Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

predočiti (3)

1.      predóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. prikazati, predstaviti: pisatelj je predočil v romanu idealno kmečko življenje; grafično predočiti porabo; nazorno predočiti problem / predočil mu je, kaj vse bi ga lahko prizadelo ● knjiž. obdolžencu so predočili ukradeno listnico pokazali (kot dokaz) predóčiti si predstaviti si, zamisliti si: skušal si je predočiti vsako malenkost; natančno si je predočil njen obraz ♪
2.      predóčba  -e ž (ọ̑) glagolnik od predočiti: grafična predočba gibanja; neresnična, pomanjkljiva, pravilna predočba česa; predočba problema ♪
3.      predočítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od predočiti: natančna predočitev stanja; predočitev kulturnega življenja ♪