Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pretorji (2)

1.      prétor  -ja m (ẹ̑) zgod., pri starih Rimljanih višji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi sodne zadeve: pretorji in kvestorji ♪
2.      próprétor  -ja m (ọ̑-ẹ̑) zgod., pri starih Rimljanih upravitelj province, ki je bil prej pretor: prokonzuli in propretorji ♪