Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

preje (501-525)


  1.      obstruírati  -am nedov. in dov. (ȋ) jur., v nekaterih državah v parlamentu si prizadevati proti sprejemu kakih sklepov: večina poslancev je obstruirala redno delo ♪
  2.      obstrúkcija  -e ž (ú) 1. jur., v nekaterih državah prizadevanje opozicijske stranke, opozicijskih strank v parlamentu proti sprejemu kakih sklepov: poslanci so začeli z obstrukcijo / parlamentarna obstrukcija 2. knjiž. nasprotovanje kakim prizadevanjem sploh: preprečiti obstrukcijo ◊ med. zamašitev, začepitev cevastega organa ♪
  3.      obveljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik: obveljal je njegov načrt, predlog; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog. moja bo obveljala moja odločitev ∙ star. zakon bo obveljal bo ostal v veljavi 2. knjiž. biti označen, ocenjen: atentat je takoj obveljal za največji zločin ♪
  4.      obvestílo  -a s (í) kar se o določeni stvari pove, sporoči: dobiti, poslati obvestilo; prejela je uradno obvestilo, da je sin padel / telefonsko obvestilo / pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem // list s sporočilom o tem: prejel je obvestilo o izplačilu / deska, tabla z obvestili ♦ avt. znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; ptt obvestilo o prispeli pošiljki ♪
  5.      obvestítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obvestiti: dolžnosti obvestitve ni sprejel // redko obvestilo: poslati obvestitev o seji ♪
  6.      obvéza  -e ž (ẹ̑) 1. kos tkanine, ki se namesti na rano ali okrog poškodovanega dela telesa: obveza se je razrahljala; na roki ima obvezo; sneli so mu obvezo z oči; za obvezo je porabila kos rjuhe, robec / oviti obvezo okrog komolca povoj 2. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: izpolniti, nalagati, sprejemati obveze / to je naša moralna obveza dolžnost / davčna obveza davčna obveznost // glagolnik od obvezati: pogoj za štipendijo je obveza, da se bo po končanem študiju zaposlil v podjetju ◊ med. kompresijska obveza za ustavljanje krvavitev iz rane; mavčna obveza z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov; dokolenska mavčna obveza ♪
  7.      obvéznost  -i ž (ẹ́) 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost ◊ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka ♪
  8.      obžalovánje  -a s (ȃ) 1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja ∙ ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih 3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem ♪
  9.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  10.      očarováti  -újem nedov. (á ȗ) vzbujati pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: dekle očaruje s svojo lepoto in milino; narava ga vedno znova očaruje; te pesmi očarujejo vsakogar očarujóč -a -e: očarujoč glas, pogled; očarujoče dekle; prisl.: na sprejemu je bila očarujoče lepa ♪
  11.      očésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oko: ob očesnih kotičkih je že imela gubice / očesne mišice / daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake / očesni bolniki / očesni oddelek; očesni zdravnik; očesna klinika ◊ anat. očesni gibalni živec; (očesna) leča; (očesna) mrežnica notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla; vnetje očesne veznice očesne sluznice; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. egiptovska očesna bolezen virusno vnetje očesne veznice ♪
  12.      očivésten  -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) zastar. očiten: očivesten dokaz očivéstno prisl.: očivestno danes ne sprejema ♪
  13.      odbíjati  -am nedov. (í) 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija // fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata 3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati sovražnika / odbijači odbijajo sunke blažijo 4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop jo odbija 5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je 6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov 7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak odbíjati se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal 2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini // ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba ● klici so se odbijali od skal so odmevali odbijajóč -a -e: odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega ♪
  14.      odbíti  -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita ♪
  15.      odbórništvo  -a s (ọ̑) dejavnost odbornikov: odložiti, sprejeti odborništvo / doletela ga je čast odborništva ♪
  16.      oddahníti se  in oddáhniti se -em se in oddahníti si in oddáhniti si -em si dov. (ȋ á) 1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem (globoko) vdihniti ali izdihniti: oddahnil se je in nadaljeval svojo pripoved; izpil je kozarec vina, ne da bi se vmes oddahnil; ekspr. tako hiti govoriti, da se niti oddahniti ne more / globoko se oddahniti 2. umiriti dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: prenehal je kopati in se oddahnil; na klancu so ustavili, da so se voli oddahnili / za hip oddahniti se prenehati z delom zaradi umiritve dihanja // ekspr. odpočiti se: v pokoju se boste oddahnili; oddahniti se od dela, truda; zastar. čas je, da oddahnemo ∙ ekspr. mora se malo oddahniti od otrok za nekaj časa prenehati ukvarjati se z njimi zaradi počitka 3. nav. ekspr. občutiti veliko olajšanje zaradi prenehanja česa neprijetnega: kar oddahnila se je, ko je prejela sinovo pismo; vsi se bodo oddahnili, ko bo odšel; oddahniti se od skrbi, sreče ♪
  17.      oddájnik  -a m (ȃ) 1. naprava, ki oddaja elektromagnetne valove za posredovanje sporočil na daljavo: oddajnik deluje; nabaviti nov oddajnik; obvestiti koga po oddajniku; sprejemnik in oddajnik / žarg., rad. piratski oddajnik ilegalni oddajnik, nezakoniti oddajnik; radijski oddajnik ki posreduje zvočna sporočila; televizijski oddajnik ki posreduje zvočna in slikovna sporočila ♦ elektr. napajati oddajnik; fiz. moč oddajnika energija, ki jo izseva oddajnik v časovni enoti; ptt telegrafski oddajnik ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki; teleprinterski oddajnik; oddajnik za telefoto; rad. ilegalni ali nezakoniti oddajnik radijski ali televizijski oddajnik, ki ne deluje legalno; motilni oddajnik ki namerno povzroča motnje pri sprejemanju oddaj drugih oddajnikov 2. knjiž. kar kaj oddaja, razširja: oddajnik svetlobe / publ. odnos med bralcem in pisateljem je odnos med oddajnikom in sprejemnikom ♪
  18.      oddaljítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oddaljiti se: oddaljitev vozila / utemeljil je nenadno oddaljitev svojemu učitelju ∙ knjiž. materino oddaljitev je vdano sprejela odhod; smrt ♪
  19.      odgovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pismeno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje // pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov // sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise 2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice // pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko // govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo // oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil 3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom // reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo 4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem 5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati 6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem // publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje 7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem 8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev 9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno 10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve ● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih odgovarjajóč -a -e: odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino ♪
  20.      odgóvor  -a m (ọ̑) 1. glagolnik od odgovoriti: a) izmikati se, izogibati se odgovoru; čakati na odgovor; prositi za odgovor; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh ni mu odgovoril; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora mu ni odgovoril, povedal; ekspr. na to vprašanje nimam odgovora nanj nočem odgovoriti b) odgovor na to vprašanje mu je bil lahek; odgovor znanstvenikov o tem pojavu / o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti; na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora mi niso pojasnili, kar sem želel; na to ne vem odgovora tega ne znam pojasniti; dati odgovor na vprašanja delegatov pojasniti jim, kar so želeli; vprašanje je ostalo brez odgovora nepojasnjeno c) odlašati z odgovorom na pismo / stisniti roko v odgovor č) ta kritika zahteva javen odgovor; pričakujejo avtorjev odgovor na napade d) čakati na sovražnikov odgovor / v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas e) odgovor organizma na dražljaj / odgovor umetnika na razmere v deželi 2. kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: odgovor ga ni zadovoljil; prebrati odgovor; jasen, kratek, odklonilen odgovor; preveriti pravilnost odgovora / prišepetati odgovor / moj odgovor je jasen in kratek: da // pojasnilo, razlaga: na to vprašanje še ni odgovora; verjeti odgovoru; iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen 3. sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko: objaviti odgovor v časopisu; odgovor jugoslovanske vlade na avstrijsko noto // kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: aretacije so bile odgovor na njihove akcije / to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora 4. kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala: slišati odgovor na klice 5. opravičilo pred pristojnim organom, osebo: zahtevati odgovor za jemanje podkupnine / klicati na odgovor zaradi zamud / za to mi boš še dajal odgovor ● evfem. kmalu boš dajal odgovor pred Bogom v krščanskem okolju umrl; v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora se še nismo odločili; odgovora na vlogo še ni prejel obvestila o odločitvi glede vloge; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; nikoli ni ostal dolžen odgovora znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj je odpisal; pismo je ostalo brez odgovora nanj naslovnik ni odpisal; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal ◊ mat. odgovor z besedami izražena rešitev uporabne naloge; ptt mednarodni kupon za odgovor kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor; brzojavka s plačanim odgovorom; šah. odgovor poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega ♪
  21.      odgovóren  -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄) 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči / odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj // ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji ● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo ◊ jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja odgovórno prisl.: odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili ♪
  22.      odgovoríti  -ím dov., odgovóril; nam. odgovôrit in odgovorít (ȋ í) 1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo; odgovoriti brzojavno, pismeno; odgovoriti glasno; hladno, jezno, mirno odgovoriti; odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti; odgovoriti med smehom / boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila / kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti povedali, rekli; pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja znal vse, kar so ga vprašali; moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje spoznati, razmisliti // pojasniti, razložiti: ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe / odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril // sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari: ni mu še odgovoril, če bo šel lahko na dopust / prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili; odgovoriti na pritožbo, vlogo 2. reči komu kaj na nagovor, pozdrav: ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril; bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav odzdravil; odgovoriti na zdravico / lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili // napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma, razglednice: že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril; odgovoriti na pismo; odgovoriti z razglednico / odgovoriti z obratno pošto // povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovori solistu; pevci so odgovorili nekoliko preglasno // oglasiti se kot na pobudo koga: planinec je odgovoril z vriskom / strojnici je odgovoril top 3. narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: odgovorili so jim z mahanjem, raketo; klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok tok ♦ ptt odgovoriti na telefonski klic ob signalu na določen način vzpostaviti zvezo z osebo, ki kliče // reagirati, odzvati se: odgovoriti na dražljaj / ekspr. na njihove stoke je odgovoril z bičem 4. zavrniti očitke, negativno kritiko: odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom; odgovoriti na napade v časopisju; odgovoriti učinkovito / na njihovo zbadanje ni odgovoril // narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: odgovoriti na pritisk z demonstracijami; odgovoriti na žalitev s klofuto; odgovoriti z nasprotnimi ukrepi 5. zastar. odvrniti, odsvetovati: skušala je očetu odgovoriti to vožnjo; odgovoril jih je od načrta ● vznes. odgovoriti klicu domovine vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe; ekspr. ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo jih je ubil; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati odgovoríti se zastar. odpovedati se, odreči se: odgovoriti se ljubezni ♪
  23.      odgovórnost  -i ž (ọ́) 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok; zahtevati odgovornost pri delu; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren / podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvo b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost; pojdi na mojo odgovornost; to je storil na svojo odgovornost // dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele; breme odgovornosti; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni // odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost; razvijati odgovornost in samostojnost komunistov; ravnati brez odgovornosti; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi 3. naloga, obveznost: skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost; zaupati komu nove odgovornosti 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno; urediti odgovornost izvršnega sveta skupščini / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino 5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge; odgovornost odločitve ● ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor ◊ jur. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; krivdna odgovornost; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode; odškodninska odgovornost; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja ♪
  24.      odklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati / odklanjati odgovornost za kaj 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja ● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti ♪
  25.      odkloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. ne sprejeti (kaj ponudenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili 3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati 4. knjiž., redko odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo 5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni ● prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; redko žalostno je odklonil z glavo odkimal odkloníti se 1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo 2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni odklónjen -a -o: odklonjen predlog; odklonjena prošnja ♪

   376 401 426 451 476 501 526 551 576 601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA