Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pričevalec (2)


  1.      pričeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. 1. kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: pričevalec resnice; izpovedovalci in pričevalci socializma 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku; priča: tako pripovedujejo pričevalci ♪
  2.      izpričeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpričuje: izpričevalec ljudske volje / kinematografi so najvidnejši izpričevalci kulture kakega mesta ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA