Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

prabiten (1)

1.      prábíten  -tna -o prid. (ȃ-ȋ) knjiž. prvoten, osnoven: prevzel me je prabiten občutek povezanosti z materijo / spomeniki človekove prabitne tvornosti // prvinski, neponarejen: bolečina se s prabitno močjo oglaša v meni ♪