Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

predlog (151-175)


  1.      obtôžben  in obtóžben -a -o prid. (ȏ; ọ̑) nanašajoč se na obtožbo: obtožbeni predlog / obtožbeni govor ♪
  2.      obtóžen  -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na obtožence ali obtožbo: vse obtožno gradivo je bilo že zbrano / obtožna klop zatožna klop ◊ jur. obtožni postopek sodni postopek v zvezi z obtožbo; obtožni predlog obtožba upravičenega tožilca v skrajšanem kazenskem postopku za dejanje, ki se javno preganja ♪
  3.      obtožíti  in obtóžiti -im dov. (ȋ ọ́) narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti ♦ jur. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo obtóžen -a -o: obtožen tatvine, uboja; obtožen je za umor; obtožena skupina; sam.: obtoženi je priznal svoje dejanje ♪
  4.      obveljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik: obveljal je njegov načrt, predlog; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog. moja bo obveljala moja odločitev ∙ star. zakon bo obveljal bo ostal v veljavi 2. knjiž. biti označen, ocenjen: atentat je takoj obveljal za največji zločin ♪
  5.      odbíti  -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita ♪
  6.      odgovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pismeno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje // pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov // sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise 2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice // pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko // govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo // oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil 3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom // reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo 4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem 5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati 6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem // publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje 7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem 8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev 9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno 10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve ● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih odgovarjajóč -a -e: odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino ♪
  7.      odklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati / odklanjati odgovornost za kaj 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja ● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti ♪
  8.      odkloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. ne sprejeti (kaj ponudenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili 3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati 4. knjiž., redko odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo 5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni ● prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; redko žalostno je odklonil z glavo odkimal odkloníti se 1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo 2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni odklónjen -a -o: odklonjen predlog; odklonjena prošnja ♪
  9.      odlikovánje  -a s (ȃ) 1. priznanje za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, prejeti odlikovanje; predlog za odlikovanje / visoko vojaško odlikovanje // kovinski predmet z reliefno podobo kot znamenje tega priznanja: na prsih nosi odlikovanje; pripeti si odlikovanje 2. glagolnik od odlikovati: odlikovanje padlih herojev / truditi se za napredovanje in odlikovanje v službi ♪
  10.      odlóčen  -čna -o prid., odlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se hitro in nepopustljivo odloča: odločen človek; bila je zelo delavna in odločna // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: odšel je z odločnimi koraki; oglasiti se z odločno besedo; mož odločnih potez na obrazu 2. publ. ki ne dopušča pomislekov, dvomov: gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju // ki ne dopušča ugovora, oporekanja: odločen ukaz; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko 3. ekspr. (zelo) velik, pomemben: pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor velik, močen 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu ● zastar. bili so za trdno odločni, da bodo šli na izlet odločeni odlóčno prisl.: odločno ukrepati, zahtevati; odločno ga je zavrnila; bili so odločno za ta predlog; obleka je odločno predraga; odločno premalo vas je ● ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda ♪
  11.      odobrávati  -am nedov. (ȃ) izražati soglasje s čim: večina odobrava njegov predlog / njegovega ravnanja niso odobravali // izražati soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobravati delavcem popust za prevoz na delo / banke odobravajo kredite odobravajóč -a -e: odobravajoč nasmeh; prisl.: odobravajoče prikimati ♪
  12.      odobríti  -ím dov., odóbril (ȋ í) 1. izraziti soglasje s čim: večina je predlog odobrila / komisija je film odobrila; cenzura je spis odobrila / poročila o dogodku še niso odobrili za javnost // izraziti soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobriti komu dopust / prošnjo so mu odobrili / odobriti patent / odobriti kredit, posojilo 2. narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: odobriti učni načrt; odobriti knjigo za šolsko rabo odobrèn -êna -o: odobren s posebnim odlokom; nagrada je že odobrena ♪
  13.      odposlánka  -e ž (á) ženska oblika od odposlanec: prišla je kot odposlanka mednarodne organizacije / predlog naše odposlanke je bil sprejet ♪
  14.      odséven  -vna -o prid. (ẹ̄) 1. ki je viden, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsevna svetloba na steni 2. ki odbija svetlobo: odsevno zrcalo teleskopa / svetle barve so bolj odsevne kot temne ◊ avt. odsevna nalepka; tisk. odsevna predloga slika, besedilo na neprosojnem materialu, ki se uporablja za reprodukcijo stavka ♪
  15.      ofêrta  -e ž (ȇ) jur. predlog za sklenitev pogodbe z označbo njene bistvene vsebine; ponudba: dati, sprejeti oferto ♪
  16.      ogrévati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati kaj toplo: peč ogreva ves prostor; ogrevati vodo, zrak; ogrevati z električno energijo, oljem, premogom / ogrevati si roke ob ognju greti 2. povzročati občutek toplote: sonce nas prijetno ogreva / s hrano dobiva telo snovi, ki ga ogrevajo; pren. ljubezen ogreva srce; ogreva ga misel na dom ogrévati se 1. postajati topel: zrak se spomladi hitro ogreva 2. ekspr. navduševati se: večina se ogreva za njegov predlog; ogrevati se za zabavno glasbo, šport; vedno bolj se ogreva zanjo / publ. sedanja moda se ogreva za žive barve zdaj so moderne žive barve ◊ šport. tekmovalec se ogreva postopno in načrtno pripravlja organizem na težje obremenitve ogrevajóč -a -e: ogrevajoči sončni žarki; pesem, ogrevajoča srce ogrévan -a -o: ogrevan plavalni bazen; centralno ogrevani prostori; ogrevana površina, voda; ogrevana soba ♪
  17.      okrevalíšče  -a s (í) zdravstvena ustanova za izboljšanje zdravja slabotnih, bolehnih ljudi in ljudi po prestani hujši bolezni: na zdravnikov predlog je odšel v okrevališče; mladinsko okrevališče ♪
  18.      okrílje  -a s, rod. mn. okrílij in okrílj (ȋ) s predlogom 1. knjiž. varstvo, zaščita: iti iz mesta pod okriljem vojaške enote; biti pod okriljem zidov / zateči se pod okrilje močnejšega // pokroviteljstvo: vzeti mladega pesnika pod svoje okrilje; sklicati posvetovanje pod okriljem Unesca 2. publ. področje, območje: suniti koga iz pred puškami varnega okrilja / prestopiti iz družinskega okrilja v družbo odraslih / z oslabljenim pomenom: vračati se v okrilje samote v samoto; gorski reševalci delajo v okrilju Planinske zveze pri Planinski zvezi; čez progo so šli v okrilju teme v temi ● publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za; publ. medicina je vzela v svoje okrilje tudi vesoljsko medicino se ukvarja tudi z vesoljsko medicino; knjiž. otrok v materinem okrilju naročju ♪
  19.      okvírnica  -e ž (ȋ) stranica okvira: zlepiti okvirnice ● knjiž. ostati v okvirnicah predloge ravnati se po predlogi ◊ tisk. okvirnice črte, ki uokvirjajo besedilo, tabele ♪
  20.      omejevánje  -a s (ȃ) glagolnik od omejevati: naprava za omejevanje hitrosti dvigala / predlogi za omejevanje investicij / kritizirati omejevanje zgodovine na Evropo ♪
  21.      omladínec  -nca m (ȋ) zastar. mladinec: nekateri omladinci so glasovali zoper predlog ♪
  22.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  23.      oponírati  -am nedov. (ȋ) 1. knjiž. nasprotovati, ugovarjati: pogosto mu oponira / oponira njegovemu mnenju, predlogu 2. dov. in nedov., anat., v zvezi oponirati palec položiti palec čez dlan ♪
  24.      oporékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: sodelavci mu oporekajo; nihče mu ni oporekal; glasno, odločno oporekati / oporekati resničnosti izjave, trditvi / prišel sem dovolj zgodaj, mu je oporekal 2. publ. zanikovati, ne priznavati: oporekati veljavnost listine; nekateri so hoteli oporekati vlogo partije 3. star. preklicevati, zanikovati: oporekati svojo prejšnjo trditev; s tem oporekam, kar sem rekel ● redko oporeka ji, da premalo dela očita; publ. temu predlogu ni kaj oporekati je dober, primeren; publ. ni mogoče oporekati, da je ta pobuda slaba trditi, reči ♪
  25.      oportún  -a -o prid. (ȗ) knjiž. primeren, koristen: oportun predlog; to dejanje zdaj ni oportuno ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA