Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

prepad (77)


  1.      prepàd  -áda m (ȁ á) 1. kraj z navpično ali skoraj navpično spuščajočo se strmino: gams se ne boji strmin in prepadov; stati nad prepadom; skalnati prepadi / pasti v prepad; ekspr. pod plezalcem je zijal prepad je bila velika globina / nar. dvajset metrov širok prepad brezno; pren. mladost je polna notranjih prepadov; prepadi v duši ♦ geogr. zelo strmo, navpično se spuščajoča strmina 2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje med različnima stranema: premostiti prepad med sprtima strankama; poglabljanje prepada med razvitimi in nerazvitimi deželami 3. ekspr., z rodilnikom velika mera česa hudega, neprijetnega: rešiti se iz prepada dvomov; pehati koga v prepad obupa; najti izhod iz prepada sovraštva ● ekspr. pahnil ga je iz največje sreče v prepad v veliko nesrečo; ekspr. med njima je nepremostljiv prepad tako velike razlike, nasprotja, da jih ni mogoče odpraviti; rob prepada pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj ♪
  2.      prepádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. knjiž. padati, spuščati se: prišla sta do sten, ki so strmo prepadale v morje / ekspr. na tem mestu prepada planota v ozko dolino 2. star. propadati, uničevati se: bolelo ga je, ko je videl, kako vse prepada prepadajóč -a -e: prepadajoča vas ♪
  3.      prepáden  -dna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na prepad: prepadna stran gore / prepadno skalovje 2. ekspr. zelo strm: prepadne senožeti, steze; prepadna stena / prepadne globeli z zelo strmimi bregovi prepádno prisl.: stena se prepadno spušča ♪
  4.      prepádenost  -i ž (ȃ) groza, prestrašenost, osuplost: prepadenost mu je sijala iz oči; od prepadenosti ni mogel odgovoriti ● redko bolnikova prepadenost shujšanost, upadlost ♪
  5.      prepádnica  -e ž (ȃ) redko brezno, prepad: potok teče v prepadnico ♪
  6.      zaprepáden  -a -o prid. (ȃ) pog. zgrožen, osupel: ves je bil zaprepaden ob tej misli; zaprepaden je poslušal njihove dokaze zaprepádeno prisl.: zaprepadeno gledati ♪
  7.      birokrátstvo  -a s (ȃ) redko birokracija, birokratizem: odprava birokratstva iz uradov; prepad med ljudstvom in birokratstvom ♪
  8.      brezdánji  -a -e prid. (ā) knjiž. ki je brez dna, zelo globok: brezdanji prepad; brezdanja globina; okrog in okrog brezdanja voda // ekspr. ki zelo presega navadno mero: brezdanji obup; brezdanja bolečina, žalost; v očeh je žarelo brezdanje sovraštvo / pesn. brezdanja modrina, tema brezdánje prisl.: brezdanje mirni pogled ♪
  9.      brezdánjost  -i ž (ā) knjiž. značilnost brezdanjega: brezdanjost prepada / strmoglaviti v brezdanjost globino / brezdanjost časa / pesn. omamna brezdanjost življenja // pesn. neskončost, neizmernost: sence so se gubile v brezdanjost; strmeti v brezdanjost ♪
  10.      dnò  -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma / kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna // spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega // spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic // najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega // v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna ● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano ◊ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih ♪
  11.      globína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzdol: meriti globino; globina jezera je deset metrov; globina in širina prepada / globina oranja ∙ kulturni razvoj v globino in širino glede na intenzivnost in obseg // razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: globina omare / ta slika ima globino daje vtis prostora // oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol: najdišča so bila v globini dveh metrov; globina potresnega žarišča 2. lastnost globokega: reka je zaradi globine in vrtincev nevarna 3. prostor, ki je nižje, globlje od okolja: deževnica odteka v globino; kamen je padel v globino / raziskovati morske globine; pren. nekje v globini se je zavedal svoje krivde 4. srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa: gosto zarasla globina gozda; iz globine gozda so se slišali klici; pren. globina noči // najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri: zaradi mraka globine sobe ni bilo videti; v globini sobe je obešena velika slika; v globini ozke ulice sveti medla luč; pren. globina oči; globine podzavesti 5. ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni / globina umetniškega ustvarjanja / globina pesmi // dobra premišljenost, dognanost: globina ideje, naziranja / etična globina in objektivnost kritike 6. s prilastkom glavni, bistveni del česa: znal je odkriti globino stvari / globina duše / dokopal se je do človeških globin 7. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz globine srca ga je sovražil; v globino duše mu je žal ◊ strojn. globina navoja polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom ♪
  12.      globòk  -ôka -o prid., glóblji tudi globokéjši stil. globóčji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko // z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi // z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec // ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica // ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem // ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja ● doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne ◊ agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja globôko prisl.: dihala je globoko; globoko misliti; globoko je občutil izgubo; glavo je globoko sklonil; tla so se mu globoko ugrezala pod nogami; zašla sta globoko v gozd; lopato je zasadil globoko v zemljo; globoko čuteč; globoko narezane avtomobilske gume; bil je globoko sklonjen; gledal je z globoko udrtimi očmi; globoko veren človek; globoko zakoreninjena navada; globoko zamišljen; ekspr. cene so globoko znižane ∙ šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. moral je poseči globoko v žep veliko plačati; preg. tiha voda globoko dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega; sam.: na globoko orati; ribiči so odrinili na globoko ♪
  13.      há  in hà medm. (ȃ; ȁ) 1. posnema glas pri smejanju: ha, smešno; ha, ha, ha, se je smejal 2. izraža posmeh: ha, ti da bi kaj naredil 3. izraža opozorilo, presenečenje: ha, tu je prepad; ha, kje tičiš? ♪
  14.      izpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili ◊ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila izpostávljen -a -o 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji ◊ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena ♪
  15.      jávkati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati visoke, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: bolnik javka in stoka; javkati od bolečin / ekspr. pes cvili in javka; pren., ekspr. sveži les na ognju je javkal ♦ lov. srna javka se oglaša z visokimi, zateglimi glasovi, ko jo v prsku goni srnjak 2. z visokim, zateglim govorjenjem izražati bolečino, nesrečo: ženske so prepadeno javkale; ekspr. kako sem mu branila, je javkala, pa ni nič pomagalo // ekspr. tožiti, tarnati: kaj javkate, raje primite za delo; javka nad težko usodo; v vsakem pismu javka, da nima denarja; javkajo zaradi poraza; bolj javka, kot ji je zares hudo / ne bom javkal za njo javkajóč -a -e: javkajoč se je zvijal na postelji; javkajoč glas; javkajoče ženske ♪
  16.      jávkniti  -em dov. (á ȃ) dati visok, zategel glas, zlasti zaradi telesne bolečine: stisnil jo je za laket, da je javknila; javkniti od prepadenosti / ekspr. žival se je zgrudila, ne da bi bila javknila; pren., ekspr. radio je javknil in utihnil ∙ ekspr. ranjen sem, je javknil rekel z visokim, zateglim glasom ♪
  17.      lájati  -am nedov. (ȃ) 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali // s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno ∙ preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega 2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze // s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas // nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh) 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj) 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi lajáje: lajaje kazati zobe lajajóč -a -e: pes je lajajoč planil proti prišlecu; lajajoči psi; lajajoči kašelj zelo glasen in suh ♪
  18.      ledeníca  -e ž (í) 1. shramba, stavba za led: voziti led v ledenico; streslo ga je, kot bi bil v ledenici // nekdaj manjši prostor ali naprava z ledom za shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil: pod stopnicami je stala stara ledenica / nar. dati meso v ledenico v hladilnik 2. geogr. kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta: planota s prepadi in ledenicami 3. ekspr. ledeno mrzla voda, zlasti ob izviru: piti ledenico ● ekspr. moja soba je prava ledenica v njej je zelo mrzlo ♪
  19.      ločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim: stroj ločuje bombažna vlakna od semenja / po dolgem času sta se sešla, pa ju že ločujejo 2. videti, občutiti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: ločevati dobro od slabega; kritik očitno ne ločuje tega pesnika od drugih nepomembnih avtorjev 3. biti, nahajati se vmes: posamezne pesniške cikle ločujejo vinjete; visok zid ločuje vrt od ceste; pren. globok prepad ločuje razvite in nerazvite dežele ločeváti se 1. knjiž. biti različen, drugačen: takrat se je kmet zelo ločeval od meščana; ta prizadevanja se ločujejo od prejšnjih 2. biti v (sodnem) postopku za prenehanje zakonske zveze, strok. razvezovati se: slišal sem, da se ločujeta // večkrat se ločiti, se razvezati: filmski igralci se radi poročajo in ločujejo ● star. slika kaže, kako se sin ločuje od matere poslavlja; star. ločevati se s tega sveta umirati ločujóč -a -e: govoril je jasno, ločujoč bistveno od nebistvenega; ločujoči znaki ♪
  20.      lóvt  -a m (ọ̑) nav. mn., nar. prepadno področje v manj strmem svetu: samo gamsi pridejo čez lovte; steza drži nad lovtom ♪
  21.      mlámol  -a m (á) star. brezno, prepad: pasti v mlamol; globok, temen mlamol / mlamol noči ♪
  22.      mrakôba  -e ž (ó) nav. ekspr. 1. mrak, mračnost: v sobi je bila težka mrakoba; v mrakobi je videl gručo ljudi; privaditi se gozdni mrakobi; mrakoba pred viharjem / pogled v mrakobo prepada 2. negativno, neugodno razpoloženje: mrakobo je prinesel s seboj / pesem je polna mrakobe / živel je v nekaki mrakobi / delati kaj z mrakobo v duši ♪
  23.      navpík  prisl. (ȋ) izraža gibanje ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode; navpično: postaviti kol navpik; navpik štrleče skale; sonce stoji skoraj navpik nad nami / ekspr. pasti navpik v prepad / plamen švigne navpik; noži s konicami navpik ∙ nar. zbežati po bregu navpik strmo navzgor ♪
  24.      nèpremostljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) nav. ekspr. ki se ne da odpraviti: nastopile so nepremostljive ovire, zapreke / izgladil je na prvi pogled nepremostljivo nasprotje / nepremostljivi problemi nerešljivi ∙ ekspr. med njima je nepremostljiv prepad tako velike razlike, nasprotja, da jih ni mogoče odpraviti ♪
  25.      nèrazvít  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni razvit: zavoj je ostal nedotaknjen in nerazvit / publ. pomoč nerazvitim deželam; gospodarsko, industrijsko, kulturno nerazvite države / nerazvit poganjek / otrok je - in še duševno nerazvit ♦ ekon. nerazvito področje področje z nizkim narodnim dohodkom; fot. nerazviti film; med. nerazvit ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe; sam.: prepad med razvitimi in nerazvitimi ♪

1 26 51 76  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA