vodovod so že napeljali / napeljati luč na podstrešje 2. narediti, da kaj prehaja na določeno mesto: napeljati studenčnico v rezervoar; napeljati vodo na travnik, v jezero; pren. prizadevali so si, da bi napeljali debato v mirnejšo strugo // nav. ekspr., navadno v zvezi s pogovor usmeriti, obrniti: pogovor je kmalu napeljal na umetnost; namenoma je napeljal pogovor drugam; napeljati pogovor proč od politike / želel je napeljati pogovor z njim začeti se pogovarjati 3. nav. ekspr. navadno s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: napeljali so ga, da se jim je pridružil; ni ga bilo težko napeljati k akciji; napeljati koga na umor / knjiž. to spoznanje jo je napeljalo na vrnitev pripeljalo, privedlo do vrnitve 4. navoziti: napeljati peska na cesto; na dvorišče so mu napeljali skladovnico drv ● ekspr. napeljati vodo na svoj mlin reči, narediti v svojo korist; ekspr. vso stvar je kar dobro napeljal pripravil za uresničitev napelján -a -o: skozi zid napeljan kabel ∙ ekspr. za pobeg so imeli vse dobro napeljano so imeli vse možnosti za uresničitev ♪
15.      napeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto: napeljevati žico skozi cev // načrtno nameščati žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah: začeli so napeljevati elektriko in vodovod 2. delati, da kaj prehaja na določeno mesto: napeljevati vodo v kanale ∙ ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist // nav. ekspr., navadno v zvezi s pogovor usmerjati, obračati: napeljevala je pogovor nanj 3. nav. ekspr. navadno s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: napeljeval jih je, naj ga zapustijo; vsi so jo napeljevali k temu ♪
16.      nèdovóljen  -a -o prid. (ȅ-ọ́) ki ni dovoljen, ni dopusten: nedovoljene gradnje; voziti z nedovoljeno hitrostjo; uporabljati nedovoljena sredstva / njegovo pričevanje se spreminja v nedovoljeno podtikanje ♪
17.      speljáti  spéljem tudi -ám dov., spêlji speljíte; spêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se vozilo začne premikati: konj je težko speljal naloženi voz / voznik je prižgal motor in speljal // nepreh. začeti se premikati: na poledeneli cesti, v blatu avtomobil težko spelje 2. nar. zvoziti: speljati drva iz gozda; speljati s tovornjaki 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: speljati vodo s travnika, v jarke; pren. režiser si je prizadeval speljati nove tokove v slovensko gledališče 4. narediti, da je kaj v določenem prostoru in ima določeno smer: speljati cesto mimo mesta; speljati plinovod, vodovod v naselje; speljati progo po dolini; speljati v loku, naravnost / speljati trto po brajdi / speljati promet po obvozni cesti // nav. ekspr. usmeriti, obrniti: speljati pogovor na šport; speljati pozornost poslušalcev drugam; speljati razpravo na stranski tir 5. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: sošolci so ga speljali na izlet; fant je pošten, pa so ga drugi speljali (na slaba pota); speljal ga je v klet in ga pošteno opil / v svet ga je speljala želja po boljšem življenju; nespametno je ravnal, ko se je dal speljati v tako tvegano zadevo; pren. mesečina jih je speljala na sprehod 6. ekspr., z dajalnikom navadno s prevaro doseči, da kdo dobi, kar je kdo drug imel ali mislil, da bo imel: speljati komu najboljše delavce / speljati prijatelju dekle / speljati športnemu tekmecu kolajno // vzeti, ukrasti: tatovi so mu speljali konja; speljati komu listnico iz žepa ● ekspr. speljati koga na led, v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. speljati vodo na svoj mlin narediti kaj v svojo korist speljáti se nav. ekspr. 1. zdrsniti: sneg se je speljal s strehe; speljati se po hribu 2. priti skozi kaj ovirajočega: speljati se skozi luknjo v plotu spelján -a -o: čez reko je speljan most; cesta je speljana naravnost; pot je speljana v vijugah; voda je speljana v jarek; dobro speljano križišče; prim. izpeljati ♪
18.      speljávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da se vozilo začne premikati: speljavati avtomobil, voz 2. nar. voziti: speljavati gnoj na njivo 3. delati, da kaj prehaja z določenega mesta drugam: speljavati vodo s travnika v potok ∙ ekspr. speljavati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. speljavati pogovor drugam usmerjati, obračati 4. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: speljaval ga je, naj se upre / vse ga je začelo speljavati v to, kar je bilo zanj pogubno speljávati se nav. ekspr. drseti: sneg se speljava s hriba; prim. izpeljavati ♪
19.      speljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da se vozilo začne premikati: speljevati avtomobil, voz; počasi, previdno speljevati; speljevati in ustavljati // nepreh. začenjati se premikati: avtobusi v snežni brozgi težko speljujejo; lokomotiva že speljuje (s postaje) 2. nar. voziti: speljevati gnoj na njivo 3. delati, da kaj prehaja z določenega mesta drugam: speljevati vodo s travnika; speljevati vodo v kanal ∙ ekspr. speljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist 4. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: speljevali so ga, naj se jim pridruži / speljevati sošolce na slaba pota 5. ekspr., z dajalnikom navadno s prevaro skušati doseči, da kdo dobi, kar je kdo drug imel ali mislil, da bo imel: speljevati komu pomočnike / vsi vedo, da ji speljuje moža / speljevala ga je s pogledi zapeljevala; prim. izpeljevati ♪
20.      vpériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., navadno v zvezi vperiti v glavo z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo sprejme kako mnenje, se za kaj odloči: kdo ti je vperil poroko v glavo; vperil mu je v glavo, da mora biti boljši od drugih ♪
21.      zvést  -a -o tudi -ó prid., zvestéjši (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba // ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi // ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega 2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže // ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje 3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova zvesta spremljevalka // v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal 4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo 5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja ● ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne ◊ jur. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti zvésto tudi zvestó 1. prislov od zvest: zvesto čakati, ljubiti; zvesto hraniti spominke; zvesto mu je služil, stal ob strani; zvesto upoštevati navodila; zvesto varovati koga; vse si je zvesto zapomnil natančno, točno 2. ekspr. pozorno, zbrano: zvesto gledati, poslušati koga // vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih ♪