Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

poved (601-625)


  1.      izigrávati  -am nedov. (ȃ) 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji škodovati: stranke izigravajo volivce; izigravati upnike; v službi ga izigravajo / izigravati en narod proti drugemu / izigravati socialna nasprotja izrabljati; pren. izigravati revolucijo, socializem 2. skušati dosegati prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigravati določbe, predpise; izigravati pogodbo / publ. izigravati načela neodvisnosti 3. igr. dajati, polagati določene karte, ko je igralec na vrsti: izigrava samo taroke ♪
  2.      izihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. ihte reči, povedati: otrok je izihtel svoje opravičilo izihtéti se prenehati ihteti: ko se je izihtela, je spregovorila ♪
  3.      izjásniti se  -im se dov. (ā ȃ) publ. izreči se, izjaviti: izjasniti se proti centralizaciji; izjasniti se za popolno neodvisnost / o stvari se še ni izjasnil; ni se še izjasnil, kaj misli rekel, povedal ♪
  4.      izjáva  -e ž (ȃ) javno izraženo mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predsednik je dal novinarjem izjavo o meddržavnih pogovorih; preklicati izjavo v časopisu; opirati se na izjave prič; neresnična izjava / pismena, ustna izjava; uradna izjava; izjava za radio, tisk / dal je izjavo, da o tem nič ne ve izjavil je / očividci so podpisali izjavo ∙ biti previden v izjavah povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno // javno izražena odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: slišali so njegovo izjavo, da bo nerednosti preprečil / odstopna izjava / podpisati pristopno izjavo ◊ filoz., mat. izjava vsak stavek, ki je pravilen ali napačen; jur. cesijska izjava o prenosu terjatve na drugo osebo ♪
  5.      izjáviti  -im dov. (á ȃ) javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predstavnik vlade je izjavil, da bodo vprašanje narodne manjšine čimprej rešili; izjaviti kaj pod prisego, pred pričami / izjavil je, da ni kriv ∙ šalj. hči je odločno izjavila, da gre na ples rekla, povedala // javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izjavil je, da bo tudi on sodeloval; pred pričami je izjavil, da bo to storil / publ.: večina se je izjavila za združitev podjetij izrekla; izjaviti se zoper deklaracijo izreči se / publ. pri glasovanju se je izjavil za Slovenca se je izrekel ♪
  6.      izjecljáti  -ám tudi zjecljáti -ám dov. (á ȃ) jecljaje reči, povedati: izjecljal je nekaj besed; počasi, s težavo izjecljati ♪
  7.      izječáti  -ím dov., izjéči in izjêči; izjéčal in izjêčal (á í) knjiž. ječe reči, povedati: izječal je nekaj besed / izječati svoje gorje ♪
  8.      izjéma  -e ž (ẹ̑) 1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: to pravilo ima eno samo izjemo; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr. povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi: dvojčki so v tej rodbini izjema; kraj je miren, ta hrup je le izjema 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža a) popolnost, neizjemnost česa: njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu b) podkrepitev trditve: prišli so vsi, brez izjeme; vselej, brez izjeme, ga uboga 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z z razen: z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki ● ekspr. on hoče biti vedno izjema hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih; on dela izjeme njegov odnos ni do vseh enak; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo vas bomo sprejeli; ekspr. vedno je kaka častna izjema kdo, ki je boljši od drugih; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem nekateri niso slabi; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja ♪
  9.      izjémoma  prisl. (ẹ̑) izraža, da je povedano izjema: izjemoma se dovoljuje vožnja skozi park / le izjemoma je dal kaj v tisk redkokdaj ♪
  10.      izjókati  tudi izjokáti -am, in izjókati tudi izjokáti -jóčem dov., izjókajte tudi izjokájte in izjóčite (ọ́ á ọ́) knjiž. z jokanjem izraziti svoja čustva, razpoloženje: izjokati bolečino, gorje; nikogar ni bilo, da bi mu izjokala svojo žalost / z notranjim predmetom izjokati solze ∙ ekspr. izjokala je besedo v slovo jokaje rekla, povedala; joka, kakor bi hotela dušo izjokati zelo joka; ekspr. od skrbi, žalosti si je izjokala oči zelo je jokala izjókati se tudi izjokáti se prenehati jokati: pustil jo je, da se je izjokala / ko se je izjokala, ji je bilo lažje pri srcu izjókan -a -o: izjokan obraz; izjokane solze; izjokane oči ♪
  11.      izkášljati  -am dov. (ȃ) izvreči (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: izkašljati gnoj, kri / ni se mogel izkašljati / komaj je izkašljala nitko, ki ji je prišla v grlo ∙ ekspr., redko počasi je le nekaj izkašljal rekel, povedal izkášljati se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: na sestanku se je izkašljal; izkašljati se na račun postrežbe / ste brali, kako se je izkašljal v zadnji številki; prim. skašljati ♪
  12.      izkázati  tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á) 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu / izkazati komu dobroto izkázati se tudi izkazáti se tudi skázati se tudi skazáti se 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: učenci so se izkazali na tekmovanju; ekspr. izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh; odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči; pri tem delu se nismo izkazali; naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali 2. dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost: priprli so ga, ker se ni mogel izkazati; izkazati se s potnim listom, potrdilom / izkazati se za člana // dokazati sploh: nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja; izkazati se mojstra, moža, prijatelja; izkazal se je kot vešč vojskovodja / izkazati se v dejanjih, z dejanji / delo se je izkazalo za težavno; napovedi so se izkazale za pravilne; slutnja se je izkazala kot resnica 4. nav. 3. os. postati jasen, očiten: resnica se je kmalu izkazala / upal je, da se bo pravica izkazala; izkazalo se je, da je nedolžen ● ekspr. darovalec se je zelo izkazal dal je veliko, drago darilo; knjiž. jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna pokazala; hotel se je izkazati pred dekletom postaviti izkázan tudi skázan -a -o: izkazan dobiček; zahvaliti se za izkazano pomoč; prim. skazati ♪
  13.      izkazováti  -újem tudi skazováti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: objavljena statistika izkazuje manj slovensko govorečih ljudi, kot jih je v resnici / izkazovati dobiček; bilanca izkazuje izgubo 2. publ. imeti, dosegati: drugi razred izkazuje najboljši uspeh na šoli; industrija izkazuje precejšnje povečanje proizvodnje 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazovati komu čast, ljubezen, spoštovanje / izkazovati ljudem dobrote; izkazovati hvaležnost, naklonjenost, pozornost izkazováti se tudi skazováti se publ. 1. kazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: izkazovati se na političnem področju; telovadec se je izkazoval v izredno lepih skokih 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazovati se hvaležnega / izkazovati se s požrtvovalnostjo / knjiž.: to načelo se izkazuje za nevarno; novice so se izkazovale kot izmišljene ● knjiž. pri obnovi domovine se je izkazovala delovna vnema mladine kazala; star. pred tovariši se je izkazoval s svojo močjo postavljal; prim. skazovati ♪
  14.      izklepetáti  -ám in -éčem in sklepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) ekspr. nepremišljeno reči, povedati: ne zna molčati, vse izklepeta; kak sošolec je moral o tem kaj izklepetati izklepetáti se in sklepetáti se povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: pusti, naj se malo izklepeta ♪
  15.      izklícati  -klíčem dov., izklícala in izklicála (í ȋ) 1. napovedati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: izklicevalec je izklical vse, kar je bilo na dražbi / posestvo so izklicali za zelo nizko ceno prodali 2. glasno imenovati: izklicati številko dobitka / druge so klicali za dopust, njegovega imena pa niso nikoli izklicali 3. nekdaj javno prebrati, razglasiti, navadno mestne, občinske uredbe: občinski sluga je na trgu izklical uradna oznanila 4. knjiž., redko oklicati, razglasiti: armada je izklicala republiko; izklicati za kralja ● zastar. mrtvega ne izkličeš iz groba prikličeš izklícan -a -o: izklicana številka dobitka; pohištvo je že izklicano ♪
  16.      izkliceválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor napoveduje udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: sodni izklicevalec je pričel dražbo / izklicevalec na licitaciji 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni izklicevalec; izklicevalec z bobnom ♪
  17.      izkliceváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. napovedovati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: izklicevalec že izklicuje / izklicevati kos za kosom 2. nekdaj javno prebirati, razglašati, navadno mestne, občinske uredbe: izklicevati na trgu, pred cerkvijo 3. glasno imenovati: pisar je izkliceval imena vojakov ● redko kramarji so izklicevali svoje blago glasno ponujali; izklicevati ure nekdaj ponoči glasno naznanjati, koliko je ura ♪
  18.      izkljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa: izključiti gramofon, radio, električni štedilnik; izključiti motor; likalnik se avtomatično izključi; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok 2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: na zadnjem sestanku so izključili več članov; izključiti iz stranke; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine // preprečiti komu udeležbo, navzočnost: zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov; izključiti pričo z razprave ♦ jur. javnost naj se izključi od obravnave 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: to obdobje, področje je izključil iz obravnave; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: tak način dela izključuje napake // ekspr., z nikalnico priznati za možno: v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje ● ekspr. izključil je vsako možnost okužbe ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča izkljúčen -a -o 1. deležnik od izključiti: izključeni igralci; leteti z izključenim motorjem; radio je izključen; zaradi nedelavnosti je bil izključen; vsaka pomota je izključena; ni izključeno, da bom šel na izlet ♦ jur. biti izključen od dedovanja iz zakonskih razlogov ne moči dedovati 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža močno zanikanje: izključeno je, da bi prišel še danes; izključeno je, da bi naši igralci zmagali / elipt. izključeno, da bi prišel že danes / kot vzklik »ali bo izdelal?« »Izključeno« ♪
  19.      izkokodákati  -am in skokodákati -am dov. (ȃ) nizko reči, povedati: vsem izkokodakaj, da sem to storil jaz ♪
  20.      izkramljáti  -ám dov. (á ȃ) redko kramljaje povedati: izkramljala je svojo življenjsko zgodbo izkramljáti se ekspr. povedati vse, kar človeka zanima, vznemirja: prijatelja sta se končno izkramljala do mile volje ♪
  21.      izkričáti  -ím dov. (á í) 1. kriče reči, povedati: izkričal je nekaj besed; najrajši bi izkričal, da je morilec on / ekspr. kolporter je izkričal naslove novic 2. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izkričati navdušenje, srečo / izkričati bolečino, trpljenje / pusti ga, da se izkriči izkričáti si ekspr. s kričanjem utruditi, pokvariti: izkričati si grlo, pljuča ♪
  22.      izkrohotáti se  -ám se in -óčem se dov. (á ȃ, ọ́) ekspr. prenehati se krohotati: počakal je, da so se izkrohotali, potem je nadaljeval pripovedovanje ♪
  23.      izkúšnja  tudi skúšnja -e ž (ȗ) kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi: imeti, pridobiti si izkušnje; bil je še mlad in brez izkušenj; ljubezenska izkušnja; življenjske izkušnje; ekspr. bridke, grenke izkušnje / spet je za izkušnjo bogatejši // skupek takih spoznanj, ugotovitev: izkušnja kaže, uči, da je tako ravnanje pravilno; vsakdanja izkušnja / vedeti iz izkušnje; to priporočam po svojih izkušnjah ∙ ta izkušnja ga je zelo pretresla doživetje, dogodek; star. možje so si pripovedovali izkušnje iz vojske doživljaje, dogodke; ekspr. izkušnja človeka izmodri, izuči // nav. mn., s prilastkom znanje, védenje, pridobljeno s študijem, z delom: izmenjati delovne izkušnje; pridobiti si bogate, dragocene izkušnje; cenijo ga zaradi dolgoletnih izkušenj v stroki; izkušnje iz dosedanjega dela; priznati izobrazbo na osnovi izkušenj / publ. prenašanje izkušenj iz enega podjetja v drugo / ima velike pisateljske izkušnje; revolucionarne izkušnje komunistov / izkušnje v izkoriščanju atomske energije / ekspr. nima posebnih izkušenj z ženskami; prim. skušnja ♪
  24.      izlájati  -am dov. (ȃ) slabš. z ostrim, zadirčnim glasom reči, povedati: izlajal je nekaj psovk; izlajal je vse, kar mu je prišlo na misel izlájati se prenehati lajati: pes se je izlajal // v zvezi z na z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes se je izlajal na prišleca ∙ nizko naj se izlajajo, da bo enkrat mir naj povedo svoje negativno mnenje do konca ♪
  25.      izmakníti  in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč ● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa ♪

   476 501 526 551 576 601 626 651 676 701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA