Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
predikat (6)
- predikát -a m (ȃ) 1. lingv. povedek: predikat in subjekt ♦ filoz. del stavka, ki pripisuje subjektu dejanje, stanje, lastnost ali pa to zanika 2. knjiž. pridevek, vzdevek: tega predikata nisem zaslužil / pridobiti plemstvo z viteškim predikatom naslovom ∙ publ. glavna predikata naših izdelkov sta kvaliteta in funkcionalnost glavni lastnosti, značilnosti ♪
- predikáten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na predikat: predikatne značilnosti / predikatni del stavka ♪
- predikatív -a m (ȋ) lingv. nepregibna beseda, ki s pomožnim glagolom tvori povedek; povedkovnik ♪
- predikatíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na predikat: predikativne značilnosti / predikativni del stavka ♪
- subjékt -a m (ẹ̑) 1. knjiž. kdor čuti, misli, deluje: subjekt te nevarnosti navadno ne opazi ∙ slabš. ne ukvarjaj se s tem podlim subjektom človekom, osebo 2. publ. kdor odloča, pomembno vpliva: hoteti postati subjekt; delovna skupnost mora biti suveren subjekt, ne pa samo pasivni objekt / družbeni, idejni subjekti; subjekti dogovarjanja; subjekti mednarodne politike 3. lingv. osebek: subjekt in predikat / gramatični subjekt ki stoji v imenovalniku; logični subjekt ki ne stoji v imenovalniku, smiselni osebek ◊ filoz. subjekt nosilec določenih lastnosti, stanj in dejanj; jur. pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; lit. lirski subjekt oseba v lirskem delu, ki izpoveduje svoje doživljanje; literarni subjekt oseba v literarnem delu ♪
- tavtologíja -e ž (ȋ) 1. lit. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje: uporabljati tavtologije; stilna vrednost tavtologij; navesti za primer tavtologijo: globoko seči do srca 2. filoz. sodba, v kateri ima predikat isti pomen kot subjekt: osnovna načela logike so tavtologije ♪