Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

pozo (226-250)


  1.      pomežikovánje  -a [mǝž in mež] s (ȃ) glagolnik od pomežikovati: motilo jo je njegovo nervozno pomežikovanje / s pomežikovanjem so ga hoteli opozoriti na šalo / opazoval je pomežikovanje luči v dolini ♪
  2.      pomígniti  -em dov. (í ȋ) 1. narediti gib z delom telesa: pomigniti z roko 2. z gibom izraziti kaj: pomignila mu je, naj prinese stol / nič ni rekel, le z rameni je pomignil zmignil, skomignil // z gibom roke, prsta a) povabiti, poklicati: voznik prijazno pomigne pešcu, naj prisede b) usmeriti pozornost: pomignila je proti kuhinji; pomigne na fanta, ki je sedel v bližini ● ekspr. če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani že ob najmanjši ponudeni priložnosti ♪
  3.      poočítati  -am dov. (ȋ) 1. opozoriti na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa poočital; če ga kaj prosijo, takoj poočita, kaj je že storil zanje 2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozoriti na kaj negativnega pri kom: poočitala mu je lenobo; poočitala mu je, da je zamudil; kod si tako dolgo hodil, mu je poočitala ♪
  4.      popíkati  -am dov. (ȋ ȋ) opikati: čebele so ga popikale / komarji te bodo popikali ● ekspr. izstrelki so popikali zid poškodovali; ekspr. kokoši so popikale zrnje pozobale popíkan -a -o: popikan od bolh, os ∙ rdeče popikane postrvi pikaste; od muh popikana žarnica žarnica, na kateri so mušji iztrebki ♪
  5.      popúščanje  -a s (ú) glagolnik od popuščati: počasno popuščanje vrvi / popuščanje pozornosti / popuščanje krize; publ. popuščanje napetosti v svetu / preveliko popuščanje otroku ♪
  6.      posében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima 2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa // ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo 6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo // poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja ◊ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; jur. splošni in posebni del zakona; mat. posebno število število, ki se piše s številko; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji posébno 1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet 2. izraža visoko stopnjo, mero a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno ♪
  7.      posébnost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost posebnega: opozoril je na posebnost barv, oblik pri tem slikarju / posebnost novih znamk / ta otrok je posebnost / posebnost vsakega bitja, naroda / posebnost problematike / jezikovne, slogovne posebnosti; krajevna, narodna posebnost / stanje bolnika je brez posebnosti [b. p.] ♪
  8.      poskrbéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. navadno v zvezi z za z aktivnostjo omogočiti a) uresničitev, normalen potek česa: poskrbeti moraš za red; poskrbel bom za varno pot / poskrbel bom, da bo dolg poravnan; ekspr. bom že poskrbel, da boš kaznovan / poskrbeti je treba za kruh, mleko za nabavo kruha, mleka; kdo bo poskrbel za večerjo; pren. sonce je poskrbelo za toploto b) zadovoljitev zlasti telesnih potreb koga: poskrbeti za dojenčke / za ranjence so dobro poskrbeli // z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: on bo poskrbel za organizacijo tekmovanja; poskrbeti za selekcijo / za zabavo gostov bo že on poskrbel on bo zabaval goste / ekspr. otroci so poskrbeli za nemir so bili nemirni 2. zastar. biti uspešen v prizadevanju priti do česa; preskrbeti: poskrbel ti bom podatke o tem; poskrbeti si zaslužek ● zastar. poskrbel je vse svoje družinske zadeve uredil; publ. igro je režiral gost, za glasbo je poskrbel domači skladatelj skomponiral; ekspr. tekmovalec je poskrbel za presenečenje je nepričakovano zmagal; je bil nepričakovano premagan; šalj. treba je poskrbeti tudi za želodec jesti; iron. poskrbela je, da je časopisne rubrike škandalov niso zanemarjale živela, ravnala tako, da so o njej pisali v časopisnih rubrikah škandalov poskrbljèn -êna -o v povedni rabi: za izobrazbo otrok je poskrbljeno; za šolske knjige je bilo slabo poskrbljeno šolskih knjig ni bilo dovolj; v taki stavbi je poskrbljeno za prepih; na ladji je dobro poskrbljeno za udobje / kot opozorilo za pijačo in jedačo (je) poskrbljeno ♪
  9.      poslúšen  -šna -o prid., poslúšnejši (ú ū) 1. ki (rad) uboga; ubogljiv: poslušen otrok; bila je pridna in poslušna 2. navadno z dajalnikom pokoren: biti poslušen staršem / kdor ni bil poslušen, je bil odpuščen / star. knez je bil poslušen bizantinskemu cesarju podrejen // star. zvest, vdan: vaša najposlušnejša služabnica / poslušen priklon vdan, ponižen ● ekspr. noge mu niso več poslušne ne more več hoditi; slabš. bili so poslušno orodje v njihovih rokah ravnali, delali so po njihovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost ◊ lov. pes je poslušen pozoren na tistega, ki ga kliče, mu ukazuje poslúšno prisl.: poslušno oditi ♪
  10.      postájati 1 -am nedov. (ā) z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopa a) s pregibno besedo: postajati grd, lačen, nemiren, star; postajal je popularen, slaven; postajal je zdaj bled, zdaj rdeč prebledeval je in zardeval / njun zakon je postajal neznosen; to vprašanje postaja vse bolj pereče, pomembno; listje postaja uvelo vene; njuno veselje je postajalo vedno večje / postaja čudak, domišljavec / s pogovori sta si postajala bližja; postaja ji domač, ljub; postajali so pozorni nanj b) z nepregibno besedo: čutil je, da postaja odveč; postajala mu je všeč / s smiselnim osebkom: postajalo ji je dolgčas; začelo ji je postajati neprijetno, slabo; postaja ga sram, strah; postaja mi žal, da sem šel na pot; brezoseb.: proti jutru postaja hladno; postajalo je jasno, očitno, da tako ne bo šlo več naprej; mraz postaja ♪
  11.      postáti  -stánem dov. (á ȃ) z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi a) s pregibno besedo: postati domišljav, grd, lačen, nemiren, pijan, razigran, žalosten; postati polnoleten, popularen, slaven; nenadoma je postal bled, jezen je prebledel, se ujezil / gneča postane hujša; država je postala neodvisna, samostojna; podjetje je postalo nerentabilno; problem postane zelo pereč; stvar je postala vprašljiva; po gnojenju je listje postalo temno zeleno / postal je bogataš, poštenjak, samotar; iz dečka je postal lep fant; postal je dober strelec / postala sta prijatelja, zaveznika; po tem pogovoru sta si postala bližja, domača; postali so pozorni nanj / posestvo je postalo last drugega; tako ravnanje je postalo njegova navada; postati ovira za kaj b) z nepregibno besedo: čutil je, da je postal odveč; obleka ji je postala prav; postala mu je všeč / s smiselnim osebkom: postalo mu je dolgčas; postalo ji je neprijetno, slabo; postalo ga je groza, strah; postalo ju je sram; žal mu ga je postalo; brezoseb.: zvečer postane hladno; postalo je jasno, očitno, kako je z njo; postalo je mraz; zunaj je postalo temno kot v rogu ∙ bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; zamisel je postala dejstvo se je uresničila; že tretjič je postal oče dobil je tretjega otroka; knjiž., ekspr. postala je lahek plen spretnega goljufa brez težav, hitro jo je ogoljufal; ekspr. postal je tarča njihovih napadov začeli so ga zelo napadati; zastar. spet je postal strašen molk nastal // izraža dosego a) določenega poklica: postal je krojač; rada bi postala zdravnica / sam ne ve, kaj bi hotel postati b) določenega položaja, funkcije: postal je general, ravnatelj / postal je član društva; postal je tabornik član taborniške organizacije ♪
  12.      posvarílo  -a s (í) star. svarilo, opozorilo: zaradi njegovega posvarila je ostal kar doma; zahvalila se mu je za dobrohotno posvarilo ♪
  13.      posvarítev  -tve ž (ȋ) star. svarilo, opozorilo: ni mu bil hvaležen za posvaritev ♪
  14.      posvaríti  -ím dov., posváril (ȋ í) 1. opozoriti koga, da lahko nastopi zanj kaj neprijetnega, neugodnega: posvaril ga je, da mu ti ljudje pripravljajo past; ne hodi sama ponoči okrog, jo je posvaril; posvariti pred nevarnostjo / z očmi me je posvarila, naj ne govorim več o tem 2. star. opomniti, ošteti: ostro me je posvarila zaradi mojega slabega vedenja; poklical ga je k sebi, da bi ga posvaril in poučil posvarjèn -êna -o: povedal sem vam, torej ste posvarjeni ♪
  15.      posvetítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od posvetiti, pokloniti: posvetitev knjige materi / posvetitev pozornosti komu / posvetitev cerkve ♪
  16.      posvetíti  -ím dov., posvéti; posvétil (ȋ í) 1. izraziti čustveni odnos a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: posvetil ji je pesem / roman je posvetil revoluciji / delo je posvetil spominu padlih b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjigo je posvetil materi / zbirko je posvetil takoj pod naslovom jo opremil s posvetilom // predstaviti v besedilu, knjigi: prvo poglavje je posvetil preprečevanju bolezni / problemu šolstva je v knjigi posvetil posebno mesto 2. nav. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: ves čas je posvetil otrokom; vse svoje moči je posvetil študiju / časopisi so posvetili dogodku veliko pozornost veliko se je pisalo o dogodku // z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posvetil mu je veliko skrbi; vse življenje je posvetil raziskovanju; takemu delu se ni mogel posvetiti / posvetil se je filozofiji 3. rel. z obredom določiti svetnika za zaščitnika: kapelo so posvetili istemu svetniku kot cerkev // z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določiti a) koga za cerkveno službo: posvetiti duhovnika b) kaj za cerkveno rabo: posvetiti cerkev / posvetiti hostijo ● knjiž. samo njega je posvetil v svojo skrivnost mu jo razkril, zaupal posvečèn -êna -o: posvečeni duhovniki; materi posvečena knjiga; akademija je posvečena stoletnici pesnikovega rojstva ♪
  17.      potróšnikov  -a -o (ọ̑) pridevnik od potrošnik: potrošnikove potrebe; z lepo izložbo so hoteli povečati potrošnikovo pozornost ♪
  18.      povédati  povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
  19.      povŕsti  in po vŕsti prisl. (ŕ) 1. izraža zapovrstnost, zaporednost: učitelj kliče učence povrsti; pripovedoval je povrsti, kaj je doživel / bil je predsednik deset let povrsti; ekspr. povej lepo povrsti, kje vse si bil; šli so povrsti drug za drugim / kot opozorilo le povrsti kakor (so) hiše v Trsti 2. ekspr., v zvezi z ves poudarja polnoštevilnost, popolnost: vsi povrsti so bili manjši od njega; vsi povrsti so se zaljubili vanjo; vse nerazvite dežele povrsti zahtevajo drugačen gospodarski red; vse povrsti je zlagano; prim. vrsta ♪
  20.      póza  -e ž (ọ̑) 1. drža, položaj (telesa): njegova poza je učinkovala smešno; posnemala je poze lutk v izložbi; v taki pozi ni dolgo vztrajal / mož je naslikan v frontalni pozi z obrazom naprej, od spredaj // s prilastkom drža, položaj (telesa), značilen za dejavnost, ki jo kdo opravlja: postaviti se v govorniško, učiteljsko pozo; zavzel je pozo dostojanstvenega državnika / odšel je v pozi, s pozo zmagovalca 2. ekspr. kar ne kaže, odraža pristnega doživljanja, čustvovanja: njegovo pisanje je poza; v tem je bilo precej poze // nepristno, narejeno vedenje, ravnanje: zavračal je vsako pozo; govorila je naravno, brez poze ♪
  21.      pôzen  -zna -o prid., peti pomen poznéjši (ó ō) 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti / pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim / pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov) 3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že / dočakal je pozno starost visoko / pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika ∙ ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan 4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte 5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo // nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec ◊ gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina pôzno 1. prislov od pozen: a) danes smo pozno jedli / pozno je šel na vlak / že precej pozno je za prijavo b) vrnil se bo pozno; prihajal je vsak večer pozneje / zelo je že pozno pozno zvečer / pozno popoldne so odšli; govorili so pozno v noč c) pridi pozneje; morda se bo pozneje spomnil / prišla je uro pozneje, kot je rekla; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / leto (dni) pozneje je umrla še mati 2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo mora oddati najpozneje do konca semestra; dolg mora vrniti najpozneje v enem letu ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja ♪
  22.      požár  -a m (ȃ) 1. ogenj, ki povzroča škodo, uničuje: požar nastane, se širi, ekspr. izbruhne; požar je uničil, zajel hišo in gospodarsko poslopje; gasiti, omejiti požar; požar je povzročila strela; nasilje se je širilo kot požar / gozdni požar / kot opozorilo nevarnost požara ∙ ekspr. zanetiti svetovni, vojni požar svetovno vojno, vojno 2. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: požar ljubezni, strasti ♪
  23.      pravíca  -e ž (í) 1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica; na koncu je vendarle zmagala pravica; zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico; ekspr. bili so lačni, žejni pravice; pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica // načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica 2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaj a) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici; imeti pravico do lastne izbire; jemati si vedno več pravic; pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu; priznati komu kako pravico; posebna pravica; pravno zagotovljena pravica do stanovanja; pravice in dolžnosti / v socialistični Jugoslaviji je tudi slovenščina dobila večje pravice / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; samoupravne pravice; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnosti b) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev; pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi; vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi; bojevati se za pravice zatiranih // kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice // v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica komandanta / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti 3. ekspr. oblast, sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven; vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran 4. star. dokument, listina: predložiti pravico; še enkrat je prebral pravico do parcele 5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava 6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to; vse je šlo po pravici // izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici // izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito ● star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; redko jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, miličnik; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti ◊ jur. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo občanu možnost sodelovati v družbenopolitičnem življenju in pri izvrševanju javne oblasti; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; jur., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč ♪
  24.      práviti  -im nedov. in dov. (á ȃ) 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati / ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem 2. v sedanjem času izraziti misel a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice // nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo // nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel // uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij // poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim // uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča // v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli ● ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri práviti se brezoseb. 1. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: jutri se pravi nikoli; tako govoriti se pravi iz človeka se norčevati / zdaj si slišal, kaj se pravi dobro govoriti rusko // poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se pravi lakota; on že ve, kaj se pravi delati hišo 2. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: pri hiši se pravi pri Grudnu; dobro se pravi po nemško gut / vasi se pravi Mlačevo 3. uvaja a) dodatno, natančnejšo izrazitev, opredelitev česa: bilo je leta 1945, se pravi, pred 34 leti; pesem je objavljena v četrti skupini, se pravi, v sredini zbirke b) drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: nisem je več videl, to se pravi: videl sem jo, pa le od daleč; Vzhodni Pakistan, se pravi Bangladeš, so prizadele poplave 4. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo: nič ni vzel s seboj, se pravi, da bo kmalu nazaj / če je tako, se pravi, da gremo jutri na pot ● razloži mi, kaj se pravi: brati med vrsticami pomeni; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev ♪
  25.      pravočásen  -sna -o prid. (á ā) ki je, se opravi a) v (prej) določenem času: pravočasen prihod; upoštevajo samo pravočasne reklamacije b) v času, ko še doseže svoj namen: pravočasno opozorilo na nevarnost pravočásno prisl.: pravočasno prihajati na delo; voznik je še pravočasno zavrl; pravočasno obveščen ♪

   101 126 151 176 201 226 251 276 301 326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA