Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

poved (2.794-2.818)


  1.      zaslíšati 2 -im dov. (í ȋ) 1. izprašati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zaslišati obdolženca, pričo, stranko; zaslišati koga o čem / zaslišati pod prisego 2. strogo in natančno izprašati koga z namenom ugotoviti resnico: ujetnika je zaslišal oficir / ekspr. žena ga je zaslišala, kje je toliko časa hodil zaslíšan -a -o: biti zaslišan; zaslišane priče; sam.: izpoved zaslišanega ♪
  2.      zaslužíti  in zaslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled ● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga ∙ ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati ♪
  3.      zasolíti  -ím dov., zasólil (ȋ í) 1. redko presoliti: jed je zasolila in prismodila 2. ekspr. dati čemu izrazite poteze, značilnosti: v članku duhovito zasoliti dogodke; zasoliti pripoved z ljudskimi izreki 3. ekspr., z dajalnikom narediti komu kaj neprijetnega: sosedje so mu radi kaj zasolili; ko pride čas, vam bom že zasolil / pog. nasprotniku jo je dobro zasolil ● star. zasolil mu je klofuto dal klofuto; ekspr. prenočevanje so jim dobro zasolili zelo visoko zaračunali zasoljèn -êna -o: zasoljena jed; pripoved, zasoljena s kletvicami ∙ ekspr. zasoljene cene visoke; ekspr. zasoljene zgodbe duhovite, zbadljive; nespodobne ♪
  4.      zasopíti  -ím dov., zasópil (ȋ í) zasopsti: hoja v hrib me zasopi / kljub hitri hoji se ni zasopil zasopljèn -êna -o 1. deležnik od zasopiti: zasopljen tekač; biti zasopljen od hitre hoje 2. ki kaže, izraža zasoplost: zasopljeni obrazi ljudi / zasopljeno dihanje; prisl.: zasopljeno dihati, pripovedovati ♪
  5.      zasrbéti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. povzročiti neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: izpuščaji so ga zasrbeli / noga ga je zasrbela 2. ekspr. začutiti močno željo, hotenje: zasrbelo jih je, da bi jim povedali, kar jim gre ● pog. če ga vidim, me zasrbijo dlani, pesti, roke začutim veliko željo, da bi ga udaril; ekspr. jezik jo je zasrbel, a je molčala začutila je veliko željo, da bi kaj rekla, povedala; pog. ob glasbi so jih kmalu zasrbele pete, podplati so si zelo zaželeli plesati; ekspr. ob pogledu na denar so ga zasrbeli prsti je začutil veliko željo, da bi ga ukradel ♪
  6.      zastájati  -am nedov. (ā) 1. ne premikati se naprej in za kratek čas ostajati kje: voda tu zastaja, zato je svet močviren; med hišami zastaja vroč zrak / hrana zastaja v črevesju // za kratek čas ostajati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: pošiljke zastajajo / domače vino zaradi uvoza zastaja se ne prodaja v zadostni meri // ostajati ob svojem, normalnem času neopravljen: zaradi drugih opravil hišna dela zastajajo 2. gibati se, premikati se čedalje počasneje: zaradi zamišljenosti predice je kolo kolovrata zastajalo / ekspr. čim bliže je bil vratom, tem bolj mu je noga zastajala // delati, delovati čedalje počasneje: stroj zastaja / srce mu zastaja 3. potekati čedalje manj intenzivno: delo zaradi pomanjkanja delavcev zastaja; prodaja domačih izdelkov zastaja 4. prenehavati (intenzivno) napredovati: zaradi političnih napetosti gospodarstvo zastaja; trgovina med vojno zastaja 5. star. zaostajati: zaradi prehitre hoje zadnji zastajajo; pri košnji je zastajal za drugimi ● ekspr. dih, sapa mu zastaja od groze zelo ga je groza; ekspr. pripovedovati tako, da poslušalcem zastaja dih zelo napeto; ekspr. kar pamet mu zastaja, ko gleda to zmedo zelo je vznemirjen, nejevoljen; ekspr. pero mu zastaja vse počasneje piše zastajajóč -a -e: zastajajoč korak; zastajajoča voda ♪
  7.      zastónj  prisl. (ọ́) 1. brez plačila, brezplačno: dati, dobiti kaj zastonj; rad je prišel, ker je zastonj jedel in pil; ekspr. prodati kaj napol, skoraj zastonj / ekspr. pazi na kozarce, saj niso zastonj 2. pog. izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja; zaman: zastonj jim je dokazoval, da se nimajo česa bati; zadovoljen je bil, da se ni trudil zastonj; hotel je v miru premisliti. Vse zastonj / v povedni rabi ne jokajte, tu je vse zastonj ● pog. nismo se zastonj bali brez vzroka; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok ♪
  8.      zastópati  -am nedov. (ọ̄) 1. biti, nastopati kje a) za koga, v imenu koga: zastopati društvo, očeta na slovesnosti / zastopati v skupščini narodno manjšino b) kot član, pripadnik česa: našo državo zastopa na tekmovanju deset tekmovalcev c) skrbeč, prizadevajoč si za kaj: zastopati koristi, pravice koga / zastopati zakon 2. opravljati pravne posle za drugega: direktor zastopa banko; že tri leta zastopa več tujih podjetij / zastopati koga pred sodiščem / pravno zastopati koga 3. biti povezan s čim in si prizadevati, zlasti z govorjenjem, za veljavo, uveljavitev tega: zastopati kako mnenje, publ. stališče; razpravljavci zastopajo različne nazore, teze / zastopam mnenje, da je gradnja nepotrebna ♦ jur. obtožnico zastopa javni tožilec zastópan -a -o 1. deležnik od zastopati: sklepanje pogodb med kupci in zastopano delovno organizacijo 2. v povedni rabi biti upoštevan, navzoč: najbolj je zastopana rdeča barva; materinščina ni bila zastopana / publ. te kamnine so v gorovju zastopane na več mestih so, se najdejo ♪
  9.      zastréti  -strèm dov., zastŕl (ẹ́ ȅ) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ni (dobro) vidno: zastreti kot sobe z odejo // s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da kaj ni (dobro) vidno: oblak zastre sonce / večer zastre pokrajino / megle so jim zastrle pogled na dolino 2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da je dostop svetlobe oviran: zastreti okna / zastreti svetilko / zastreti zavese zagrniti // s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da je dostop svetlobe omejen: ledene rože so zastrle okna / drevesa so zastrla mladike 3. knjiž., ekspr. narediti, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastreti svojo besedo, pripoved / zastreti svoja čustva zastŕt -a -o 1. deležnik od zastreti: zastrt pogled; namen je ostal večini zastrt; z meglo zastrta pobočja 2. ekspr. ki ne kaže svojih lastnosti, značilnosti v polni meri: prijatelj mu je ostal dolgo časa zastrt / zastrti barvni toni; prisl.: zastrto se izražati ♪
  10.      zasúkati  -am in -súčem dov., tudi zasukájte; tudi zasukála (ú) 1. vzdolžno zaviti kaj, da dobi obliko spirale: zasukati nit na koncu in jo vdeti / ekspr. zasukati (si) brke 2. premakniti kaj okoli njegove osi v manjšem, krajšem premiku: zasukati glavo; zasukati radijski gumb; zasukati ključ, volan na desno; zasukati za deset stopinj 3. obrniti: napadalci zasukajo konje in zbežijo; popoldne se je veter zasukal / zasukati top proti utrdbi; zasukati se v levo / zasukati oči / ekspr. zasukati pogovor drugam 4. ekspr. ustrezno namenu začeti uporabljati kaj, delati s čim: zasukati meč, orodje 5. ekspr. spremeniti, obrniti: odločitev je zasukala položaj; njuni odnosi so se zasukali / življenje se mu je zasukalo ● zasukati kolo zavrteti; ekspr. zasukati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. zasukati stavek drugače povedati, izraziti zasúkati se 1. v manjšem, neenakomernem zavoju se premakniti okoli svoje osi: vrtinec se je nekajkrat zasukal / dim, plamen se zasuka proti nebu 2. zaviti, obrniti se: pot se zasuka proti jugu, v gozd / reka se zasuka v loku 3. ekspr. začeti hitro opravljati delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: zasukala se je in kosilo je bilo pripravljeno; zasukajte se, da končamo pred nočjo 4. ekspr. zaplesati: na plesišču so se zasukali prvi pari ● ekspr. zasukalo se mu je postal je zmeden, nerazsoden zasúkan -a -o: zasukani brki ∙ star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; ekspr. z zasukanimi vprašanji jih je spravil v zadrego zapletenimi, zavitimi ♦ gozd. zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla ♪
  11.      zasukljáj  stil. zasúkljaj -a m (ȃ; ȗ) redko zasuk: prvi plesni zasukljaji / zasukljaj v pripovedi ♪
  12.      zaščebetáti  -ám tudi -éčem [tudi čǝb] dov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglasiti se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: ptiči so zaščebetali 2. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: pridite, pridite, je zaščebetala soseda ♪
  13.      zašepetáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) reči, povedati zelo tiho, ne da bi se pri tem tresle glasilke: zašepetati besedo; gostje so prišli, mu je zašepetal / zašepetati na uho, v uho; pren., ekspr. drevje je zašepetalo zašepetán -a -o: zašepetana beseda ♪
  14.      zašušljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. 1. nav. 3. os. skrivaj reči, povedati, zlasti kaj neprijetnega: zašušljali so, da je veliko poneveril; brezoseb. med ljudmi je zašušljalo / prekleti, je tiho zašušljal rekel, povedal 2. zašumeti, zašelesteti: listje je zašušljalo ♪
  15.      zategníti  in zatégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. s potegom, potegi narediti a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi; zategniti obveze; zategniti pas na hlačah; preveč zategniti; zategniti in razrahljati / zategniti zavoro / zategniti vijak priviti ∙ ekspr. za več let (si) je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategniti vozel, zanko / zategniti si kravato 2. nar., s prislovnim določilom potegniti: zategniti voz pod streho // zapeljati, odpeljati: z avtomobilom jih je zategnil v mesto 3. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategniti glas e; trobentač je zadnji ton zategnil // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: naveličano, užaljeno zategniti / zategniti po dolenjsko / kaj naj pa jaz delam, je zategnil 4. ekspr. z zateglimi glasovi se oglasiti: ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi / harmonika je zategnila in utihnila // s takimi glasovi naznaniti: sirene so zategnile konec delavnika zategníti se in zatégniti se ekspr. 1. s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: ranjena žival se je zategnila v grmovje // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zategnil se je na posteljo in zaspal / medved se čez zimo zategne v brlog 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: dela so se precej zategnila // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: vrnitev domov se je zaradi slabega vremena zategnila zatégnjen -a -o: zategnjen pas; zategnjena govorica; zategnjene zavore ∙ ekspr. zategnjeni odnosi napeti; prisl.: pes je zategnjeno zalajal ♦ muz. zategnjeno označba za hitrost izvajanja lento ♪
  16.      zatém  in zatèm prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža, da se dejanje zgodi v času po predhodnem dejanju: vrgel se je nanj. Hip zatem je počila puška; najprej sta se pozdravila in šele zatem ga je povabil v hišo; iz hiše se je zaslišal mladosten glas. Kmalu zatem je na prag stopila deklica; namočil ga je dež in dan zatem je zbolel 2. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu v času; potem: v tujini je najprej doštudiral, zatem pa se je zaposlil 3. v vezniški rabi, pri naštevanju za dodajanje česa že povedanemu: izvažali so vino, zatem orožje, volno in platno / država usmerja gospodarski razvoj, zatem skrbi za šolstvo, zdravstvo in obrambo // v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zatem ko potem ko: zatem ko je oče odšel, je pozvonilo pri vratih ♪
  17.      zatíkati 1 -am nedov. (ȋ) 1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku / zatikati revolver za pas // s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati 2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico zatíkati se 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: trnki so se zatikali za plavajoče veje / koščice se rade zatikajo v grlu 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: drseči hlodi so se zatikali ob korenine; jermen, tekoči trak se pogosto zatika / pri odklepanju se ključ zatika 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati: financiranje kulture se zatika; pogovor se je začel zatikati / pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve: poročevalcu se je zatikalo; pri pripovedovanju se mu je zatikalo ∙ glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko zatikáje: zatikaje palico v tla, je počasi odšel zatikajóč -a -e: zatikajoč se ključ; zatikajoč se pogovor; prisl.: zatikajoče se brati, govoriti ♪
  18.      zató  prisl. (ọ̑) I. 1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga // izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu 2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj // izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov 3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten II. v vezniški rabi 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro 2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro 3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan 4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha ● ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪
  19.      zatóhel  -tôhla in -tóhla -o [ǝu̯] prid. (ọ́ ó, ọ́) 1. ki zaradi neprezračenosti, tople vlažnosti neprijetno učinkuje: zatohel hlev; zatohla soba / zatohel vonj po plesni; pren. zatohli predvojni dnevi 2. redko zadahel: zatohla moka; zatohlo vino zatôhlo in zatóhlo prisl.: zatohlo vroče / v povedni rabi v prostoru je precej zatohlo; sam.: vonj po zatohlem ♪
  20.      zatòn  -óna in -ôna m (ȍ ọ́, ó) ekspr. 1. zahod: gledati sončni zaton / žareče nebo ob zatonu / sonce se je bližalo zatonu / sonce se je nagnilo globoko na zaton bo kmalu zašlo; sonce gre v zaton zahaja 2. konec, propad: rimskemu imperiju je grozil zaton; napovedovati zaton umetnosti / gospodarski, politični zaton dežele / to se je zgodilo na zatonu dobe, stoletja ● ekspr. dan gre v zaton večeri se; ekspr. stoletje gre v zaton se končuje; ekspr. njegova slava je v zatonu mineva; ekspr. ta filozofska smer je že v zatonu izgublja vpliv, veljavo; knjiž. loviti ribe v zatonu zalivu ♪
  21.      zatrdílo  -a s (í) 1. izjava, da je ali da bo povedano zatrdno res, uresničeno: njihova zatrdila ga niso prepričala; ni verjel njegovim zatrdilom; skušal ga je pomiriti z zatrdilom, da je že vse urejeno; resničnost kakega zatrdila / dobil je zatrdilo, da mu bodo pomagali ∙ redko ni zatrdila, da bodo ravnali tako zagotovila; redko v tem je videl zatrdilo, da se ne moti potrditev 2. zatrditev: šele po večkratnem zatrdilu, da se kmalu vrne, je lahko odšel ♪
  22.      zatrobéntati  -am dov. (ẹ̑) 1. zaigrati (na) trobento: trobentači so zatrobentali // dati zvočne signale s trobento: vojak je zatrobental / preh. zatrobentati umik 2. ekspr. glasno, doneče se usekniti: zakašljal je in zatrobental 3. preh., slabš. glasno, vsiljivo reči, povedati: če le more, zatrobenta kaj o svojih uspehih ♪
  23.      zatrobíti  in zatróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento // dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog 3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi // oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi 4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil 5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec 6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo ♪
  24.      zaúpati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča ∙ ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir) 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti ♪
  25.      zaúpen  -pna -o prid., zaúpnejši (ū) 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz zaúpno prisl.: zaupno povedati ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪

   2.669 2.694 2.719 2.744 2.769 2.794 2.819 2.844 2.869 2.894  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA