Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pravopis (38)


  1.      pravopís  -a m (ȋ) pravila o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju: poznati, spremeniti, upoštevati pravopis / po pravopisu bi morala biti tu vejica // veda o tem: ukvarjati se s pravopisom; razvoj pravopisa // knjiga s temi pravili: kupiti pravopis; v pravopisu so zapisani tudi naglasi in navodila za izgovor ♪
  2.      pravopísar  -ja m (ȋ) ekspr. pravopisec: prizadevanja naših pravopisarjev ♪
  3.      pravopísec  -sca m (ȋ) strokovnjak za pravopis: stališča sodobnih pravopiscev ♪
  4.      pravopísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pravopis: pravopisna napaka / pravopisni razvoj / pravopisne platnice ♪
  5.      pravopísje  -a s (ȋ) zastar. pravopis: poznati pravopisje / vaditi se v pravopisju ♪
  6.      pravopísnik  -a m (ȋ) ekspr. pravopisec: slovničarji in pravopisniki ♪
  7.      dubléta  -e ž (ẹ̑) vsaka od dveh ali več enakih stvari, dvojnica: knjižnica si je močno opomogla z izmenjavo dublet; zamenjava dublet med filatelisti // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dubleta / pri izbiri med knjižnim in pogovornim izrazom se je odločil za pogovorno dubleto sinonim ◊ lov. napraviti dubleto izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival ♪
  8.      dvójnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica // film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo 2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim 3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico ♪
  9.      edínost  -i ž (ȋ) knjiž. složnost, vzajemnost: med ljudmi ni edinosti; pri vzgoji je potrebna edinost vzgojiteljev / star. v pravopisu ni edinosti enotnosti ♪
  10.      etimolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na etimologe ali etimologijo: etimološka razlaga; etimološka sorodnost besed / etimološki slovar / etimološki pravopis pravopis, ki se pri pisanju besed ozira predvsem na njihovo izvirno obliko etimolóško prisl.: besedo etimološko razložiti ♪
  11.      fonétičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na fonetiko: fonetične posebnosti; fonetična stran jezika / fonetičen zapis; fonetični pravopis pravopis, ki se pri pisanju besed ozira predvsem na njihovo glasovno obliko fonétično prisl.: pisati imena fonetično ♪
  12.      gréh  -a m (ẹ́) 1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem // ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu 2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena // napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi ● ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči ♪
  13.      históričen  -čna -o prid. (ọ́) zgodovinski: a) historičen proces, razvoj / historično ozadje politične krize / to je avtentičen historičen dogodek; historična osebnost / historična razprava; historično gradivo / historični spomeniki; historično mestno jedro ♦ filoz. historični materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; jur. historično pravo pravica vsakega naroda do ozemlja ali do lastne države, temelječa na stanju v preteklosti; lingv. historični pravopis pravopis, ki se pri pisanju besed ozira predvsem na njihovo pisavo v preteklosti; historični sedanjik sedanji čas, ki izraža preteklo dejanje; pripovedni sedanjik; historična gramatika b) njegov obisk je bil za ta kraj historičen dogodek; historičen pomen velikih znanstvenih odkritij; historična odločitev političnega vodstva histórično prisl.: historično dokazana osebnost; historično pomemben ♪
  14.      izdája  -e ž (ȃ) navadno s prilastkom 1. tiskano delo, kot izide enkrat: izšla bo deseta izdaja romana; predgovor k prvi izdaji / pesniška zbirka v bibliofilski izdaji; knjiga v broširani izdaji; faksimilirana izdaja rokopisa Prešernovih Poezij; jubilejna, poljudna izdaja / večerna izdaja časopisa ♦ zal. avtorizirana, luksuzna izdaja 2. glagolnik od izdati: a) obsodili so ga zaradi izdaje; izdaja javke / izdaja uradne skrivnosti / izdaja domovine b) izdaja pesmi, pravopisa c) izdaja denarja, menice / izdaja znamk č) izdaja dovoljenja, odločbe / izdaja povelja / izdaja sodbe d) izdaja blaga iz skladišča ♪
  15.      lápsus  -a m (ȃ) govorna ali pisna napaka, ki ne nastane zaradi neznanja, ampak zaradi trenutne raztresenosti, spodrsljaj: ta pravopisna napaka je samo lapsus; govorniku se je primerilo nekaj nerodnih lapsusov // evfem. napaka, pomota sploh: ta knjiga ima precej lapsusov / idejni lapsus ♪
  16.      menjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati: menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste: žena ravnokar menjuje zavese // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: ta trener premalo menjuje igralce; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjevati pravopis; položaj na bojišču se pogosto menjuje menjeváti se izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: fantazijski prizori se menjujejo s stvarnimi opisi ♪
  17.      napáka  -e ž (ȃ) 1. kar ni v skladu a) z določenim pravilom, določeno normo: narediti, popraviti napako; huda, majhna, velika napaka; njegova naloga je brez napak; napake časnikarskega jezika / jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka / glavna napaka tega filma je razvlečenost b) z resničnostjo, dejstvi: v knjigi je dosti napak in celo potvorb; napaka v datumu / narediti napako pri seštevanju c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: napaka v materialu / tovarniška napaka nastala pri izdelavi, proizvodnji; blago, izdelki z napako // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake; organska, telesna napaka; napaka od rojstva / ima govorno napako, jeclja motnjo / bradavice in druge lepotne napake 2. navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem pogledu: njegova največja napaka je lažnivost; vsak človek ima kako napako; majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne / pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake 3. dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem: izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal; s tem dejanjem je naredil napako; zagrešiti hudo, usodno napako / politična, strateška, taktična napaka 4. teh. razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo količine: približno oceniti napako; napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika; spodnja, zgornja meja napake ● ekspr. na napakah se učimo če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj pazil, da bo pravilno ravnal ◊ anat. napaka leče; fiz. absolutna napaka razlika med dejansko in izmerjeno količino; relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; mat. absolutna napaka razlika med pravo in približno vrednostjo; relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; med. srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; šport. osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca; tisk. tiskarska napaka ♪
  18.      nórma  -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis: kršiti, spoštovati norme; v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm; ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah; norme okolja, skupine / norme političnega delovanja; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi / izdelek ni po normi; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo 2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka; izpolniti, preseči normo; zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma // za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20° C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko ● pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro ◊ biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive; ekon. tehnična norma določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; jur. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč; lingv. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju; olimpijska norma; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole ♪
  19.      ortografíja  -e ž (ȋ) pravopis: poznavanje ortografije / vaje iz ortografije ♪
  20.      ortográfski  -a -o prid. (ȃ) pravopisen: ortografska pravila / ortografske napake ♪
  21.      pomanjkljívost  -i ž (í) 1. nav. ekspr. kar ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: odpraviti pomanjkljivosti; opozarjati na pomanjkljivosti; pomanjkljivosti v poslovanju / jezikovne, pravopisne pomanjkljivosti / glavna pomanjkljivost tega filma je razvlečenost b) z resničnostjo, dejstvi: v razpravi je precej pomanjkljivosti c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: na stavbi so odkrili pomanjkljivosti; pomanjkljivosti novega tipa avtomobila // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: organske, telesne pomanjkljivosti 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost koga: vsak človek ima kako pomanjkljivost / pijančevanje je njegova velika pomanjkljivost napaka 3. lastnost, značilnost pomanjkljivega: pomanjkljivost znanstvene metode / pomanjkljivost informacij ♪
  22.      pravo... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na pravi: pravočasnost, pravokotnik, pravopis ♪
  23.      predpisováti  -újem nedov. (á ȗ) ukazovati, zahtevati, navadno v pismeni obliki a) kakšno naj kaj bo: pravopis predpisuje izgovor posameznih glasov; predpisovati mere, obliko česa; predpisovati metode pouka / ne moreš mu predpisovati, kaj sme govoriti in česa ne b) kaj je kdo dolžen opravljati, izpolnjevati: to predpisuje protokol / predpisovati davke / več let mu je zdravnik predpisoval napačna zdravila ♪
  24.      reformátor  -ja m (ȃ) kdor kaj reformira: reformator pravopisa, šolstva / verski reformatorji / Primož Trubar in drugi reformatorji na Slovenskem protestanti ♪
  25.      reformírati  -am dov. in nedov. (ȋ) spremeniti a) sistem, ureditev česa: reformirati organizacijo; reformirati pravopis, cerkveni red; program so samo reformirali, ne pa sestavili novega preuredili / ekspr. reformirati samega sebe spremeniti b) vsebino česa: protestanti so hoteli le reformirati krščanstvo reformíran -a -o: reformirano šolstvo ♦ rel. reformirana cerkev protestantska cerkev, katere ustanovitelja sta Zwingli in Kalvin, in iz nje izhajajoče cerkve, cerkvene skupnosti ♪

1 26  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA